Jedro

S sklenitvijo dogovora o asignaciji je tožeča stranka toženi zagotovila plačilo naročenega jekla. Čim pa je tako, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bilo s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšano premoženje tožeče stranke. Slednji je tožena stranka namreč po sklenitvi dogovora o asignaciji dobavila jeklo.

Potem, ko je tožeča stranka kot asignant sklenila dogovor o asignaciji (še pred dobavo naročenega jekla), na izpolnitev obveznosti asignata po navedeni asignacijski pogodbi ni imela več vpliva. S sprejemom nakazila je namreč dolžniško razmerje nastalo med toženo stranko kot asignatarjem in tretjim kot asignatom. Tožeča stranka glede na opisano dejansko stanje - poslovno razmerje med pravdnima strankama iz kupoprodajne pogodbe, tudi ne bi mogla več priklicati pooblastila, danega toženi stranki kot asignatarju, naj sprejme izpolnitev asignata (primerjaj 1029. člen ZOR). Tako se pokaže kot irelevantno, kdaj je tožena stranka plačilo po asignaciji prejela od asignata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj sodišče ugotovi, da pravno dejanje tožeče stranke - sklenitev dogovora o asignaciji, storjeno v korist tožene stranke in na podlagi katerega je tožena stranka prišla dne 30.12.1997 do poplačila svoje terjatve v višini 12,753.240,20 SIT, nima pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke. Tožena stranka naj bi bila zato dolžna v stečajno maso vrniti znesek 12,753.240,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 dalje do plačila. Sodišče je z izpodbijano sodbo tožeči stranki še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 353.780,00 SIT v 8 dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Navedla je, da je za ugotovitev, ali je z izpodbijanim pravnim dejanjem tožeče stranke prišlo do zmanjšanja premoženja dolžnika pomembno, kdaj sta stranki spora izpolnili vsaka svojo pogodbeno obveznost. Tožena stranka je tožeči jeklo dobavila med 18. in 26.11.1997, plačilo pa je prejela od asignata 23.12.1997, torej en mesec kasneje. Če nakazila tožena stranka ne bi prejela, bi imela položaj stečajnega upnika, z izpodbijanim dejanjem pa je svojo še nedospelo terjatev prejela poplačano v polni višini. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil dogovor o asignaciji med pravdnima strankama (tožečo stranko kot asignantom, toženo stranko kot asignatarjem) in dolžnikom tožeče stranke kot asignatom, sklenjen 10.11.1997. Jeklo je tožena stranka tožeči dobavila med 18. in 26.11.1997. V prvostopnem postopku podanih trditev tožene stranke, da jekla (ki je predmet računa z dne 1.12.1997 z dospelostjo 19.1.1998) tožeči stranki ne bi dobavila, če sedaj sporna asignacijska pogodba ne bi bila sklenjena (trditve na naroku za glavno obravnavo dne 30.6.1999 - list. št. 24), tožeča stranka tudi ni izpodbijala. S sklenitvijo dogovora o asignaciji je torej tožeča stranka toženi zagotovila plačilo naročenega jekla. Čim pa je tako, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bilo s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšano premoženje tožeče stranke. Slednji je tožena stranka namreč po sklenitvi dogovora o asignaciji dobavila jeklo. Objektivni pogoj za izpodbijanje dogovora o asignaciji po prvem odstavku 125. člena ZPPSL - to je zmanjšanje stečajne mase, torej ni izkazan. Neutemeljeno je stališče pritožnika, da je tožena stranka prejela plačilo po asignaciji od asignata šele 23.12.1997, s čimer smiselno zatrjuje, da tožeča stranka svoje obveznosti plačila dobavljenega jekla ni izpolnila vnaprej ali sočasno z izpolnjeno obveznostjo tožene stranke. Potem, ko je tožeča stranka kot asignant sklenila dogovor o asignaciji (še pred dobavo naročenega jekla), na izpolnitev obveznosti asignata po navedeni asignacijski pogodbi ni imela več vpliva. S sprejemom nakazila je namreč dolžniško razmerje nastalo med toženo stranko kot asignatarjem in tretjim kot asignatom. Tožeča stranka glede na opisano dejansko stanje - poslovno razmerje med pravdnima strankama iz kupoprodajne pogodbe, tudi ne bi mogla več priklicati pooblastila, danega toženi stranki kot asignatarju, naj sprejme izpolnitev asignata (primerjaj 1029. člen ZOR). Tako se pokaže kot irelevantno, kdaj je tožena stranka plačilo po asignaciji prejela od asignata. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).