Jedro

Za vračilo stroškov čiščenja uniforme ni pravne podlage, saj uniforma ni osebna varovalna oprema po 3. členu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu. Povračila stroškov čiščenja pa tudi ne določa nobeden drug predpis. Navedeno potrjuje tudi določba 19. člena ZDoh, v kateri so določeni prejemki iz delovnega razmerja, od katerih se ne plačuje dohodnina, povračilo stroškov za čiščenje službenih oblačil, ki niso hkrati osebna varovalna oprema, kar uniforma ni, ni določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati: - plačo za leto 2001 v višini 523,22 EUR bruto in ji po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 1. 1. 2002 dalje do plačila, - plačo za leto 2002 v višini 539,03 EUR bruto in ji po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 1. 1. 2003 dalje do plačila, - plačo za leto 2003 v višini 961,29 EUR bruto in ji po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 1. 1. 2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov za vzdrževanje službenih oblačil plačati 7,51 EUR (1.800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.800,00 SIT od 23. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 7,51 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova razlike v plači za leto 2001, 2002, 2003, 2004 in 2005 ter iz naslova čiščenja službenih oblačil, se vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžan toženi stranki plačati 1.222,67 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2010, v presežku se zahtevek zavrne, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 983,17 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., v 15 dneh pod izvršbo.

VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.104,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Zoper III., IV., V. in VI. točko izreka navedene sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi s stroškovno posledico, podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je zahtevek tožnika v razširjenem delu zastaral. Že v tožbi v letu 2006 je tožnik postavil zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 2001 do 2005 in podal trditveno podlago. Ker z vložitvijo tožbe pride po 365. členu OZ do pretrganja zastaranja, tako to ni nastopilo. Pri tem je potrebno upoštevati, da plačo poleg osnovne plače sestavljajo tudi dodatki. Tako je tožnik zahtevek iz leta 2006 v letu 2010 samo preciziral po višini. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 246/2006 z dne 27. 9. 2007, kar je tožnik podrobno obrazložil v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2010. Ker sodišče prve stopnje za leti 2004 in 2005 ni ugotavljajo razlike v plači iz naslova izmenskega dela, je s tem bistveno kršilo pravila postopka, saj se sodba ne da preizkusiti, posledično pa je nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 tožnik podpisal. Tožena stranka originala pogodbe ni nikoli predložila, ker ta ni obstajal. Sodišče prve stopnje pa je, kljub temu, da iz izpovedb prič A.A. in B.B. to jasno ne izhaja, zaključilo, da je tožnik pogodbo najverjetneje podpisal v decembru 2003. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da naj sodna izvedenka finančne stroke mnenje dopolni še z izračunom brez upoštevanja pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003, je bistveno kršilo pravila postopka, saj se sodba ne da preizkusiti, prav tako je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

S tem, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek na povrnitev stroškov čiščenja uniforme in se pri tem sklicevalo na Zakon o dohodnini, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka bi tožniku čiščenje morala zagotoviti tako, kot je bilo to zagotovljeno pri delodajalcu, od katerega je tožnika prevzelo.

Napačna je tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožnik ni bil neupravičeno obogaten. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik je bila dolžna kot delodajalec tožniku pravilno izplačevati regres za prehrano v denarju. Ker pa mu jih je izplačevala v bonih, čeprav je vedela, da to ne sme, ne more zahtevati nazaj tistega, kar je tožniku dala, saj je to v nasprotju s 191. členom OZ. Poleg tega pa so, tudi če bi korist lahko zahtevala nazaj, vse njene terjatve, nastale do 14. 4. 2005, že zastarale. Tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti.

Posledično se pritožuje tudi zoper določitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbo očitanih ne, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo in sicer je sodbo opr. št. Pd 34/2006 z dne 11. 3. 2008 tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati premalo izplačane plače v skupnem bruto znesku 999,50 EUR in sicer za leto 2001 78,71 EUR, za leto 2002 435,14 EUR, za leto 2003 17,77 EUR, za leto 2004 212,71 EUR in za leto 2005 255,26 EUR, o teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od premalo izplačanih plač za leto 2001 od 1. 1. 2002, za leto 2001 od 1. 1. 2003, za leto 2003 od 1. 1. 2004, za leto 2004 od 1. 1. 2005 in ta leto 2005 od 1. 1. 2006 dalje do plačila, višji in drugačen zahtevek iz naslova razlike v plači je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova povračila stroškov prehrane med delom plačati 1.222,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 388,08 EUR od 1. 1. 2004 dalje do plačila, od zneska 450,68 EUR od 1. 1. 2005 do plačila in zneska 383,91 EUR od 1. 1. 2006 do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnika za povračilo stroškov vzdrževanja službene obleke v znesku 2.437,41 EUR z obrestmi in toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbama obeh strank je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 663/2008 z dne 24. 5. 2009 sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter delno spremenilo odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za leto 2001. V novem sojenju je po razširitvi tožbenega zahtevka in nasprotni tožbi tožene stranke, sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in o zadevi ponovno odločilo.

