Jedro

Šola je organizirala drsanje kot športni dan, torej kot del šolske dejavnosti, zato ga je morala organizirati tako, da udeležencem športnega dne ne bi nastala škoda (16. člen ZOR). Pri organizaciji svoje dejavnosti je morala šola ravnati po pravilih stroke in po običajih z večjo skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Drsanje bi moralo biti organizirano tako, da bi bilo glede na običaje in glede na znane izkušnje varno. Ob velikem številu osnovnošolcev so bili vmes tudi moteči fantje od drugod, ki so divjali po drsališču. Predstavniki šole bi morali zahtevati, da uprava drsališča izloči nevarne drsalce z drsališča ali poskrbeti, da se učenci, torej tudi tožnica, umaknejo z drsališča. Ker šola ni storila nič od navedenega, je zaradi zanemarjanja potrebne skrbnosti krivdno odgovorna za škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,007.480 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 331.035 SIT z zakonskimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri drsanju na športnem dnevu v organizaciji Osnovne šole P., ki je zavarovana pri toženi stranki. V tožnico se je zaletel neznani drsalec, šola pa je krivdno odgovorna, ker ni v celoti poskrbela za varno drsanje učencev. Tožnici je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,000.000 SIT in odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 7.480 SIT.

Sodišče druge stopnje je v bistvenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo, spremenilo je samo izrek o pravdnih stroških.

Zoper drugostopenjsko sodbo je vložila revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija temelj in podrejeno tudi višino odškodnine. V reviziji navaja, da je sodba sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, obe sodbi pa nimata razlogov o pravno odločilnih dejstvih in sta tudi v celoti nelogični. Šola ne more preprečiti, da se drsalec ne bi zaletel v drugega. Tudi če bi prišlo do škodnega dogodka, kot zaključujeta sodišči, šola ne odgovarja za dejanje tretjega, ki naj bi bil povzročitelj. Kdo bo na drsališču in kdo ne, ni v domeni šole in šola nima pristojnosti, da bi z drsališča izločala. Če je bilo kaj narobe z redom na drsališču, bi za to odgovarjal le upravljalec drsališča. Sama obrazložitev, da šola ni v zadostni meri poskrbela, da bi bilo drsanje učencev varno, ni razlog za prisojo odškodnine. Sodišče bi moralo obrazložiti, kaj je varno in kaj ni varno drsanje. Ni mogoče zahtevati, da bodo spremljajoči učitelji na drsališču in tudi ni mogoče naložiti šoli, da preverja znanje drsanja, saj si je ta šport tožnica izbrala sama. Z ničimer ni izkazano, da bi bilo na drsališču objestno drsanje. Ni mogoče zahtevati, da bodo učitelji vsak trenutek spremljali vsakega otroka, saj bi to pomenilo teror nad otroki, kar ni smisel in cilj tovrstne športne rekreacije. Tako ni mogoče naprtiti odgovornosti za obravnavani škodni dogodek zavarovancu tožene stranke. Podrejeno tožena stranka vlaga revizijo zoper višino prisojene odškodnine, ker iz izvedenskega mnenja dr. A. ne izhaja takšen obseg škode, ki bi opravičeval vso zahtevano odškodnino. Tožnica ima prirojeno okvaro pogačice in tudi prekomerno telesno težo, kar negativno vpliva na prizadeto koleno. Če bi sodišče razmejilo druge vplive na tožničine zdravstvene težave, bi moralo priti do zaključka, da je odškodnina za telesne bolečine prisojena previsoko. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za strah, ki pri tožnici ni bil prisoten, sigurno pa ne v takšni meri. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za skaženost, saj gre le za manjšo brazgotino. Previsoko je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Teh pri tožnici v posledici obravnavanega škodnega dogodka ne more biti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemljena.

