Jedro

Dokaz nasprotja je glavni dokaz in zato uspešen le, če pri sodniku ustvari popolno prepričanje o resničnosti nasprotne trditve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora izprazniti stanovanje na V. (6. nadstropje št. stanovanja 13) ter ga izročiti tožeči stranki. V razlogih je navedlo, da toženec nezakonito zaseda omenjeno stanovanje, saj se je vanj vselil na podlagi odločbe stanovanjskega organa garnizijskega poveljstva, ki je bila izdana po 25.6.1991. Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je bila sporna odločba izdana takoj po prenehanju toženčeve vojaške službe, torej neposredno po 5.6.1991. Ob dodelitvi spornega stanovanja so tožencu povedali, da zaenkrat še ni prazno ter da ga zaseda M.F., vendar da ga bo ta čez kak mesec izpraznil. Ko je bilo M.F. dodeljeno stanovanje v L., je ta sporno stanovanje izpraznil, vanj pa se je nato vselil toženec. Vseskozi, od dodelitve stanovanja do vselitve se je toženec zanimal na Ministrstvu za obrambo, kdaj bo stanovanje izpraznjeno. Žal se sedaj tega uslužbenci Ministrstva ne spominjajo.

Ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo temeljiti na tem, da stanovanjski organ garnizijskega poveljstva ni mogel vedeti, da se bo M.F. iz spornega stanovanja izselil. V JLA so se namreč stanovanja vedno dodeljevala vnaprej in to tudi v primerih premestitev in upokojitev. Personalni organi garnizijskih enot in ustanov so imeli sezname in evidenco o tem, kdaj in kdo bo kam premeščen oz. upokojen.

Odločbe o dodelitvi stanovanj tudi niso vselej izdajale iste stanovanjske komisije. To je tudi razlog, da je sporno odločbo podpisal predsednik stanovanjske komisije polkovnik S.K., odločbo o dodelitvi stanovanja M.F. pa predsednik stanovanjske komisije polkovnik B.G. Vsaka stanovanjska komisija je vodila svoje zapisnike o dodelitvi stanovanja. Zato so tudi različne zaporedne številke na odločbah. Postopek za izpraznitev stanovanja je sprožil M.F., ko je toženca neutemeljeno obdolžil, da je spremenil datum izdaje sodne odločbe. Da toženec datuma ni spreminjal, izhaja že iz odločbe same.

Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen prijavi M.F.ter dejstvu, da se je ta iz spornega stanovanja izselil štiri mesece potem, ko je bilo dodeljeno tožencu. Toženec predlaga zaslišanje S.K. in B.G. ter dokaz z zapisniki o dodelitvi stanovanj, ki se sedaj nahajajo pri Ministrstvu za obrambo.

Pritožba je utemeljena.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6. 1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA - Ur. list SFRJ št. 84/90, h kateremu Republika Slovenija ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS št. 35/82 in 14/84) in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Ur. list SFRJ št. 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le Zakon o stanovanjskih razmerjih. Za odločanje v tej zadevi je torej bistvenega pomena, ali je toženec pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Do 25.6.1991 (ko je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do tedaj - t.j. do uveljavitve Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA) so z vojaškimi stanovanji upravljala poveljstva JLA. Odločbe o dodeljevanju teh stanovanj, ki so jih izdajali pristojni stanovanjski organi pri garnizijskih poveljstvih, imajo zato lastnost javnih listin (gl. IV poglavje Zakona o sredstvih in financiranju JLA in 1. odstavek 230. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). To pa ima za posledico domnevo o resničnosti tistega, kar se v teh odločbah potrjuje ali določa. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 230. člena ZPP). Vendar gre v tem primeru za dokaz nasprotja - torej za glavni dokaz, ki bo uspešen le, če bo sodišče prepričal v neavtentičnost listine ali v neresničnost njene vsebine.

Ker je torej zmotno (materialnopravno) stališče sodišča prve stopnje, da je odločba stanovanjskega organa garnizijskega poveljstva z dne 15.6.1991 zasebna listina, za katero ne veljajo pravila o pravnih domnevah, je zmotna tudi ocena učinka okoliščin, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje pomisleke v verodostojnost vsebine te listine. To, da se je M.F. iz spornega stanovanja izselil po 25.10.1991, da mu je bilo stanovanje v L. dodeljeno šele 2.10.1991, da je v tem stanovanju prej živel R.Ž., da nosi sporna odločba o dodelitvi stanovanja višjo številko od odločbe o dodelitvi stanovanja M.F. in končno, da je M.F. v odgovoru na tožbo (v postopku, ki je tekel pod opr. št. P ....) navedel, da je toženec potem, ko je sprevidel, da nastajajo težave, spremenil datum sporne odločbe, bi resda utegnilo vzbujati resen dvom v verodostojnost navedbe datuma odločbe. Toda ker gre za javno listino, te okoliščine ne predstavljajo nasprotnega dokaza (ki je uspešen že, če omaje z glavnim dokazom dokazano tezo; če je torej potem, ko se je sodišče na podlagi glavnega dokaza prepričalo o resničnosti določene trditve, ta trditev ponovno dvomljiva), marveč dokaz nasprotja. Dokaz nasprotja pa je glavni dokaz in zato uspešen le, če prinese sodniku polno prepričanje o resničnosti nasprotne trditve: v konkretnem primeru prepričanje, da je sporna odločba antedatirana. Ker pa omenjeni indici (tudi po mnenju pritožbenega sodišča) vzbujajo (zgolj) resen dvom v verodostojnost navedbe datuma izdaje sporne odločbe, je to še premalo za uspešen dokaz nasprotja: t.j. za tako prepričanje o antedatiranosti sporne odločbe, da bi bil izključen vsak razumen dvom. Če temu dodamo še sam videz odločbe, zlasti tudi tistega dela, na katerem je zapisan datum izdaje, laičnemu očesu ni težko ugotoviti, da na njej ni ničesar, kar bi vzbujalo pomislek v njeno avtentičnost. In ker tožeča stranak česa takega (da ta odločba ne bi bila pristna) niti ni zatrjevala (le M.F. je v svojem odgovoru na tožbo zapisal, da je toženec "spremenil datum svoje odločbe pred datum 25.6.1991", kar pa, kot rečeno, nima opore v samem videzu listine, tožeča stranka pa tudi ni predlagala izvedenca grafološke stroke), je glede na sedanje stanje stvari mogoč zgolj zaključek, da tožeča stranka ni izpodbila pravne domneve o avtentičnosti sporne odločbe in resničnosti njene vsebine. Sodišče prve stopnje je torej sporno odločbo zmotno štelo kot zasebno listino in tako v zvezi z njo tudi zmotno uporabilo pravila o pravni domnevi.

Ker zato zmotno misleč, da je tožbeni zahtevek utemeljen že zaradi toženčeve nezakonite vselitve, ni obravnavalo tudi druge tožbene podlage (prenehanje uporabe spornega stanovanja), pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje naj obravnava tožbene trditve, da je toženec prenehal uporabljati stanovanje (gl.t. III tožbe). V zvezi s toženčevim predlogom za zaslišanje prič B.G. in N.G. ter za dokaz z zapisniki o dodelitvi stanovanj pa velja reči, da so to nasprotni dokazi. In ker tožeča stranka zaenkrat ni uspela z glavnim dokazom tudi (še) ni potrebe za izvedbo omenjenih nasprotnih dokazov.