Jedro

Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.

V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 3. 5. 2016 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 18. 11. 2015 ter da se mu prizna pravica do nadomestila zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu in podredni tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba toženca št. ... z dne 6. 5. 2016 v zvezi z odločbo z dne 4. 11. 2015 ter da se mu kot nadomestilo v znesku 336,26 EUR prizna še pravica do nadomestila zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kronološko opisuje celotni postopek od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti z odločbo z dne 29. 6. 2006 do v novem postopku priznane pravice do delnega nadomestila z odločbo z dne 4. 11. 2015. Poudarja, da je odločanje o vprašanju, ali je toženec zakonito ustavil izplačevanje nadomestila zaradi nižje plače na drugem delovnem mestu priznano na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in mu priznal pravico do nadomestila v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), je predmet tega socialnega spora. Pojasnjuje, da mu je bilo pri tožencu v zvezi z ustavitvijo izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu pojasnjeno, da mu bo z novo odločbo na novo priznano nadomestilo, saj v skladu z odločbo z dne 14. 8. 2015 opravlja delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Iz tega razloga se zoper odločbo z dne 11. 9. 2015 ni pritožil. Zaradi navedenega uveljavlja pravno varstvo zoper odločbo z dne 4. 11. 2015, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila na podlagi določb ZPIZ-2. Šele na podlagi odločbe z dne 4. 11. 2015 je ugotovil, da mu toženec ni priznal nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v višjem znesku, saj je po odločbi z dne 14. 8. 2015 upravičen do dela s krajšim delovnim časom, ampak mu je določil nadomestilo v skladu z določili ZPIZ-2. Prepričan je, da bi mu toženec moral izdati odločbo, s katero bi mu glede na delo s krajšim delovnim časom na novo določil nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Gre za pridobljeno pravico, ki mu je bila odvzeta brez pravne podlage, saj delo opravlja na istem delovnem mestu kot doslej, zgolj s časovno razbremenitvijo s krajšim delovnim časom. Citira 161. člen in 190. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da se mu to nadomestilo izplačuje dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Tožnik se je že v tožbi skliceval na sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 69/2009 in VIII Ips 3/2010 ter na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 279/2012, do katerih se prvostopno sodišče ni opredelilo. Nadalje navaja, da je zaradi navedenega vložil pritožbo zoper sklep o popravi pomote z dne 18. 11. 2015. Ne more se strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zaradi poprave napake v datumu ni mogoče vsebinsko izpodbijati navedenega sklepa. Po prepričanju tožnika je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno tudi o pravici in sicer o ustavitvi izplačevanja nadomestila z določitvijo novega datuma, od katerega naj bi se mu izplačevanje nadomestila ustavilo. Toženec bi lahko odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila izdal le, če bi s to odločbo odločil tudi o novem nadomestilu in bi tožnik le tako lahko popolno uveljavljal varstvo pravic. V kolikor je z odločbo odločeno le o ustavitvi plačila nadomestila, je vsebinsko onemogočen v svojem pravnem varstvu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnik niti ne uveljavlja.

5. Glede na primarni in podredni tožbeni zahtevek sta predmet sodne presoje dokončna odločba in sklep toženca št. ... z dne 3. 5. 2016 in dokončna odločba toženca z dne 6. 5. 2016. 6. Z dokončno odločbo z dne 6. 5. 2016 je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 11. 2015. S slednjo je toženec tožniku od 5. 10. 2015 priznal pravico do delnega nadomestila v znesku 336,26 EUR na mesec od 5. 10. 2015 dalje. Z dokončno odločbo in sklepom št. ... z dne 3. 5. 2016 pa je bila pritožba zoper odločbo z dne 11. 9. 2015 kot prepozna zavržena, zoper sklep o popravi pomote z dne 18. 11. 2015 pa kot neutemeljena zavrnjena. Z odločbo z dne 11. 9. 2015 je toženec ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 11. 9. 2012. S popravnim sklepom z dne 18. 11. 2015 pa je na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) datum 11. 9. 2012 popravil tako, da je letnico 2012 nadomestil z letnico 2015. 7. Sporne so torej citirane odločbe toženca in vprašanje, ali je tožnik poleg delnega nadomestila upravičen še do (nadaljnjega) izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 12. 2002 dalje s priznano pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo. Ko je tožnik 13. 3. 2006 pričel delati na drugem ustreznem delu po opravljeni poklicni rehabilitaciji, mu je toženec z odločbo št. ... z dne 29. 6. 2006 priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 13. 3. 2006 dalje. V novem postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja mu je nato toženec z odločbo št. ... z dne 14. 8. 2015 kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do dela na drugem delu, pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg, ki je fizično manj naporno, pri katerem je izpostavljenost posameznim kemičnim snovem pod mejno vrednostjo in na toplotno urejenem zaprtem prostoru s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 8. 2015 dalje. Citirana odločba je pravnomočna.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila pri tožniku z odločbo z dne 14. 8. 2015 ugotovljena nova oblika invalidnosti in priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi 126. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2. V 93. členu ZPIZ-2 je določeno, da gre za novo invalidnost, če se že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti. V 126. členu pa je določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Posebej je v drugem odstavku citirane določbe določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega mesteca po nastanku spremembe. Glede na citirano določbo pomeni, da pridobljena pravica traja, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila ta pravica pridobljena in preneha od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pravice iz invalidskega zavarovanja torej niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma prenehati. Ob ugotovljeni spremembi v zdravstvenem stanju in priznanih novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, so pritožbene navedbe, da gre za pridobljeno pravico, neutemeljene.

