Jedro

Obravnavano zemljišče leži na drugem območju kmetijskih zemljišč, ki po veljavnem prostorskem aktu ni predvideno kot območje za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo, zaradi česar postavitev pomožnih kmetijskih objektov na tem območju ni dopustna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila vlogo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo oziroma postavitev nezahtevnega pomožnega kmetijskega objekta - kmečke lope za shranjevanje kmetijskih pridelkov, mehanizacije, ipd. (tlorisne velikosti 6 x 5 m in višine 5 m) na zemljišču parc. št. 123-del, k.o. …. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 1. 12. 2010 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeno gradnjo. Obravnavana gradnja ni skladna z določili prostorsko ureditvenih pogojev, ker leži na 2. kmetijskem območju, kjer ni bilo oblikovano območje za ljubiteljsko kmetijsko dejavnost in zato ni dovoljeno postavljati nobenih (tudi ne nezahtevnih) kmetijskih objektov. Tožnik je bil z dopisom z dne 28. 12. 2010 seznanjen, da postavitev kmečke lope na 2. kmetijskem območju ni skladna s prostorskim aktom, kot tudi, da je njegov zahtevek nepopoln in da mora dostaviti popolno dokazilo o pravici graditi na navedenem zemljišču. Tožnik je svojo vlogo sicer dopolnil, vendar pa k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za kmečko lopo ni dostavil vseh zahtevanih listin. Z vpogledom v prostorski plan Mestne občine Maribor je bilo ugotovljeno, da obravnavana parcela leži v pokrajinski enoti Kozjak, v 2. območju kmetijskih zemljišč, ki se urejajo na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje podeželja v Občini Maribor (Odlok o PUP). V skladu s 27. členom v povezavi s 26. členom Odloka o PUP se na 2. območju kmetijskih zemljišč v mestni občini Maribor lahko izjemoma oblikujejo območja za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo, ki so lokacijsko zaokrožena in so na vizualno neizpostavljenem območju in se pomožni objekti za potrebe ljubiteljske kmetijske dejavnosti lahko locirajo na podlagi ustrezne prostorske zasnove, ki jo potrdita za gospodarsko in prostorsko načrtovanje pristojna organa Mestne občine Maribor. Ker na 2. območju kmetijskih zemljišč Mestne občine Maribor ni bilo oblikovano območje za ljubiteljsko kmetijsko dejavnost, na tem zemljišču ni dovoljena gradnja nobenih objektov, niti ne postavitev kmečke lope kot nezahtevnega objekta. Zato obravnavana gradnja ni skladna s prostorskim aktom. Posledično je bilo treba tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker postavitev kmečke lope na 2. območju kmetijskih zemljišč po PUP ni dopusten poseg v prostor. Glede na pritožbene navedbe, da je tožnik plačal odškodnino za spremembo namembnosti dela zemljišča (30 m2) iz kmetijskega v stavbno zemljišče, je pojasnil, da za ta del parcele velja določilo Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor, po katerem so nezazidana stavbna zemljišča tudi zemljiške parcele, za katere je bila plačana odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, odmerjena na podlagi izdelane lokacijske dokumentacije. Za sporni objekt pa ni bila izdelana nikakršna lokacijska dokumentacija, ki je po predpisu, na katerega se tožnik sklicuje, podlaga za odmero odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno. Zato tožnikovo sklicevanje na citirani Odlok ni možno. Za predmetni objekt tudi ni bila pridobljena odločba o lokacijskem in gradbenem dovoljenju oziroma ustreznem drugem dovoljenju pristojnega upravnega organa, na katero naj bi se navezovala odškodnina za spremembo namembnosti dela kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. Predmetno zemljišče je po podatkih grafičnega izseka iz prostorskega plana Mestne občine Maribor in grafičnega dela tega prostorskega plana še vedno označeno kot 2. kmetijsko zemljišče in ta parcela po navedenih podatkih tudi nima nobenih označb o območjih za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo. To pomeni, da na 2. kmetijskem zemljišču v prostorskem planu ni določenih območij za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo, zato posledično tudi niso dopustne postavitve objektov za potrebe ljubiteljske kmetijske dejavnosti po 27. členu Odloka o PUP. Razen tega tožnik tudi nima ustreznega dokazila o pravici graditi na predmetnem zemljišču, saj ima zakupno pogodbo sklenjeno za določen čas, le-ta pa poteče dne 26. 