Niso utemeljeni očitki revizije, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Ne drži, da bi bila sodba druge stopnje sama s seboj v nasprotju, ko zaključuje, da je bilo drsanje nevarno, odgovornost šole pa naj bi bila krivdna.

Izpodbijana sodba res ugotavlja krivdno odgovornost šole zaradi napačne organizacije športnega dne. Pri tem pa v razlogih ni nobenega nasprotja, ko je pojasnjeno, da drsanje ni nevarna dejavnost, da pa je za udeležene šolarje postalo nevarno, ker so poleg številnih osnovnošolcev bili na drsališču tudi odrasli fantje, ki so divjali po drsališču in šola kot organizator športnega dne ni storila dovolj, da bi to preprečila. Navedeni razlogi se torej nanašajo na krivdno odgovornost šole zaradi neustrezne organizacije.

Neutemeljena je nadaljnja revizijska trditev, da sodišče ni obrazložilo, kaj je zavarovanec storil v nasprotju s predpisi. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti ni nujna ugotovitev kršitve kakšnega predpisa, ampak zadošča ugotovitev ravnanja, ki nasprotuje znanim izkušnjam z določenega področja. Organizacija šolskega športnega dne mora biti taka, da se izogne nevarnim dogodkom, ki jih skrben strokovnjak lahko pričakuje. V danem primeru je sodišče ugotovilo in opisalo ravnanje šole oziroma njeno opustitev, ki je omogočila nastanek škodnega dogodka, kar je bilo mogoče ugotoviti na podlagi splošne znanih dejstev in običajnih izkušenj, tako da je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja športne vzgoje. Njegovo pojasnjevanje bi bilo v obravnavanem primeru odveč, pravilno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da izvedenec športne stroke ne bi mogel karkoli pojasniti glede dejanskega stanja. Tožena stranka je povsem pavšalno zahtevala, naj sodišče pridobi mnenje izvedenca za športno vzgojo o tem, kakšni standardi veljajo za tovrstno vzgojo (drsanje), dodatna vprašanja pa se tičejo dejstev, ki se niso izkazala kot pravno odločilna. S tem, ko ni bilo ugodeno predlogu za postavitev izvedenca, toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Kako in s čim naj bi drugostopenjsko sodišče spremenilo dejansko stanje, kot trdi revizija, pa ni pojasnjeno. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da nobena od uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Če trditev o nelogičnosti sodb pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ta ni podana, ker ta nelogičnost ni izkazana. Revizija namreč trdi, da če bi tožnico res podrl drsalec od zadaj, ne bi mogla pasti tako, kot zatrjuje in bi prišlo do drugačnih poškodb (običajno zlom zapestja). Kako drugače bi padla, ni pojasnjeno niti dokazano, prav tako pa ni dokazano, da bi poleg poškodbe kolena moralo priti tudi do poškodbe zapestja. Kolikor pa pomeni trditev o nelogičnosti nestrinjanje z dokazno oceno, gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, ki ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi ko je navedena trditev, da ni izkazano objestno drsanje na drsališču, gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev, saj imata sodbi nižjih sodišč dejanske ugotovitve o tem, da so poleg učencev osnovnih šol starejši fantje divjali po drsališču in se je eden od njih od zadaj zaletel v tožnico, ki je padla in se poškodovala.

Pri uporabi materialnega prava je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljeno je, da je bilo na drsališču 43 otrok iz Osnovne šole P., ki so jih spremljali štirje spremljevalci, da sta bili zraven še najmanj dve šoli, poleg teh pa so po drsališču divjali še starejši fantje, ki so trenirali hokej. Ob času škodnega dogodka še ne petnajstletna tožnica je skupaj s sošolko počasi drsala ob ograji, ko se je nekdo od zadaj zaletel vanjo, da je padla in si poškodovala koleno. Ker je bil to športni dan v organizaciji tožničine šole (ki je zavarovanka tožene stranke), je glede na take ugotovitve pravilen materialnopravni zaključek obeh sodišč o krivdni odgovornosti šole za tožnici povzročeno škodo. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da je šoli mogoče očitati napačno organizacijo športnega dne. Tega je organizirala tako, da je bilo na javnem drsališču istočasno večje število učencev "najmanj treh šol". Na drsališču pa so bili tudi starejši fantje, ki sicer trenirajo hokej, ki so "divjali po drsališču". Vprašanje reda na drsališču je res vprašanje upravljalca drsališča, kot navaja revizija. Vendar je šola organizirala drsanje kot športni dan, torej kot del šolske dejavnosti in ga je zato morala organizirati tako, da udeležencem športnega dne ne bi nastala škoda (16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji).