9. Stališče, da v novem postopku ugotovljena potreba po dodatnih omejitvah pri delu ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu, predstavljajo novo obliko invalidnosti, je pritožbeno sodišče že zavzelo v večih zadevah, kot npr. v zadevi opr. št. Psp 355/2011 in drugih, takšno stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.

10. V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

11. Glede na določbe ZPIZ-2 je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožniku na podlagi na novo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu, pravilno priznalo pravico do delnega nadomestila in sicer skladno z določbo 122. člena ZPIZ-2 od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom. Ker ZPIZ-2 nadomestila plače zaradi dela na drugem ustreznem delu ne pozna več, tožniku ne glede na to, da je bil pred nastankom nove invalidnosti in priznanih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, uživalec nadomestila plače zaradi dela na drugem ustreznem delu, priznanega na podlagi prehodne določbe ZPIZ-1, ki napotuje na uporabo ZPIZ/92, ni nobene podlage, da bi bil tožnik še naprej upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Do tega nadomestila bi bil tožnik še nadalje upravičen edino v primeru nespremenjene invalidnosti. V nobenem primeru pa ne bi poleg delnega nadomestila priznanega na podlagi določb ZPIZ-2, bil upravičen še do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Delno nadomestilo je bilo ob dejstvu, da tožnik dela na drugem delovnem mestu, tj. delu z omejitvami, povečano za 30 % skladno s tretjim odstavkom 86. člena ZPIZ-2. To je v primerih, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela in začne delati na drugem delovnem mestu.

12. Glede na navedeno sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokončna odločba toženca z dne 6. 5. 2016 ter prvostopna odločba z dne 4. 11. 2015 pravilni in zakoniti.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za pravilno in zakonito dokončno odločbo in sklep z dne 3. 5. 2016 in popravni sklep z dne 18. 11. 2015. Kljub temu, da ima pritožba prav, da bi toženec lahko z enim upravnim aktom hkrati odločil o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in o novo priznanem delnem nadomestilu, za drugačno odločitev ni nobene podlage. Odločba toženca št. ... z dne 11. 9. 2015, je ne glede na to, ali je pravilna ali ne, pravnomočna. Citirana odločba je vsebovala pravilni pravni pouk in bi tožnik v roku navedenem v odločbi moral vložiti pritožbo. Pritožba vložena po roku je prepozna, prepozno pritožbo pa je potrebno zavreči. Tako je storil tudi toženec, saj je pravilno pritožbo vloženo dne 24. 11. 2015 štel za prepozno in jo na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP pravilno zavrgel. Glede na to, da je citirana odločba pravnomočna, se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 69/2009 in št. VIII Ips 3/2010, enako pa tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 279/2012. Prav zaradi dejstev, da je odločba toženca z dne 11. 9. 2015 pravnomočna, sodišče prve stopnje v rednem postopku ni imelo podlage za poseg v citirano odločbo, ne glede na to, ali je datum ustavitve nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravilen ali ne.

14. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je toženec s popravnim sklepom z dne 18. 11. 2015 popravil očitno pomoto v datumu oziroma konkretno v letnici in ni šlo za vsebinsko popravo odločbe. S pritožbo je mogoče izpodbijati le sklep o popravi, ne pa same odločbe v upravni stvari. Toženec je zato pravilno postopal, ko je očitno pomoto v letnici 2012 popravil tako, da jo je nadomestil z letnico 2015, saj je letnica 2015 izhajala tudi iz same obrazložitve odločbe. Ne glede, da učinek poprave pomote velja za nazaj (ex tunc) od dneva, od katerega pravno učinkuje odločba, ki se popravlja, pa s pritožbo zoper sklep o popravi ni mogoče izpodbijati in uveljavljati spremembe odločbe, ki se popravlja.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.