Jedro

Kupčeva pravica zaradi pravnih napak načeloma ugasne po enem letu od dneva, ko je ta zvedel za pravico tretjega. Sodba Višjega sodišča je bila odvetnici tožnika vročena 20.12.1993, tedaj je začel teči enoletni rok za uveljavljanje pravic iz naslova pravne napake, ki se je konec leta 1994 tudi iztekel. Zato je pravilen zaključek, da je to datum domnevnega škodnega dogodka, saj po izteku leta 1994 tožnik v pravdi ne bi mogel več uspešno uveljavljati vračila kupnine zaradi zastaranja tožbenega zahtevka. To je torej trenutek, ko je tožniku zaradi zmotnega pravnega stališča njegove odvetnice nastala škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo na plačilo 7.378,92 EUR s pripadki. Znesek vtožuje kot odškodnino za škodo, ki jo je tožniku povzročila odvetnica T. A. P. zaradi opustitve skrbnosti pri zastopanju tožnika v pravdni zadevi I P 806/92. Odvetnica tožnika po prejemu odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 219/94 z dne 21.12.1995 ni seznanila, da ima kupoprodajna pogodba, ki jo je tožnik sklenil z J. Z. pravno napako, ki je J. Z. ne more odpraviti in da zato kljub temu, da je tožnik sicer pridobil pravni naslov (kupoprodajna pogodba za stanovanje), ta ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice na stanovanju. Odvetnica tožnika ni seznanila, da je v pravdi pravzaprav propadel in da mora zahtevati vrnitev kupnine od prodajalca J. Z., ampak je nasprotno v svojih dopisih odvetnici M. Z. zatrjevala, da je tožnik z revizijsko odločbo uspel. S tem je tožnika zavedla, da je pričakoval, da bo predmetno stanovanje njegovo in vračila kupnine ni zahteval in tako zamudil vse roke za vložitev tožbe na vrnitev kupnine od J. Z.. Ker je drugotožena stranka opustila skrbnost pri zastopanju tožnika, tožnik meni, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je nastala v višini kupnine, ki jo je plačal za stanovanje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja odškodninske terjatve. Odločitev o zastaranju je oprlo na 376. člen ZOR, ki opredeljuje triletni subjektivni rok (odškodninska terjatev zastara za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, glej 1. odstavek 376. člena ZOR) in 5-letni objektivni rok (v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih od kar je škoda nastala (glej 2. odstavek 376. člena ZOR). Ker je tožnik kot kupec izgubil pravice iz naslova uveljavljanja pravnih napak kupoprodajne pogodbe konec leta 1994 je to datum škodnega dogodka, in je odškodninska terjatev zastarala, ker je bila tožba vložena šele 21.4.2004. Tožnik je zoper odločitev sodišča prve stopnje vložil pritožbo. Uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti tudi stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Kot bistveno izpostavlja vprašanje začetka teka zastaralnega roka. Poudarja, da je tožniku nastala škoda zaradi zgrešene interpretacije sodnih odločb njegove odvetnice, zaradi česar je zamudil vse roke pravočasno zahtevati vrnitev že plačane kupnine. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev iz naslova odgovornosti odvetnika je začel teči šele v letu 2003, ko je pri drugem odvetniku dobil drugačno razlago, namreč, da je v pravdi pravzaprav propadel. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik vtožuje odškodninsko terjatev, saj zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi opustitve skrbnosti odvetnice pri zastopanju svoje stranke. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločanju o zastaranju terjatve pravilno oprlo na 376. člen ZOR in se ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožniku nastala škoda zaradi nevestnega dela odvetnice. Svojo odločitev je oprlo na določilo 515. člena ZOR, iz katerega sledi, da kupčeva pravica zaradi pravnih napak načeloma ugasne po enem letu od dneva, ko je ta zvedel za pravico tretjega. Ker je bila sodba Višjega sodišča odvetnici tožnika vročena 20.12.1993, je takrat začel teči enoletni rok za uveljavljanje pravic iz naslova pravne napake, ki se je konec leta 1994 tudi iztekel. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je to tudi datum domnevnega škodnega dogodka, saj po izteku leta 1994 tožnik v pravdi ne bi mogel več uspešno uveljavljati vračila kupnine zaradi zastaranja tožbenega zahtevka. To je torej trenutek, ko je tožniku zaradi zmotnega pravnega stališča njegove odvetnice nastala škoda. Ker odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, od kar je škoda nastala (376. člen ZOR), tožnik pa je kot kupec izgubil pravice iz naslova uveljavljati pravne napake kupoprodajne pogodbe konec leta 1994, kar predstavlja škodni dogodek, je odškodninska terjatev proti odvetnici zastarala najkasneje leta 2000. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba, ki je bila vložena 21.4.2004 neutemeljena, saj je odškodninski zahtevek že zastaral. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, sam nosi stroške pritožbenega postopka.