Jedro

Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se ugodi in se izpodbijana sodba: – delno spremeni v izreku odločitve o tožbenem zahtevku iz 1. točke tako, da se glasi: „Sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke pri toženi stranki se kot nezakonit razveljavi.“ in – delno razveljavi v izreku odločitve o tožbenem zahtevku iz 2. točke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrže. III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki razveljavi kot nezakonit (izrek sodbe o tožbenem zahtevku iz 1. točke); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od 31. 12. 2014, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas do vrnitve na delo obračunati bruto plačo, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter ji izplačati pripadajočo neto plačo, kot jo je prejemala do prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek sodbe o tožbenem zahtevku iz 2. točke). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo nasprotno tožbo in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni tožnici povrniti stroške postopka z nasprotno tožbo v znesku 335,99 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožena stranka) zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže, izpodbijani sklep pa tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožnici (toženki po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnica) naloži v povračilo vse stroške postopka tožene stranke v zvezi z nasprotno tožbo. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavreči in ne zavrniti, saj je tožba na pristojno sodišče – Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju – prispela po poteka 30‑dnevnega prekluzivnega roka. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrže nasprotno tožbo, navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da tožena stranka nima pravnega interesa za nasprotno tožbo oziroma, da je ta kasneje odpadel. To stališče je v nasprotju z določbami ZPP in OZ in tudi s samo obrazložitvijo sklepa. Ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja, da je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi v nasprotju s kogentnimi določbami ZUJF, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sklepa je nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Ker je tožena stranka v nasprotni tožbi uveljavljala primarni in podredni tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče prve stopnje o vsakem zahtevku odločiti posebej. Stališče sodišča prve stopnje, da je že z izdajo sklepa z dne 22. 12. 2014 odpadel pravni interes tožene stranke, je napačno in v nasprotju s stališčem, da je tožena stranka ob vložitvi nasprotne tožbe imela pravni interes. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa z dne 22. 12. 2014 še ne pomeni, da je pravni interes tožene stranke za nasprotno tožbo prenehal. Tožena stranka v obravnavani zadevi še ne razpolaga s pravnomočno odločitvijo, zaradi katere bi lahko izgubila pravni interes za nasprotno tožbo. Tudi z morebitno pravnomočnostjo izpodbijane sodbe njen pravni interes ne bo odpadel, saj zaradi sklepanja ničnih pogodb in dogovorov obstoji vsaj odškodninska odgovornost vseh vpletenih, pravica uveljavljati ničnost pa tudi ne ugasne. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnica, in sicer tako sama kot po pooblaščencu. V pritožbi, ki jo vlaga sama, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi predlogu (pravilno: tožbenim zahtevkom) tožnice oziroma prekine postopek do pravnomočne odločitve o utemeljenosti razrešitve v upravnem sporu. Navaja, da v postopku niso bile izkazane konkretne hude kršitve in strokovne napake, ki bi jih tožnica storila iz malomarnosti ali naklepa, zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi, ki jo tožnica vlaga po pooblaščencu, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom tožnice, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožnice. Pritožbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah tožnice, podanih v odgovoru na nasprotno tožbo z dne 13. 5. 2015. Meni, da razrešitev tožnice s funkcije direktorice z dne 2. 12. 2013 (čeprav bi bila zakonita) ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka za zakonitost izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali pa vsaj do 28. 7. 2017 (zatrjevano nasprotje v pogodbi o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje ni navedlo, katera pravna podlaga utemeljuje zaključek, da razrešitev predstavlja zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Podana je relativna bistvena kršitev določbe 13. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje samo odločalo o vprašanju zakonitosti razrešitve tožnice. To vprašanje ni predmet tega individualnega delovnega spora, ampak je predmet upravnega spora. Tudi sicer statusnopravnih vprašanj ni mogoče reševati kot prehodno vprašanje. Razlogi izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje enkrat navaja (10. točka obrazložitve), da prenehanje mandata predstavlja zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugič pa (13. točka obrazložitve), da je zaradi tega zakonit sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) tožnici (toženki po nasprotni tožbi) sploh ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1, ampak ji je podala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po ZUJF. Sicer bi ji lahko eventualno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar tega ni storila, zato je izpodbijani sklep (ki ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nezakonit in ga je treba razveljaviti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe pravdni stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke. Tožnica predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega sklepa ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi. Tožena stranka pa predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba tožnice zoper sodbo in pritožba tožene stranke zoper sklep sta utemeljeni. Pritožba tožene stranke zoper sodbo ni dovoljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2014 ter s tem povezana reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja (v nadaljevanju: dogovor) z dne 27. 6. 2012. Tožnica je bila direktorica tožene stranke. Ker je ob uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl. – ZUJF)(1) tožnica izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, hkrati pa je bilo nadaljevanje delovnega razmerja potrebno za zagotovitev nemotenega delovnega procesa, sta pravdni stranki na podlagi tretjega odstavka 246. člena ZUJF)(2) 27. 6. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi in dogovor. Po tožničini razrešitvi s funkcije direktorice 2. 12. 2014 ji je tožena stranka 22. 12. 2014 podala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sklepa izhaja, da je bila tožnica s sklepom z dne 26. 11. 2014 razrešena s položaja direktorice tožene stranke, s čimer je odpadel razlog, zaradi katerega sta bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in dogovor.