Pri organizaciji svoje dejavnosti je morala šola ravnati po pravilih stroke in po običajih z večjo skrbnostjo, to je skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Drsanje bi moralo biti organizirano tako, da bi bilo glede na običaje in glede na znane izkušnje varno oziroma, da ne bi prišlo do nevarnih dogodkov, ki jih skrben strokovnjak lahko pričakuje. V obravnavanem primeru je pravilno ugotovljeno zanemarjanje potrebne skrbnosti. Ob velikem številu osnovnošolcev na drsališču, ki so očitno drsali bolj ali manj povprečno, so bili vmes moteči fantje od drugod, ki so divjali po drsališču. S tem so ogrožali varnost učencev, kar je ugotovljeno s tem, da je učiteljica že pred nezgodo opozorila fante, ki so divjali po drsališču, naj se umirijo. Spremljevalci mladoletnih šolarjev so torej registrirali nevarnost, vedeli, da je možno pričakovati nezgodo, niso pa v danih okoliščinah storili vsega za preprečitev nezgode. Enkratni opomin učiteljice ni bil dovolj. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da bi morali predstavniki šole zahevati, da uprava drsališča izloči nevarne drsalce z drsališča ali poskrbeti, da se učenci, torej tudi tožnica, umaknejo z drsališča, dokler so tam navzoči nevarni drsalci. Zaradi neustrezne organizacije drsanja je postalo to za učence nevarno in ker šola ni storila nič od pravkar navedenega, s čimer bi lahko preprečila po znanih izkušnjah grožečo nevarnost trčenja, je zaradi zanemarjanja potrebne skrbnosti krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala ob trčenju divjega drsalca v počasi drsajočo tožnico (prvi odstavek 154. člena ZOR). Za napačno organizacijo drsanja v okviru športnega dne je torej šola krivdno odgovorna, pri čemer se svoje odgovornosti ni razbremenila, nikakršen tožničin prispevek k nastanku škode pa ni ugotovljen.

Iz opisanega je zaključiti, da ni utemeljena revizijska trditev, da ni podana odgovornost šole. V zvezi s trditvami o redu na drsališču pa ne drži revizijska trditev, da odgovarja samo upravljalec drsališča; res je le, da bi lahko solidarno odgovarjal tudi on.

Nadaljnji revizijski očitki o neutemeljenosti zahteve, naj bodo spremljajoči učitelji na drsališču, in o neutemeljenosti zahteve predhodnega preverjanja znanja drsanja otrok, pa so nerelevantni, saj tovrstna ravnanja niso bila ugotovljena kot del neustrezne organizacije.

Po ugotovitvi vseh elementov odškodninskega delikta je bila tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2,000.000 SIT in za premoženjsko škodo v višini 7.480 SIT. Tožena stranka zahteva znižanje odškodnine, vendar so njeni očitki v smeri zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeni.

