Jedro

Zahteva, da mora biti za vse ribolovne vode izdelan ribiškogojitveni načrt, pomeni obveznost ribiških družin, da takšen načrt izdelajo, ne pomeni pa, da v primeru, da takšen načrt za neko ribolovno vodo morebiti ne bi bil izdelan, to ne bi bila več ribolovna voda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljutomer razveljavila odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 35100-0580/99, ki je bila tožniku izdana dne 20.7.2000 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka v tem upravnem sporu izpodbijane prvostopne odločbe je bila tožniku ponovno izdana odločba o dovolitvi priglašenih del za ureditev opuščene gramozne jame na zemljišču s parcelnimi številkami 808/1, 807, 806, 808/2 in 809/1, vse k.o. ..., ob tem pa so bili za tožnika določeni pogoji, med katerimi je tudi, da postavi ograjo okrog gramozne jame v višini 2 metrov, ki omogoča prehod manjših živali, v vidnem območju lesene izvedbe, v območju gozda pa žične, obsajene s prosto rastočimi avtohtonimi grmovnicami; na zahodni strani gramozne jame ob dovozni cesti se ograja postavi tako, da bo ribičem in ribiškim čuvajem omogočen prost in neoviran dostop do vode. S 3. točko izreka je prvostopni organ tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe A.A. zavrnil, s 4. točko pa odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ dne 20.7.2000 izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del za ureditev opuščene gramozne jame na zemljišču z zgoraj navedenimi parcelnimi številkami v k.o. ..., ki je med drugimi posegi dovoljevalo tudi postavitev ograje okrog gramozne jame v višini 2 metrov, ta pa mora omogočati prehod manjših živali. Na predlog za obnovo postopka Ribiške družine B. z dne 25.10.2001 je prvostopni organ dne 28.2.2002 izdal sklep o obnovi postopka v delu, ki se nanaša na postavitev ograje okrog gramozne jame. Takšno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 350-02-161/02 z dne 23.4.2003, potrjena pa je bila tudi s sodbama upravnega in vrhovnega sodišča. V obnovljenem postopku je prvostopni organ odločil, kot je navedeno v izreku v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Svojo odločitev utemeljuje s tem, da imajo ribiči in ribiški čuvaji prost dostop čez tuje zemljišče in smejo hoditi po njem ob vodi, vendar največ tako daleč od brega, kolikor je potrebno za izvrševanje ribiške pravice, kar določa 33. člen Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSlaR, Uradni list SRS, št. 25/1976 s spremembami). Glede na to je prvostopni organ odločil, da mora tožnik kot lastnik gramoznice ribičem in ribiškim čuvajem dopustiti neškodljiv prehod čez svoje zemljišče in zadrževanje na njem zaradi izvajanja ribiškega upravljanja, le ti pa morajo pri izvajanju ribolova in ribiškega upravljanja čim manj vplivati na stanje njegovega zemljišča. Takšno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35107-1/2010-5-KJ z dne 21.7.2010, ki je kot drugostopni organ odločalo o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo. Iz obrazložitve izhaja da je Ribiška družina B. po Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1, Uradni list RS, št. 67/2002 s spremembami) in po ZSlaR dolžna upravljati z gramoznico, ki je po 10. in 11. členu v zvezi s 186. členom ZV-1 vodno zemljišče, investitor pa je dolžan Ribiški družini B. omogočiti prost in neoviran dostop do tega zemljišča na način in pogoji, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Po ZV-1 se tudi vodni zbiralniki, ki so nastali zaradi posega v prostor, štejejo med celinske vode. Vodno zemljišče je vsako zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem. V ZSlaR je med drugim določeno, da se vse sladke vode v Sloveniji (reke, potoki, mrtvice, jezera, ribniki itd.) ribolovne vode, ki so odprte ali zaprte, upravljajo na podlagi ribiško gojitvenih načrtov, ki morajo biti sestavljeni za vse ribolovne vode. Sporna gramoznica je vodno zemljišče in ribolovna voda, zato jo kot tako ne glede na lastništvo vedno upravljajo ribiške družine ali podjetja, katerih poslovni predmet je ribištvo, na podlagi ribiško gojitvenih načrtov, ki morajo biti sestavljeni za vse ribolovne vode. Ker je sporna gramoznica zajeta v ribiško gojitveni načrt, gre ribiški družini pravica do upravljanja z gramoznico, to pa je mogoče ribiški družini omogočiti le tako, da bo ograja investitorja okoli gramoznice izvedena tako, da bo imela ribiška družina nemoten dostop do gramoznice.

