Jedro

Sodišče prve stopnje je že v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče do pritožbeno predlaganega milejšega omejevalnega ukrepa in z razlogi, da bi se obdolženec z odreditvijo le-tega vrnil nazaj v življenjsko okolje, kjer je živel, kjer naj bi že do sedaj izvajal kazniva dejanja in imel možnost s takšnimi dejanji nadaljevati, utemeljeno zaključilo, da milejšega osebnega omejevalnega ukrepa pri obdolžencu ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno 15. 6. 2023 do 17.25 ure.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pripor odpravi ter ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb pa je pokazal, da ni moč slediti pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, v smislu določb 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma in o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sklicujoč se na obdolženčevo zdravstveno stanje pa graja prvostopno sklepanje o sorazmernosti in neogibnosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa.

V 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da teža obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje kaznivih dejanj, kot se očitajo obdolžencu, predstavlja, tudi po sodbi sodišča druge stopnje, opravičuje poseg v osebno svobodo obdolženca. Pri tem ne gre spregledati, da naj bi obdolženec očitana kazniva dejanja storil v teku izvrševanja zaporne kazni (glede katere je bilo obdolžencu odobreno alternativno izvrševanje kazni z delom v splošno korist), ko gre za specialnega povratnika, ki ga niti predhodno izrečene pogojne obsodbe in prostostna kazen, niso odvrnile od nadaljnje kriminalne aktivnosti.

Na tej podlagi je utemeljena tudi prvostopenjska ocena, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je že v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče do pritožbeno predlaganega milejšega omejevalnega ukrepa in z razlogi, da bi se obdolženec z odreditvijo le-tega vrnil nazaj v življenjsko okolje, kjer je živel, kjer naj bi že do sedaj izvajal kazniva dejanja in imel možnost s takšnimi dejanji nadaljevati, utemeljeno zaključilo, da milejšega osebnega omejevalnega ukrepa pri obdolžencu ni mogoče uporabiti. Pri hišnem priporu namreč celodnevnega nadzora nad obdolžencem, ki ga pritožnik izpostavlja, ni mogoče zagotoviti in je odreditev tega ukrepa kot milejšega, vezana na pričakovanje oziroma na določeno stopnjo zaupanja obdolžencu, da tega režima ne bo kršil. Takšnega zaupanja pa obdolženi, glede na težo očitanih kaznivih dejanj in zlasti očitano ponovitev kriminalne dejavnosti, z ničemer ni opravičil. Izkaže se, da odreditev milejšega ukrepa v obravnavanem primeru ne zadostuje.

Pritožnik želi nadalje vzbuditi dvom v pravilnost takšne prvostopenjske presoje, sklicujoč se na obdolženčevo zdravstveno stanje, ko tudi listine spisa izkazujejo, da je obdolženi v priporu že dvakrat poskušal storiti samomor. Po obeh poskusih je bil obdolženi zdravstveno pregledan s strani pristojnega zdravstvenega osebja, ki je obakrat podalo diagnozo, da je sposoben za pridržanje. Na tej podlagi, ko ne gre spregledati niti časovnega sosledja dogodkov (ko torej ni izključeno, da bi lahko obdolženi tudi ti dejanji storil pod vplivom psihoaktivnih snovi, pod vplivom katerih naj bi bil v času izvršitve kaznivih dejanj), se takšne pritožbene navedbe, vključno s problematiziranjem obdolženčeve pravice do nedotakljivosti njegovega življenja, izkažejo za neutemeljene. Tudi pritožbeno izpostavljena teza o potrebi obdolženega po zavodskem zdravljenju, ni takšna okoliščina, ki bi vodila v drugačno drugostopenjsko odločitev, saj je na podlagi Pravilnika o izvrševanju pripora priprtim osebam med izvrševanjem pripora zagotovljena vsa potrebna zdravstvena oskrba, tudi psihiatrična. Razlogi sodišča, ki vodijo do zaključka o neogibni potrebnosti in sorazmernosti podaljšanega ukrepa, so tudi za sodišče druge stopnje povsem sprejemljivi, pritožbene navedbe pa takšnega sklepa sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

6. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenska postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.