K pritožbam tožeče in tožene stranke zoper sodbo:

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pogodba o zaposlitvi in dogovor ne vsebujeta drugih določil glede prenehanja delovnega razmerja (na podlagi 5. alineje prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), razen tistih, ki so vezana na mandat direktorja tožene stranke. Prenehanje funkcije direktorja je zato po presoji sodišča prve stopnje predstavljalo zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja, ne glede na to, da je bil dogovor sklenjen za določen čas, pogodba o zaposlitvi pa celo za nedoločen čas. Posledično je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnice zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi in dogovor ne vsebujeta posebnih določil glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz pogodbe o zaposlitvi (A2) izhaja, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in da mandat direktorice traja pet let (1. člen), iz dogovora (A3) pa izhaja, da se delovno razmerje nadaljuje do 28. 7. 2017 in da bo prenehalo 29. 7. 2017. Glede na navedena določila je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas, in sicer za čas petletnega mandata tožnice kot direktorice, to je predvidoma do 28. 7. 2017. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da ni mogoče upoštevati določila pogodbe o zaposlitvi, da je sklenjena za nedoločen čas, saj je takšno določilo v nasprotju z določbami ZUJF, ki so prisilne narave (ne dopuščajo sklenitve dogovora, ki bi bil v nasprotju z njimi), in sicer v nasprotju s tretjim odstavkom 246. člena ZUJF, ki določa, da se v dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja določi njegovo trajanje, torej vnaprej predvideva, da je mogoče delovno razmerje nadaljevati le za določen čas.

10. Ker pa niti pogodba o zaposlitvi niti dogovor ne vsebujeta posebnega določila o prenehanju delovnega razmerja v smislu 5. alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 (npr. določila, da pogodba o zaposlitvi preneha avtomatično s tožničino razrešitvijo s funkcije direktorice), je treba šteti, da je do prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama lahko prišlo le na način in po postopku, ki izhaja iz določb ZDR-1. ZUJF namreč posebnih določb o prenehanju delovnega razmerja, ki ga stranki nadaljujeta na podlagi dogovora iz tretjega odstavka 246. (oziroma 188.) člena ZUJF, nima (z izjemo določbe, da se sklepa za določen čas, torej preneha s potekom tega časa). Glede na navedeno bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo preveriti tudi, ali je delovno razmerje tožnici prenehalo na način in po postopku, kot izhaja iz določb ZDR-1. Zgolj (sicer pravilno ugotovljeno) dejstvo, da je razrešitev s funkcije direktorja zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja (oziroma za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot med drugim ugotavlja sodišče prve stopnje), za takšno ugotovitev (še) ne zadostuje. Obstoj odpovednega razloga je namreč zgolj eden od pogojev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja.

11. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker pa je relevantno dejansko stanje mogoče popolno ugotoviti zgolj z izvedbo listinskih dokazov, ki so že v spisu, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ampak je samo na podlagi prve alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP dopolnilo dokazni postopek in presodilo, ali je tožnici z izpodbijanim sklepom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zakonito prenehalo delovno razmerje.

12. Razrešitev tožnice s funkcije direktorice predstavlja utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Kadar pogodbo o zaposlitvi sklepa direktor kot poslovodna oseba, je obstoj funkcije direktorja pogoj za opravljanje dela. Razrešitev s te funkcije po določbi petega odstavka 56. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 in nasl. ‒ ZSV)(3) , kadar je delodajalec (kot v konkretnem primeru) socialno varstveni zavod, tako pomeni, da delavec, ki je kot poslovodna oseba oziroma direktor sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. To pa je lahko utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 13. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ne glede na to, da samo poimenovanje akta tožene stranke niti ni odločilnega pomeni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki kot že omenjeno ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Nadalje v izreku izpodbijani sklep v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kar pa je bistveno pri presoji, ali je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, je odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka s tem sklepom izjavila voljo z namenom, da preneha delovno razmerje med strankama. Odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca je namreč enostranska izjava volje delodajalca, s katero delodajalec želi in povzroči prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja med strankama. Ker pa delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Iz izpodbijanega sklepa bi morala izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Izpodbijanega sklepa torej po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

