Jedro

Ob pravilnem vrednotenju okoliščin konkretnega primera, ko je torej zasebni tožilec (prvenstveno) znan odvetnik, ki se tudi sicer (kontinuirano) pojavlja v medijsko odmevnih primerih in je lastnik ene od največjih odvetniških družb v Sloveniji, je zasebnega tožilca potrebno opredeliti kot (relativno) javno osebo.

Meja, pri kateri lahko govorimo o posegu v čast in dobro ime zasebnega tožilca kot javne osebe, pa je širša, kot če bi šlo za anonimno (nejavno) osebo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se obtoženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe

1.) da je o drugem trdil ali raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, s tem

1.1) da je dne 10. 5. 2012 na javno dostopni spletni strani www..., ki je “vpisana v razvid medijev kot medij ..., javno objavil članek z naslovom »Ekskluzivno. Ponudba X L. vladi za stavbo NPU na D.,« ter nadalje v podnaslovu »Namesto E. E. direktno Avstrijci?! Naši viri: novo vodstvo X igra skupaj z odvetnikom C. C.« v katerem je med drugim, kot izhaja iz dobesednega prepisa dela članka o zasebnem tožilcu zapisal: »Po navedbah naših virov iz poslovnih krogov generalni direktor X Č. Č. ter izvršni direktor lizinga nepremičnin D. D. veljata za "ohola in naduta Yesovca, ki igrata skupaj z C. C.," podobno kot prejšnje, odstavljeno vodstvo slovenskega X«, kar vse lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, saj so navedbe v članku glede na način izražanja zapisane z namenom zaničevanja, žaljiv in zaničljiv odnos obdolženca do zasebnega tožilca pa izhaja iz članka kot celote;

1.2) da je dne 11. 5. 2011 na javno dostopni spletni strani www..., ki je vpisana v razvid medijev kot medij ..., javno objavil članek z naslovom »Od C. C. do politične desnice! X, kraj zločina spet na sceni«, v katerem je med drugim, kot izhaja iz dobesednega prepisa dela članka o zasebnem tožilcu zapisal: „Komaj naj bi se davkoplačevalci vsaj malo znebili plačevanja zaslužkov in rent poslovnežu E. E. (kar sta mu omogočila njegova družinska prijatelja, nekdanja ministrica za notranje zadeve in bivša predsednica ... F. F. ter odvetnik C. C.), že je družba X razvpito E. stavbo na D. ..., kjer domuje Nacionalni preiskovalni urad, nameravala - skozi stranska vrata – ponovno „uturiti“ med stroške Ministrstva za notranje zadeve. RESDA Z NEKOLIKO CENEJŠIM aranžmajem (namesto 136 tisoč evrov težke mesečne najemnine naj bi vlada zdaj plačevala samo 123 tisoč evrov), kar pa spet dokazuje, kako je na račun države služila klika E.-F.-C. POSEL SO ŽELELI SPELJATI novi šefi X, ki naj bi se, kot zatrjujejo naši zanesljivi viri, enostavno usedli v navezo prejšnjega odstavljenega vodstva X, z odvetnikom C. C. vred. Itak so vsi tudi člani famoznega združenja Yes. Pa ne samo v navezi z razvpitim odvetnikom, novi šefi X so menda pohlepno zapopadli še druge operacije, ki so jih hočeš nočeš zapustili njihovi odžagani predhodniki«, ter „P.S. Priporočam branje knjige avstrijskega raziskovalnega novinarja in publicista G. G. z naslovom Kraj zločina: X (Založba ...). Pravi avstrijsko-balkanski triler, z imeni in priimki. Od H. H. in I. I. do N. N. in propadlega V., od C. C. do slovenske politične desnice«, kar vse lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, saj so navedbe v članku glede na način izražanja zapisane z namenom zaničevanja, žaljiv in zaničljiv odnos obdolženca do zasebnega tožilca pa izhaja iz članka kot celote;

2.) da je o drugem trdil ali raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, s tem, da je dne 12. 3. 2012 v sredstvih javnega obveščanja, na javno dostopni spletni strani www..., ki je vpisana v razvid medijev kot medij ..., javno objavil članek z naslovom »Zadnja laž F. F. Računi blokirani, ... celo brez spletne strani!« v katerem je med drugim, kot izhaja iz dobesednega prepisa dela članka o zasebnem tožilcu zapisal: »F. F. (in odvetnik C. C.) sta stranko ... najprej izrabila, nato pa politično in poslovno pohabila.«, kar vse lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca; s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

II.

Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca C. C. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Zasebni tožilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke obtoženca in nagrado ter potrebne izdatke njegovih zagovornikov.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. pod točkama I/1 in I/2 izreka oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 160. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Odločilo je, da mora zasebni tožilec povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke obtoženca in nagrado njegovega zagovornika. Pod točkama II/1 in II/2 izreka pa je obtoženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 in mu za vsako kaznivo dejanje določilo denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov oziroma 6.000,00 EUR. Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 30388/2010 z dne 6. 12. 2011 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013, pravnomočno istega dne, v okviru katere mu je bila določena denarna v višini 5.000,00 EUR. Po določbah o steku mu je nato, upoštevaje določeno denarno kazen iz preklicane pogojne obsodbe in določenih denarnih kaznih po izpodbijani sodbi, izreklo enotno denarno kazen v višini 120 dnevnih zneskov oziroma 12.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in višino sodne takse odmerilo na 540,00 EUR.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper oprostilni del sodbe pa so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca, kot navajajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tako zagovorniki obtoženca, kakor tudi pooblaščenci zasebnega tožilca, so odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožba zagovornikov obtoženca je utemeljena, pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca pa ni utemeljena.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov zoper obsodilni del sodbe (kaznivi dejanji pod točkama II/1 in II/2 izreka izpodbijane sodbe)

6. Ni res, kar zatrjujejo pritožniki, da je izrek sodbe nerazumljiv, češ da opisov kaznivih dejanj ni razvidno katera dejstva je obtoženec trdil in katera raznašal ter da sodba v tem delu nima razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Za presojo razumljivosti izreka sodbe je odločilna jasnost in razumljivost dejanskega temelja sodbe, to je okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. V obravnavanih primerih izrek izpodbijane sodbe vsebuje na temelju zakona oblikovan abstraktni (zakonski) dejanski stan očitanih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve - da je obtoženec o drugem trdil ali raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, v nadaljevanju opisa pa so obseženi tudi konkretni izseki iz treh obtoženčevih člankov (konkretni, dejstven opis kaznivega dejanja), iz katerih pa dovolj jasno izhaja, pri katerih dejstvih gre za obtoženčeve (lastne) trditve (sporočanje lastno zaznanih dejstev), pri katerih za raznašanje tujih trditev („naši viri:“, „Po navedbah naših virov“, „kot zatrjujejo naši zanesljivi viri“), pa tudi pri katerih gre zgolj za podajanje obtoženčevih mnenj oziroma vrednostnih sodb. Glede vseh teh konkretnih obtožbenih očitkov, pa se je v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje tudi (zadostno) opredelilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe in prepisom zvočnega posnetka izpovedbe priče K. K. na glavni obravnavi dne 21. 3. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedbo navedene priče pravilno povzemalo glede vseh pravno relevantnih dejstev. Pritožniki pa tudi sicer zatrjevano protispisnost utemeljujejo le z navajanjem, da je sodišče prve stopnje na podlagi te izpovedbe napačno zaključilo, da obtoženec ni uspel z dokazom resnice glede inkriminirane vsebine dela članka z naslovom: „Zadnja laž F. F. Računi blokirani, ... celo brez spletne strani!“ (točka II/2 izreka izpodbijane sodbe), s čimer pa dejansko uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Prav pa imajo pritožniki, ko grajajo zaključke prvostopnega sodišča, da zasebni tožilec (v času objave inkriminiranih člankov) ni (bil) javna oseba, kar je sicer v obravnavani zadevi, kot to že pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, (eno izmed) temeljnih vprašanj za pravilnost presoje ravnovesja med pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave), kamor spada tudi pravica do svobode tiska, na eni strani in pravicami do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člena Ustave), kamor spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena, na drugi strani.

9. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen Evropske konvencije za človekove pravice, EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj, pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samo uresničitev. Čeprav so dopustne določene omejitve pravice do svobode izražanja, jih je treba ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, med drugim tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav. Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov. ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. Človek, ki se odloči za javno funkcijo ali nastopanje v družbenem prostoru, vzbuja večji interes javnosti, zato so zanj meje sprejemljive kritike širše(1).

10. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 13, je prvostopno sodišče najprej ugotovilo, da je zasebni tožilec: „ugleden odvetnik, znan, pojavljajoč v fundacijah in interesnih združenjih, premožen, afirmiran, prestižen, v izven zakonski skupnosti z nekdanjo ministrico in predsednico politične stranke ..., a nato, opirajoč se zgolj na en (in preozek) segment njegove javne prepoznavnosti, češ da je (le) v izven zakonski skupnosti z javno osebo (F. F. - nekdanjo ministrico in predsednico politične stranke) in da tega dejstva ne izrablja, oziroma še dodatno na sklepanje, da tudi sicer po „pojmovanju samega obtoženca“ zasebni tožilec „izvršuje gospodarske malverzacije, pridobiva nezakonito korist, razpreda lobistične mreže in podobno“, tj. tak spekter dejavnosti, ki ni združljiv s težnjo po javnosti, zaključilo, da zasebnemu tožilcu ni mogoče pripisati statusa javne osebe. Ta pravni zaključek prvostopnega sodišča pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži kritične presoje. Ustavno sodišče je že v odločbi, opr. št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 v skladu s sodno prakso ESČP poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tudi tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje. Utemeljeno pritožniki v pritožbi citirajo vsebino odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up–50/99 z dne 14. 12. 2000 in pravilno navajajo, da se je z navedeno odločbo v slovenski ustavnosodni praksi izoblikoval pojem absolutne in relativne javne osebe, ki ga sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo. Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da je pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanje in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Tudi pri teh osebah pa ni dovoljeno brez privolitve objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču pritožnikov, da je, ob pravilnem vrednotenju okoliščin konkretnega primera, ko je torej zasebni tožilec (prvenstveno) znan odvetnik, ki se sicer (kontinuirano) pojavlja v medijsko odmevnih primerih in je tudi lastnik ene od največjih odvetniških družb v Sloveniji (tem karakteristikam zasebnega tožilca se v bistvenem pridružujejo tudi njegovi pooblaščenci v odgovoru na pritožbo, listovna št. 184 spisa), zasebnega tožilca potrebno opredeliti kot (relativno) javno osebo. Nenazadnje je odvetništvo, ki ga kot samostojen in neodvisen poklic opravlja zasebni tožilec, del pravosodja (137. člen Ustave). Po ustaljenem stališču ESČP vprašanja v zvezi z delovanjem pravosodnega sistema zadevajo interes javnosti(2). Tako je potrebno upoštevati, da je meja pri kateri lahko govorimo o posegu v čast in dobro ime zasebnega tožilca kot javne osebe širša, kot če bi šlo za v javnosti anonimno (nejavno) osebo. O tem, da bi se javna oseba morala sprijazniti z izrazi uporabljenimi v inkriminiranih člankih: „maslo na glavi, igranje z oholimi in nadutimi Yesovci, kraj zločina, pohabljanje in podobno“, pa na strani 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi prvostopno sodišče, le da pri tem zavzame napačno pravno izhodišče, da je zasebnega tožilca potrebno obravnavati kot „poljubno nejavno osebo“.

11. Pritožniki nadalje utemeljeno izpostavljajo, da okoliščine in dejstva, obsežena v inkriminiranih člankih, ne sodijo na področje intimnega življenja zasebnega tožilca, ampak gre za poročanje o temah, ki so v javnem interesu – o tem kako je Ministrstvo za notranje zadev RS najemalo stavbo za Nacionalni preiskovalni urad, NPU (točka II/1 izreka izpodbijane sodb) ter o političnem in poslovnem zatonu stranke ... (točka II/1 izreka izpodbijane sodb), v zvezi s katerima je (v določeni meri) omenjena tudi vloga oziroma sodelovanje zasebnega tožilca. Po oceni pritožbenega sodišča pa je, glede na nujnost upoštevanja interesa ohranjanja svobode in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena in tudi dejstva, da je zasebnega tožilca potrebno obravnavati kot (relativno) javno osebo, prvostopno sodišče preozko presojalo posamezne navedbe v predmetnih člankih in posledično napačno ocenilo, da obtoženec ni dokazal, da je imel utemeljene razloge verjeti v zapisano, kar je privedlo do napačnega sklepa, da v obravnavanih primerih niso podani razlogi za izključitev kaznivosti (četrti odstavek 160. člena KZ-1).

12. Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zanikati, da je obtoženec glede dejstev, ki jih je zatrjeval o zasebnem tožilcu v članku: Od C. C. do politične desnice! X, kraj zločina spet na sceni!“ z dne 11. 5. 2012 (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe), in sicer: da sta zaslužke in rente poslovnežu E. E. „omogočila družinska prijatelja, ministrica za notranje zadeve in bivša predsednica ... ter odvetnik C. C.“ ter da je „na račun države služila klika E.-F.-C.“, razpolagal z določenimi stvarnimi temelji, informacijami, indici. Res je sicer, da ni mogoče slediti zagovoru obtoženca, da je bilo to, da sta F. F. in zasebni tožilec omogočila E. E. sklenitev posla za oddajanje stavbe za NPU splošno znano dejstvo, a po drugi strani zasebni tožilec ni zanikal, da je E. E. (lastnik podjetja Y d.o.o., ki je bilo v času ministrovanja F. F. izbrano kot najboljši ponudnik za najem stavbe NPU), njun osebni prijatelj. Kot izhaja iz ugotovitve prvostopnega sodišča, pa je X d.o.o. (pri kateri je Y d.o.o. imela sklenjeno leasing pogodbo za predmetno stavbo, nato pa jo je nadalje oddajala v najem ministrstvu) po tem, ko je bil (zaradi ugotovitev o obstoju njenega privilegiranega položaja pri izbiri), posel med Y d.o.o. in ministrstvom razveljavljen, sama podala ponudbo, ki je bila za 13.000,00 EUR na mesec nižja od cene za katero je bilo predhodno, kot najboljši ponudnik, izbrano podjetje Y d.o.o. Predvsem pa je potrebno vzeti v obzir, da je obtoženec, vsaj en dan pred objavo prej navedenega članka, razpolagal s pisnim dokumentom – uradno ponudbo X d.o.o. za oddajanje stavbe za NPU, saj ga je objavil v okviru članka: „Ekskluzivno, Ponudba X L. vladi za stavbo NPU na D.“ z dne 10. 5. 2012, kar kaže, da se utegne izkazati za resnično, da je obtoženec, kot je to trdil v svojem zagovoru, imel določene vire na banki XX d.d. (s katero je zasebni tožilec kot odvetnik poslovno sodeloval), ki je sicer lastniško povezana z X d.o.o. Vse navedeno sicer še zdaleč ne dokazuje, da je to kar je obtoženec trdil o zasebnem tožilcu resnično. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča, tudi ob upoštevanju pravnih izhodišč pojasnjenih že v točkah 9 in 11 te odločbe, obtoženec zadostil minimalnemu dokaznemu bremenu po četrtem odstavku 160. člena KZ-1, tj. da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost zatrjevanega (le da je trditve izražal z določeno stopnjo provokacije), zaradi česar je podan razlog za izključitev kaznivosti za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

