Jedro

Koriščenje dopusta brez dovoljenja oziroma kljub prepovedi pristojnega delavca, se šteje za neopravičen izostanek z dela in je razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. tč. prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo S... z dne 14.2.1992 ugotovilo, da tožniku na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.8.1991 delovno razmerje ni prenehalo, ker sklep ni postal dokončen in izvršljiv. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni odločila o tožnikovem ugovoru zoper navedeni sklep.

Na pritožbi tožnika in tožene stranke je Sodišče združenega dela Republike Slovenije, kot pritožbeno sodišče s sklepom Sp z dne 7.5.1992 prvostopno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Sodišče prve stopnje je z odločbo S... z dne 20.11.1992 zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.8.1991 in sklepa zbora delavcev tožene stranke z dne 28.10.1991, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31.7.1991, ampak je trajalo do 5.5.1992. Zato je toženi stranki naložilo, da tožniku do navedenega dne izplača pripadajočo plačo v znesku 124.689 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče združenega dela Republike Slovenije pa je z odločbo Sp z dne 1.4.1993 zavrnilo pritožbo tožnika, ki se je pritoževal zoper zavrnilni del prvostopne odločbe in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V izpodbijani odločbi sodišče navaja, da ne dvomi v pravilnost zaključkov prvostopne odločbe, da je tožnik neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni, ker mu koriščanje letnega dopusta ni bilo odobreno. To pa je razlog za prenehanje delovnega razmerja po 3. točki 2. odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče še navaja, da ni utemeljenega razloga za dvom v pristnost zapisnika zbora delavcev z dne 28.11.1991. Tožnik je predlagal tudi obnovo postopka, vendar je prvostopno sodišče z odločbo S z dne 17.11.1993 predlog zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je kot pritožbeno sodišče s svojo odločbo Pdp z dne 9.6.1994 zavrnilo pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prve stopnje.

Tožnik je na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih vložil revizijo zoper drugostopno odločbo Sp z dne 1.4.1993, v kateri navaja, da so mu bile kršene pravice iz 23. člena ustave in 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Navaja, kako bi moral ravnati njegov prejšnji delodajalec, kjer mu je delovno razmerje prenehalo 30.6.1991, v zvezi z njegovim prehodom v delovno razmerje k toženi stranki. Meni, da je sodišče spor reševalo v nasprotju z 72. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker ni bilo odločeno o regresu za letni dopust z obrestmi za leto 1991/92. Dalje navaja, da je izigran in da je s tem prizadeta tudi njegova eksistenca. Dodaja še, da pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni bila pravočasno sklenjena. Predlaga, da vrhovno sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga vrne v redno delovno razmerje.

Tožnikovih navedb, ki jih je dostavil po 13.5.1995 sodišče ne povzema, ker so vložene po izteku roka za vložitev revizije.

Skladno z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo stranke lahko vložijo, zaradi katerih razlogov ter v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen zakona o pravdnem postopku). Po določbi 3. odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), če je revizija vložena po 1. odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizija se po členu 385 zakona o pravdnem postopku lahko vloži zaradi tam navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v reviziji ne navaja, katera od bistvenih kršitev dolčb pravdnega postopka navedenih v 1. odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku bi naj bila podana, zato revizijsko sodišče glede na citirane zakonske določbe izpodbijane odločbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Iz tožnikovih revizijskih navedb revizijsko sodišče zaključuje, da tožnik tudi meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili, torej pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče pojasnjuje tožniku, da je predmet spora v obravnavani zadevi bila zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki, zato se sodišče v tem sporu ne more ukvarjati z zakonitostjo ravnanja njegovega prejšnjega delodajalca, ker to presega sporno razmerje in zahtevek, ki ga je tožnik opredelil v predlogu za sodno varstvo vloženem pri Sodišču združenega dela v Ljubljani dne 25.9.1991. V tem predlogu tožnik tudi ni zahteval plačila za regres za letni dopust, niti ni pozneje v tej smeri razširil svojega zahtevka. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik neupravičeno izostal z dela, ker je brez odobritve koristil letni dopust. Revizijsko sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano, ker po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pa delavcu med drugim tudi preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni (5. in 6. točka 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Enako določa tudi 3. točka 2. odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, na katerega se izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.8.1991 tudi sklicuje. Tako tudi ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).