14. Ker glede na zgoraj navedeno tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločitvi o tožbenem zahtevku iz 1. točke izreka sodbe tako, da mu je ugodilo in izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo. V posledici spremembe sodbe v navedenem delu je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v delu, v katerem se pritožuje zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz 2. točke izreka sodbe ter v tem delu sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku odločiti ob upoštevanju spremenjene odločitve o tožbenem zahtevku iz 1. točke.

15. Ker vsebina in utemeljenost tožničine razrešitve za obravnavani individualni delovni spor nista odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnice, da kršitev, ki se ji v sklepu o razrešitvi očitajo, ni storila (prvi odstavek 360. člena ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot o predhodnem vprašanju presojati zakonitosti sklepa o razrešitvi. Ker v obravnavanem delovnem sporu za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bila tožnica razrešena s te funkcije, ni treba ugotavljati nezakonitosti oziroma neutemeljenosti same razrešitve (ki tudi sicer ne more biti predmet delovnega spora, saj gre za statusnopravno vprašanje). Utemeljenost oziroma zakonitost razrešitve torej vsebinsko gledano sploh ne vpliva na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in torej sploh ni predhodno vprašanje po določbi 13. člena ZPP. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse(4). Ker pa opisano (nepravilno) postopanje sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (ki je nezakonita iz drugih, prej opisanih, razlogov) ni moglo vplivati, ni obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP z zvezi s 13. členom ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita tožnica v pritožbi.

16. Prav tako je neutemeljen pritožben očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih za (sicer materialnopravno zmotno) odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ti razlogi tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe, ki je jasen in s seboj ni v nasprotju. Odsotnost navedbe pravne podlage v obrazložitvi sodbe pa (tudi, če bi bil ta očitek utemeljen) ne more pomeniti očitane kršitve določb pravdnega postopka.

17. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot prepozno. Tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo, s katero so bili tožbeni zahtevki tožnice v celoti zavrnjeni in je torej tožena stranka v postopku uspela. Odločitev o zavrženju tožbe je za toženo stranko manj ugodna odločitev, saj tožbo, ki jo je sodišče zavrglo, tožnica lahko kadarkoli ponovno vloži. Z zavrženjem tožbe namreč sodišče o zadevi ne odloči meritorno, kar pomeni, da ne nastanejo posledice materialne pravnomočnosti, ki se kažejo v tem, da tožbe s tožbenimi zahtevki, o katerih je že pravnomočno odločeno, ni mogoče ponovno vložiti (319. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavrglo.

18. Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do navedb pravdnih strank v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke zoper sklep:

19. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo nasprotno tožbo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in dogovora (primarni tožbeni zahtevek) oziroma za uveljavljanje izpodbojnosti navedenih aktov (podredni tožbeni zahtevek). Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo, v preostalem delu pa sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, že iz tega razloga ni (več) pravilna odločitev, da tožena stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da delodajalec ne more v sodnem postopku uveljavljati neveljavnosti (ničnosti oziroma izpodbojnosti) pogodbe o zaposlitvi in dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, ki jo je povzročil sam s tem, ko je takšno pogodbo oziroma dogovor ponudil tožnici. V nasprotnem primeru bi bil ogrožen pravni položaj delavcev, ki kot šibkejša stranka v delovnem razmerju pogosto niti nimajo možnosti vplivati na vsebino pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka z nasprotno tožbo.

20. Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do navedb tožene stranke v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ki glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) 31. 5. 2012. (2) 246. člen ZUJF v prvem odstavku določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine /.../, pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Drugi odstavek določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona, in da ima javni uslužbenec, ki mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati, pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Tretji odstavek pa določa, da ne glede na drugi odstavek javnemu uslužbencu pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. V dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja se določi tudi trajanje delovnega razmerja, javnemu uslužbencu pa po prenehanju delovnega razmerja pripada pravica do odpravnine v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece oziroma treh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje.

(3) Primeri odpoklica poslovodnih oseb so urejeni tudi v drugih predpisih, na primer v 268., 290, 515. in 571. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/09 in nasl. ‒ ZGD-1) ter 32. členu Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. ‒ ZZ).

(4) Glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 919/2013 z dne 5. 2. 2014, ter sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 187/2009 z dne 24. 5. 2011 in opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011.