13. V nadaljevanju se je pritožbeno sodišče moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali se je obtoženec v zgoraj navedenih dveh člankih o zasebnem tožilcu žaljivo izražal z namenom zaničevanja, tj. „igrati skupaj“, „razvpiti odvetnik“, ko je zasebnega tožilca umeščal v „kliko ki služi na račun države“ in omenjal knjigo G. G. z naslovom Kraj zločina, ki zasebnega tožilca povezuje z H. H., I. I. in N. N. Pri tem je izhajalo iz že ustaljene sodne prakse(3), iz katere izhaja, da šele kadar ostre in kritične izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave (ad rem), pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Vendar pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje. Ob navedenih izhodiščih in tudi dejstvu, da sta bila oba članka (kakor tudi vsi ostali članki, ki so predmet te zadeve) objavljena na spletni strani medija www..., za katerega je sicer značilen sarkastični stil pisanja in ki po svojem žanru vsaj delno spada med rumeni, tabloidni medij, po oceni pritožbenega sodišča povprečni bralec zgoraj izpostavljene obtoženčeve izjave, ki sicer lahko imajo objektivni žaljiv pomen, v konkretnem primeru ni razumel kot obtoženčev napad na osebnost zasebnega tožilca, njegovo podcenjevanje, ponižanje in očrnitev, temveč še vedno na podlagi določenih dejstev osnovano obtoženčevo kritično mnenje o predmetu razprave – nepravilnosti pri najemanju stavbe za NPU. Kot že zgoraj izpostavljeno, pa je potrebno upoštevati tudi, da je zasebni tožilec (relativna) javna oseba, zaradi česar je meja pri kateri lahko govorimo o (objektivnem) posegu v njegovo čast in dobro ime širša. Glede na to, da je zasebni tožilec relativna javna oseba in torej kot tak vzbuja večjo pozornost javnosti in medijev, obstoj obtoženčevega zaničevanja tudi ne more dokazovati dejstvo, da je obtoženec o zasebnem tožilcu že v preteklosti objavil številne članke. Tako je po presoji pritožbenega sodišča glede dejanja pod točko II/1 izreka izpodbijane sodbe izključena kaznivost obtoženca tudi za (subsidiarno) kaznivo dejanje razžalitve (četrti odstavek 160. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1).

14. Prav tako je prvostopno sodišče preozko presojalo navedbo obtoženca obseženo v članku »Zadnja laž F. F:. Računi blokirani, ... celo brez spletne strani!“ z dne 12. 3. 2012, in sicer: „F. F. (in odvetnik C. C.) sta stranko ... najprej izrabila, nato pa politično in poslovno pohabila.“, kar je, kot že zgoraj izpostavljeno, privedlo do napačnega zaključka, da v obravnavanih primerih niso podani razlogi za izključitev kaznivosti. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 30, je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je očitek, ki ga je obtoženec zapisal o zasebnem tožilcu izrazito splošne narave. Kljub temu pa je v nadaljevanju, uporabljene izraze na račun zasebnega tožilca - „izrabiti, pohabiti“, ocenjevalo zgolj na podlagi ugotovitve, da izvedeni dokazi (finančna dokumentacija stranke ... in izpovedba priče K. K.) niso potrdili, da je imel zasebni tožilec kakršnekoli formalne ali neformalne vzvode za operativno „izrabljanje in naknadno pohabljanje stranke ...“. Prav imajo tako pritožniki, ko sklicujoč se na izpovedbo priče K. K. v delu, ko je navedena priča politični (in s tem povezano poslovni) zaton stranke ... povezovala s kontinuiranim pojavljanjem afer, ki so se navezovale tako na F. F., kot tudi na njenega izven zakonskega partnerja – zasebnega tožilca, zatrjujejo, da je obtoženec uspel dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost tega kar je zapisal o zasebnem tožilcu, le da se je zatekel k določeni stopnji pretiravanja in celo provokaciji. Vendar pa, ob upoštevanju vseh izhodišč opredeljenih že v prejšnji točki te odločbe, tudi v tem primeru ne gre za napad na osebnost zasebnega tožilca, njegovo podcenjevanje, ponižanje in očrnitev, temveč zgolj na podlagi določenih dejstev osnovano obtoženčevo kritično mnenje o predmetu razprave.

15. Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v tem (obsodilnem) delu zmotno ugotovljeno, potrebna pa je bila samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, je ravnalo po določilu petega odstavka 392. člena ZKP in samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obtoženca po določilu 2. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

16. Navedena sprememba je terjala spremembo izpodbijane sodbe tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka, zato je sodišče odločilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

K pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca zoper oprostilni del izpodbijane sodbe (kaznivi dejanji pod točkama I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe)

17. Po preizkusu oprostilnega dela izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pooblaščencev zasebnega tožilca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona in v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

18. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vseh že zgoraj izpostavljenih pravnih izhodišč, nima nobenih pomislekov v zaključke prvostopnega sodišča, da je obtoženec uspel dokazati, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost tistega, kar je o zasebnem tožilcu trdil in raznašal v članku z naslovom „Pismo insiderja. Kako so odvetnik C. in klapa kupovali časnik V.“ z dne 24. 1. 2012 (točka I/1 izreka izpodbijane sodbe). V nasprotju s stališčem pritožnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno analiziralo izvedene dokaze, jih v obrazložitev sodbe korektno povzelo ter povsem pravilno ugotovilo, da je obtoženec kot novinar, ki je raziskoval prodajo časopisa V. in ozadja tega posla, od svojih virov pridobil določene stvarne temelje, informacije o predmetnih trditvah, še preden je objavil sporni članek, ki obsega tudi pismo „anonimnega insiderja“, katero pa, kot to pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, obsega določene podatke (točke 1 do 9 pisma), ki so povsem skladni s stvarnimi podatki obseženimi v spisu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in povsem pravilno zaključilo, da je obtoženec dokazal, da je imel utemeljene razloge verjeti, da je v ozadju poskusa odkupa časnika V. delovala poslovna mreža, ki jo je združeval kapital in da je pri tem sodeloval tudi zasebni tožilec. Prav tako je za takšne zaključke navedlo prepričljive razloge, katerim se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje. Zato pritožniki z obširnim, drugačnim vrednotenjem izvedenih dokazov, z izpostavljanjem za obravnavano zadevo nebistvenih okoliščin (časovni razkorak med tem kdaj je zasebni tožilec prodal delnice P. d.o.o. in kdaj je ta družba delnice naprej prodala S. d.o.o.; da ravnanje zasebnega tožilca v aktih KPK ni bilo problematizirano; da uradni zaznamek o zaslišanju osebe „...“ datumsko izvira po objavi spornega članka in podobno), ki pa jih sicer sodišče prve stopnje ni spregledalo, dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo vzbuditi. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo tudi, da to kar je obtoženec trdil o obtožencu ni žaljivo (v smislu razžalitve, tj. negativne vrednostne sodbe), pa se kot nesprejemljiv izkaže tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje (posebej) moralo opredeliti do obtoženčevega zaničljivega namena.

19. Glede na vsebino obseženo v obtoženčevem članku: „Vse kaže, da je grški polet družine L. medijem izdal odvetnik C.?!“ z dne 16. 5. 2012 (točka I/2 izreka izpodbijane sodbe), ki je sicer pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, pritožbeno sodišče prvenstveno poudarja, da je po ustaljeni sodni praksi kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.), kot to izhaja iz navedb v spornem članku(4). Nadalje pa se pritožbeno sodišče v celoti pridržuje prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča, ki utemeljujejo zaključek, da navedbe o zasebnem tožilcu v tem članku objektivno niso žaljive in ne predstavljajo napada na njegovo čast in dobro ime. Tudi v delu obrazložitve sodbe, ko se sodišče prve stopnje (sicer res nekoliko nespretno) sklicuje na Zakon o letalstvu (ZLet), so razlogi (še vedno dovolj) jasni in razumljivi, tj. da so podatki o letalskih poletih in potnikih javno dostopni, zato objava tega, kdo (naj bi) informiral medije o poletu družine predsednika vlade, ne more biti žaljivo.

20. Ker torej pooblaščenci s pritožbenimi navedbami, s katerimi kot bistveno zgolj ponujajo drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopno sodišče, pravilnosti in zakonitosti oprostilnega dela sodbe niso uspeli omajati, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

21. Pooblaščenci zasebnega tožilca s pritožbo niso uspeli, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP zasebnemu tožilcu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in plačilo sodne takse, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Op. št. (1): Prim. sodbe ESČP v zadevah Sürek proti Turčiji z dne 8. 7. 1999 in Braun proti Poljski z dne 4. 11. 2014, Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, Mam`ere proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Mladina d. d. proti Sloveniji z dne 14. 4. 2014, Lešnik proti Slovaški z dne 11. 3. 2003 in Blaja News Sp. z.o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013. Op. št. (2): Prim. sodbo ESČP v zadevi Lešnik proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, podobno tudi odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up–1128/12 z dne 14. 5. 2015. Op. št. (3): Prim. odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015 in odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011, I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013. Op. št. (4): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 205/95 z dne 22. 10. 1997, I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007 in druge.