Tožnica je pri padcu dobila poškodbo kolena leve noge in sicer obtolčenino levega kolenskega sklepa, izliv krvi v kolenski sklep, odkrhnitev hrustančnega dela sklepne površine levega kolena, hondromalacijo leve pogačice po poškodbi in delni izpah leve pogačice. Za telesne bolečine je bila prisojena odškodnina v znesku 700.000 SIT in sicer za štiri dni hudih, enega tedna srednjih in enega meseca zmernih telesnih bolečin ter še vedno trajajočih občasnih zmernih bolečin. Tožnica je bila hospitalizirana na travmatologiji in ortopediji, doživela dva operativna posega, sedemnajst ambulantnih pregledov, dve punkciji kolenskega sklepa, osemkrat rentgen, imobilizacijo levega kolena dva meseca in dvomesečno hojo z berglami. Za te bolečine in nevšečnosti je po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina primerna in skladna z merili iz 200. in 203. člena ZOR. Iz izvedenskega mnenja dr. J. A. izhajajo prav takšne bolečine in nevšečnosti, kot so opisane, kar je upoštevano tako v okviru individualizacije, kot tudi objektivizacije odmerjene odškodnine. Poudarjanje prirojene okvare pogačice je nerelevantno, ker je šlo samo za prirojeno stransko pozicijo pogačice, ki pa je bila neglede na pozicijo poškodovana in so zato nastale telesne bolečine in neugodnosti. Sicer pa ta posebnost in tožničina prekomerna telesna teža spadajo med ostale okoliščine primera, ki so ob upoštevanju drugih primerljivih primerov sodne prakse narekovale odškodnino v višini zneska 700.000 SIT.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev o odškodnini za strah.

Ugotovljen je sicer neizrazit primarni strah pri padcu, vendar pa zaskrbljenost, ker je koleno takoj oteklo in tožnica ni mogla več stopiti na nogo. Glede na dolgotrajnost zdravljenja (od 14.1.1993 do 25.11.1996) in glede na njegov potek z operacijami in veliko pregledi je izkazana zaskrbljenost za izid zdravljenja, zato revizijsko sodišče nima pomislekov, da je po kriterijih 200. člena ZOR pravična odškodnina za to vrsto škode 200.000 SIT.

Zmotno trdi pritožba, da ne gre za skaženost, ker gre pri tožnici za komaj vidno manjšo brazgotino. Sodišči sta ugotovili dve brazgotini na kolenu in sicer 5 cm veliko na notranji strani pogačice in 20 cm veliko brazgotino na zunanji strani pogačice, ki sta nastali pri tedaj komaj petnajstletni tožnici. Ni dvoma, da mlado dekle trpi zaradi opisanih vidnih poškodb in da odškodnina v znesku 100.000 SIT nikakor ni previsoka glede na merila iz 200. člena ZOR in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse.

Končno je neutemeljena tudi revizijska trditev o pretirani odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Trditev, da te pri tožnici sploh ne more biti, gotovo pa ne v takšni meri, je neupoštevna, ker meri na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sodbi obeh sodišč sta ugotovili, da je tožnica omejena v intenzivnejših fizikalnih naporih, da ji škrta v kolenu, tako da si ga mora razmigati, predno lahko normalno hodi. Tožnica ne more klečati, ima občasne težave pri hoji po stopnicah. Sprožil se je degenerativni proces in obstaja velika možnost, da se bo stanje na kolenu poslabšalo. Ob izvedenčevi ugotovitvi o 10 odstotni invalidnosti sta nižji sodišči poleg opisanih okoliščin upoštevali tudi tožničino mladost in čas čakanja na odškodnino. Sodišče druge stopnje je ocenilo odškodnino v znesku 1,000.000 SIT kot pravično tudi brez upoštevanja prirojene okvare pogačice in prisotne prekomerne tožničine teže. Tako je neutemeljeno revizijsko opozarjanje na ti okoliščini. Revizijsko sodišče zaključuje, da je tudi za to vrsto škode materialno pravo pravilno uporabljeno in je prisojena odškodnina v skladu s subjektivnimi in objektivnimi merili iz 200. člena ZOR.

Vse navedeno torej narekuje oceno, da nista podana uveljavljana revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).