Sodišče prve stopnje je odločalo še o razliki v tožnikovi plači za obdobje od leta 2001 do 2005, o povračilu stroškov iz naslova vzdrževanja službenih oblačil ter o nasprotni tožbi, po kateri tožena stranka zahteva od tožnika povrnitev zneska vrednostnih bonov vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od leta 2001 do 2005: Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 podpisal, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da tožena stranka originalnega izvoda te pogodbe ni predložila. Iz izpovedbe priče A.A. na l. št. 312 izhaja, da je bil prisoten, ko je tožnik sporno pogodbo podpisal. Tudi priča B.B. je izpovedala, da je tožnik pogodbo podpisal, čeprav se je tega spomnila zato, ker je na pogodbi njegov podpis. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično – kriminalistično tehnične preiskave izhaja, da podpis na fotokopiji pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 (priloga B2) ustreza nespornim izvedbam tožnika, tako da obstaja verjetnost, da ta sporni podpis, ni bil prostoročno ponarejen. Na podlagi navedenega je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožnik to pogodbo podpisal, zato so v izvedenskem mnenju izvedenke finančne stroke pravilno upoštevana njena določila o plači. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenki naložiti, da pripravi izračun plače brez upoštevanja določb te pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko tega ni storilo, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev in se sodba v tem delu da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožniku za sporno obdobje prisodilo poleg že pravnomočno dosojenih zneskov iz prvega postopka, še zneske, ki jih je izračunala stalna sodna izvedenka za davke in finance C.C., univ. dipl. ekon., spec., davč., svet. (l. št. 375-382 in 423-428), v preostanku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Iz izvedenskega mnenja na l. št. 428 namreč izhaja, da je bil tožnik za leta 2001, 2002 in 2003 prikrajšan skupnega zneska 1.639,11 EUR razlike v plači. Za leti 2004 in 2005 pa je prejel več kot bi mu dejansko šlo. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati letne bruto zneske plače za ta tri leta v višini zneskov iz izvedenskega mnenja, ter tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov po plačilu davkov in prispevkov, ki tečejo od 1. 1. naslednjega leta za neto znesek iz preteklega leta. Višji znesek pa je upravičeno zavrnilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik do višjih zneskov ni upravičen. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po spremembi tožbe z dne 15. 4. 2010 iz razloga zastaranja, odgovarja, da zahtevek ni bil zavrnjen le zaradi zastaranja, kar po stališču pritožbenega sodišča ne bi bilo pravilno, ampak tudi iz že navedenega razloga, to je izračuna izvedenke. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o tem, da se sprememba tožbe dovoli (5. odstavek 186. člena ZPP), vendar pa iz sodbe izhaja, da je odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku.

Zahtevek za povrnitev stroškov čiščenja uniforme: Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova dosodilo znesek 7,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je ta znesek tožena stranka pripoznala, višji tožbeni zahtevek pa je pravilno zavrnilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo na Zakon o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93 in naslednji), zaradi česar naj bi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni pravne podlage za vračilo stroškov čiščenja uniforme, saj uniforma ni osebna varovalna oprema po 3. členu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in naslednji). Povračila stroškov čiščenja pa tudi ne določa nobeden drug predpis. Z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da ni pravne podlage za povrnitev teh stroškov, podkrepilo še z določbo 19. člena ZDoh, v kateri so določeni prejemki iz delovnega razmerja, od katerih se ne plačuje dohodnina, saj povračilo stroškov za čiščenje službenih oblačil, ki niso hkrati osebna varovalna oprema, kar uniforma ni, tam ni določeno.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi. Dejansko je do obogatitve tožeče stranke prišlo šele na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, saj je bila tožeča stranka zaradi te sodbe, po kateri ji je morala tožena stranka izplačati znesek regresa za prehrano med delom, kljub temu, da ji je regres za prehrano med delom plačala v obliki bonov, obogatena brez pravnega temelja. Zato je dolžna znesek vrednosti bonov toženi stranki skladno s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) povrniti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku sicer nepravilno izplačevala regres za letni dopust v obliki bonov, vendar ne gre za situacijo iz 191. člena OZ, kot to skuša prikazati pritožba, saj je pravni temelj za povračilo stroškov ob plačilu z boni obstajal, le oblika povračila ni bila pravilna, saj bi moral regres biti izplačan v denarju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.