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu zaradi vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Ne strinja se s tistim delom izpodbijane prvostopne odločbe, kjer je navedeno „na zahodni strani gramozne jame ob dovodni cesti se ograja postavi tako, da bo ribičem in ribiškim čuvajem omogočen prost in neoviran dostop do vode“. Po tožnikovem mnenju se izpodbijana odločba nepravilno sklicuje na ZSlaR še iz časa Socialistične Republike Slovenije, saj je v času postopka izdaje odločbe že veljal Zakon o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib, Uradni list RS, št. 61/2006), ki je veljaven še sedaj. Tožnik s sklicevanjem na tretji odstavek 23. člena ZSRib zatrjuje, da se lahko izvajalcem ribiškega upravljanja in ribičem omeji prehod in zadrževanje na zemljiščih, katero je dovoljeno ograditi skladno z zakonom. Razen tega tožnik še zatrjuje, da predmetna gramoznica ni bila zajeta v ribiško gojitvenem načrtu, v njem bi naj bila zajeta le Frasova jama, ki se nahaja v neposredni bližini njegove gramoznice. Navaja, da mu ni bil predložen na vpogled veljavni ribiški gojitveni načrt, ki je bil izdelan na podlagi 12. člena ZSRib. S tem so bila kršena pravila postopka, nepopolno oziroma nepravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da odpravi del besedila „na zahodni strani gramozne jame ob dovozni cesti se ograja postavi tako, da bo ribičem in ribiškim čuvajem omogočen prost in neoviran dostop do vode“ ali pa tako da uskladi dostop do vode na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRib tako, „da se izvajalcem ribiškega upravljanja in ribičem omeji prehod in zadrževanje na zemljiščih, katera je dovoljeno ograditi skladno z zakonom“.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba je bila vročena v odgovor tudi Ribiški družini B., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1, ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Celinske vode so po ZV-1 tekoče in stoječe vode. Stoječe vode so tudi vodni zbiralniki, ki so nastali z zajezitvijo tekočih voda, njihovo ureditvijo ali zaradi drugega posega v prostor (prvi in peti odstavek 10. člena ZV-1). Zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem, je vodno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek 11. člena ZV-1). Vodno zemljišče je lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava (peti odstavek 11. člena ZV-1). Po 186. členu ZV-1 mora pristojno ministrstvo na podlagi določb 11. in 12. člena tega zakona v desetih letih od uveljavitve tega zakona (torej do 10.8.2012) določiti vodna zemljišča celinskih voda po tem zakonu. Do navedene določitve vodnih zemljišč pa se za vodna zemljišča štejejo tudi zemljišča, na katerih je celinska voda trajno ali občasno prisotna.

V času izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del št. 35100-0580/99 z dne 20.7.2000, glede katere je bila dovoljena obnova postopka, je bil v veljavi Zakon o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSlaR, objavljen v Uradnem listu SRS, št. 25/1976 s spremembami). Ker je bil ta zakon v veljavi ob izdaji navedene odločbe, sta prvostopni in drugostopni upravni organ tudi v obnovljenem postopku svojo odločitev pravilno oprla na določila tega zakona. Ta v prvem odstavku določa, da so vse sladke vode v Sloveniji ribolovne vode. Ribolovne vode so odprte ali zaprte (2. člen ZSlaR). Ribolovne vode se upravljajo na podlagi ribiškogojitvenih načrtov, ki morajo biti sestavljeni za vse ribolovne vode (5. člen ZSlaR). Ta zakon je v 33. členu določal, da imajo ribiči in ribiški čuvaji prost dostop k vodi čez tuje zemljišče in smejo hoditi po njem k vodi, vendar največ tako daleč od brega, kolikor je to potrebno za izvrševanje ribiške pravice. Brez posebnega dovoljenja lastnika ali uporabnika zemljišča ne smejo hoditi čez dvorišča, vrtove, sadovnjake in druga zemljišča, če so ograjena. Če lastnik oziroma uporabnik ne da dovoljenja, lahko za premoženjskopravne zadeve pristojni občinski upravni organ po zaslišanju lastnika dovoli pristop k vodi, če je to neogibno potrebno zaradi uspešnega izvrševanja ribištva.

Tudi po presoji sodišča predmetna gramoznica sodi med ribolovne vode na podlagi ZV-1 in ZSlaR. Ker gre za ribolovno vodo, pa je potrebno ribičem in ribiškem čuvajem omogočiti izvajanje oziroma izvrševanje ribiške pravice, kot to določa 33. člen ZSlaR. Določba, da mora biti za vse ribolovne vode izdelan ribiškogojitveni načrt pomeni obveznost ribiških družin, da takšen načrt izdelajo, ne pomeni pa, da v primeru, da takšen načrt za neko ribolovno vodo morebiti ne bi bil izdelan, to ne bi bila več ribolovna voda.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na Zakon o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib, Uradni list RS, št. 61/2006), ki je v veljavi od 28.6.2006. Sodišče je že zgoraj pojasnilo, da je v izpodbijani odločbi pravilno uporabljen ZSlaR, vendar pa ne glede na to sodišče tožniku pojasnjuje, da tudi uporaba ZSRib ne bi pripeljala do drugačne odločitve. ZSRib namreč v 23. členu določa, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega ali priobalnega zemljišča izvajalcu ribiškega upravljana in ribiču dopustiti neškodljiv prehod čez svoje zemljišče in zadrževanje na njem zaradi izvajanja ribiškega upravljanja. Izvajalec ribiškega upravljanja in ribič morata pri izvajanju ribiškega upravljanja in ribolovu čim manj vplivati na stanje zemljišč iz prejšnjega odstavka, po opravljenih nalogah pa odpraviti morebitno povzročeno škodo. Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko prehod ali zadrževanje omeji na zemljiščih, ki jih je dovoljeno ograditi v skladu s tem zakonom (tretji odstavek 23. člena ZSRib). Na to določilo se sklicuje tudi tožnik v svoji tožbi, vendar pa po presoji sodišča neutemeljeno, saj v predmetni zadevi ne gre za zemljišče, ki bi ga bilo dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, ne da bi bil opuščen prehod za izvajanje ribiškega upravljanja, kot to določa prvi odstavek 23. člena ZSRib.

Glede na zgoraj obrazloženo so tudi vse ostale tožbene navedbe neupoštevne. Sodišče se strinja z ugotovitvijo iz upravnega postopka, da je predmetna gramoznica zajeta v ribiškogojitvenem načrtu, vendar pa tudi, če ne bi bila, to po zgoraj obrazloženem ne bi vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, zato vse navedbe, ki jih navaja tožnik v zvezi s tem, ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.