Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazno, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 4.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 163.200 SIT stroškov postopka z zakonskimi obrestmi od 16.10.2001 dalje. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da tožnik ni dokazal, da bi se z virusom hepatitisa B okužil prav v času služenja vojaškega roka, kar pomeni, da ni vzročne zveze med služenjem vojaškega roka in boleznijo. Prisotnost virusa se je pri tožniku sicer pokazala v času služenje vojaškega roka, vendar to še ne pomeni, da se z virusom ni okužil že prej. Razen tega ni dokazano, da bi škodljivo dejstvo povzročila tožena stranka.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi bilo treba izvesti dokaz s pregledom zdravstvenih kartonov, saj je dr. T. izpovedal, da se ne spominja, ali so bili vsi primeri okužbe vojakov s hepatitisom v istem obdobju, da pa je to mogoče ugotoviti s pregledom zdravstvenih kartonov vseh vojakov, ki so bili takrat v vojašnici. Tožnik je zato predlagal izvedenca medicinske stroke, ki naj bi to nalogo opravil, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s tem soglašalo. Na vprašanje, ali je tožniku povedal za ostalih šest primerov iste bolezni v istem času in v isti vojašnici, je zdravnik dr. T. izjavil, da ne bi mogel reči niti, da je povedal, niti da ni. Gre torej za dvom, kar pomeni, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca, ki bi ta dvom razčistil. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče tožniku onemogočilo izvedbo dokaza, nato pa mu očita, da ni dokazal, da bi se z virusom hepatitisa okužil prav v času služenja vojaškega roka. Če bi se ugotovilo, da je vseh šest vojakov zbolelo hkrati za isto boleznijo, bi bil to zanesljiv dokaz, da je treba iskati vzrok bolezni v vojašnici.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila namreč nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede.

Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo (prim. drugi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28.5.1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000).

Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča RS: Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva (prim. sodbo II Ips 663/96), ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

Za tak položaj gre tudi v tem primeru. Predmet dokazovanja z dokazom, glede katerega je bil dokazni predlog zavrnjen, bi bila namreč tožnikova trditev, "da je vseh pet ali šest vojakov zbolelo hkrati v isti vojašnici za isto boleznijo", kar naj bi bilo po njegovem "zanesljiv dokaz, da je bil vzročnik bolezni v vojašnici". Vendar je sodišče prve stopnje tožniku sprejemljivo pojasnilo: "Tudi če bi se izkazalo, da je bil v istem času in v isti vojašnici najden isti virus pri več nabornikih, na podlagi tega ne bi bilo mogoče toženi stranki naložiti obveznosti poravnave škode. Bistveno je namreč škodljivo dejstvo, za katerega pa tožnik ni dokazal, da ga je povzročila tožena stranka".

S tem, ko sodišče ni izvedlo omenjenega dokaza, tako ni kršilo tožnikove pravice do kontradiktornega postopka. Ob dejstvu, da tožnik ni dokazal ravnanja tožene stranke, ki naj bi povzročilo okužbo z virusom, je ugotavljanje dejstva, ali je v istem času za isto boleznijo zbolelo pet ali šest vojakov irelevantno. Kot je pravilno pojasnilo tudi pritožbeno sodišče, je predpostavka odškodninske obveznosti, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja (prim. prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 7/98).

Ker tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člena ZPP).