9. 2011. Tožnik je sicer izkazal, da je predlagal vpis zakupne pravice na predmetni nepremičnini v zemljiško knjigo, vendar v zvezi s tem o zadevi še ni bilo odločeno. Poleg tega tožnik pri vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za predlagani nezahtevni objekt na navedenem zemljišču tudi ni upošteval 9. člena zakupne pogodbe, da brez pisnega soglasja zakupodajalca ne bo postavljal nobenih objektov, niti ne bo spreminjal njihove namembnosti. Tožnik pa pisnega soglasja zakupodajalca, to je Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, k svoji vlogi ni predložil, čeprav ga je prvostopenjski organ k temu pozval. To pomeni, da ni izkazal ustreznega dokazila o pravici graditi, saj notarsko overjena zakupna pogodba z zemljiškoknjižnim predlogom za vpis zakupne pravice v zemljiško knjigo, ki jo je predložil, ni zadosten dokaz za izkazanost pravice graditi v smislu določb 56. člena ZGO-1. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je navedeno zemljišče sicer res opredeljeno kot 2. kmetijsko zemljišče, vendar za to parcelo velja tudi določilo Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor, po katerem so nezazidana stavbna zemljišča tudi zemljiške parcele, za katere je bila plačana odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi izdelane lokacijske dokumentacije. Tožnik je k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil odmerjeno odškodnino za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča parc. št. 123-del, k.o. …, kar pomeni, da je tisti del parcele 123 k.o. …, za katerega je plačal odškodnino zaradi spremembe namembnosti zemljišča, stavbno in ne kmetijsko zemljišče. Predložil je tudi informacijo Zavoda za prostorsko načrtovanje Mestne občine Maribor z dne 1. 3. 2005, v katerem ga je Zavod z navedenim seznanil in očitno organ v to informacijo ni vpogledal. Nameravana gradnja je tako že iz tega razloga skladna s prostorskim aktom in je toženka v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi napačno uporabila materialno pravo. Nameravana gradnja pa bi bila skladna s prostorskim aktom tudi, če zemljišče ne bi bilo stavbno zemljišče in bi dejansko bilo kmetijsko zemljišče druge kategorije, glede na to, da je gradnja dovoljena in skladna tudi z določbami 26. in 27. člena Odloka o PUP, ker si toženka določbo 27. člena PUP napačno tolmači. Skladno s 27. členom Odloka o PUP se na območju kmetijskih zemljišč lahko (ni pa nujno) oblikujejo območja za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo. Če se oblikujejo, se pomožni objekti za potrebe kmetijske dejavnosti locirajo na podlagi ustrezne prostorske zasnove, ki jo potrdi pristojni organ Mestne občine Maribor; če pa se ne oblikujejo, pa ta določba ne velja. Ni pa te določbe uporabljati na način, kot to počne toženka. Razen tega je drugostopenjski organ dopolnil razloge za zavrnitev zahtevka, ker tožnik ni izkazal pravice do gradnje, ker mu zakupna pogodba preneha dne 26. 9. 2011 in ker iz zakupne pogodbe izhaja tožnikova zaveza, da brez pisnega soglasja zakupodajalca na zemljišču ne bo postavljal nobenih objektov. V zvezi s tem tožnik odgovarja, da iz zakupne pogodbe izhaja, da je zakupna pogodba sklenjena za dobo 10 let in da se zakupna pogodba podaljša za 10 let, če je zakupodajalec 6 mesecev pred njenim iztekom ne odpove. Ker zakupodajalec zakupne pogodbe vse do vložitve tožbe ni odpovedal, je tako zakupno razmerje avtomatsko podaljšano za nadaljnjih 10 let. Zmotna je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal pravice do gradnje glede na 9. člen pogodbe, saj ima tožnik parcelo v zakupu že od leta 1978 in mu je bilo z zakupno pogodbo, sklenjeno dne 23. 9. 1978 med tedanjim lastnikom in tožnikom, po 4. členu pogodbe izrecno dovoljeno, da si na zakupljenem zemljišču zgradi začasni gospodarski objekt in je tako leta 1979 na tem zemljišču tudi dejansko zgradil gospodarski objekt, ki ga zdaj želi legalizirati. Po spremembi lastništva je tožnik tudi z novim lastnikom sklenil novo zakupno pogodbo in se v peti alineji 9. člena pogodbe zavezal, da na zemljišču brez soglasja ne bo postavljal objektov, kar pa za objekt, ki tam že stoji, ob sklenitvi pogodbe nima nobenega pomena. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in odločbo toženke, izdano s strani UE Maribor z dne 2. 3. 2011, odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2011 tožnik sodišču predlaga, da opravi poizvedbo pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot upravljavcu kmetijskih zemljišč glede podaljšanja zakupnega razmerja po zakupni pogodbi z dne 26. 9. 2001 in s tem trajanja zakupnega razmerja, ker te okoliščine tožnik ne more sam neposredno dokazati.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim), pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge odločbe prvostopenjskega organa, dopolnjene z razlogi drugostopenjskega organa, pri čemer glede na tožbene navedbe še dodatno pojasnjuje : V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za kmečko lopo kot nezahteven objekt. Zato je treba v postopku uporabiti določbe 74.a člena in naslednjih Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt tudi skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. To pomeni, da je upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri oceni dopustnosti gradnje vezan na prostorske akte, ki urejajo območje nameravane gradnje.

V obravnavani zadevi je tako treba upoštevati določbe Odloka o PUP. Po 27. členu tega odloka se na 2. območju kmetijskih zemljišč, kamor spada tudi zemljišče obravnavane gradnje, lahko oblikujejo območja za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo, ki so praviloma lokacijsko zaokrožena in na vizualno neizpostavljenem področju. Pomožni objekti za potrebe navedene dejavnosti pa se locirajo na podlagi ustrezne prostorske zasnove, ki jo potrdita za gospodarstvo in prostorsko načrtovanje pristojna organa Mestne občine Maribor. Glede na navedeno je torej na 2. območju kmetijskih zemljišč dopusten poseg le za pomožne objekte za potrebe ljubiteljske kmetijske proizvodnje, locirane na podlagi ustrezne prostorske zasnove, ki jo potrdita za gospodarsko in prostorsko načrtovanje pristojna organa Mestne občine Maribor.

Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve upravnega organa, da zemljišče s parcelno številko 123-del k.o. … leži na 2. območju kmetijskih zemljišč in da za to območje niso oblikovana območja za ljubiteljsko kmetijsko proizvodnjo, zaradi česar postavitev pomožnih objektov ni dopustna. To pomeni, da na tem območju ni dopustna niti postavitev objektov za potrebe ljubiteljske kmetijske dejavnosti po 27. členu Odloka o PUP. Zato tudi po presoji sodišča za izdajo gradbenega dovoljenja na predmetnem zemljišču niso izpolnjeni pogoji iz 74.c člena ZGO-1, saj obravnavana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, to je Odlokom o PUP. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na plačano odškodnino za spremembo namembnosti dela kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. Odškodnina za spremembo namembnosti je bila predvidena po tedaj veljavnih določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih, česar pa ni mogoče enačiti s spremembo namenske rabe zemljišč, kot jo določajo prostorski akti in ki je še vedno opredeljena v prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega prostorskega planskega akta občine. Namenska raba zemljišč, kot jo določajo prostorski akti občin, se namreč lahko spremeni le v za to predpisanem postopku. Zato se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na informacijo Zavoda za prostorsko načrtovanje, da je del parcele stavbno zemljišče, niti ne na 9. točko 2. člena Sprememb in dopolnitev Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor, v zvezi s čemer mu je že tožena stranka pravilno pojasnila, da so nezazidana stavbna zemljišča po tem planu tudi tiste zemljiške parcele, za katere je bila plačana odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, odmerjena na podlagi izdelane lokacijske dokumentacije, za obravnavano gradnjo pa ni bila izdelana nikakršna lokacijska dokumentacija, niti ni bila pridobljena odločba o ustreznem upravnem dovoljenju.

Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja že iz razloga, ker obravnavana gradnja ni skladna s področnim prostorskim aktom, se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov v zvezi z izkazano pravico do gradnje.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.