Jedro

Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 280,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri tožencu ni prenehalo z dnem 9. 3. 2025 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 9. 3. 2025 neprekinjeno prizna delovno dobo za polni delovni čas, jo prijavi v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ (II. točka izreka), ji plača mesečno nadomestilo plače v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka v višini 1.369,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), ter da je zavezanec za plačilo sodne takse (V. točka izreka).

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dokaze, iz katerih izhaja, da je tožnica večkratno kršila delovne obveznosti (neopravičen izostanek z dela, samovoljna predaja dela na drugo zaposleno, kršitev bolniškega staleža in nepredložitev dokazila v zvezi s tem, premalo opravljenih ur dela). Trdi, da je sodišče prve stopnje SMS sporočilo, s katerim naj bi tožnica toženca obvestila o nastopu bolniškega staleža, zmotno štelo za verodostojen dokaz, saj bi morala za opravičen izostanek predložiti uradno dokazilo. Meni, da je sodnica postopek pred sodiščem prve stopnje vodila pristransko, saj je očitno favorizirala tožnico, kar predstavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da so neupravičeni izostanki razlog za izredno odpoved, da delavec ne nastopi bolniški stalež, če ne dostavi bolniškega lista, da ni izpolnjevala minimalnih zakonskih obveznosti. Navaja, da je tožnica izgubila zaupanje toženca, zato ni možnosti, da jo sprejme nazaj na delovno mesto. Sodišču prve stopnje očita protispisnost in selektivno sprejemanje dokazov, saj je enostransko sledilo navedbam in dokazom tožnice in se ni opredelilo do toženčevih pisnih opozoril. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati osebne okoliščine toženca, saj je bil v času izredne odpovedi v bolniškem staležu, nima pravne službe ali sredstev, da bi si omogočil pravno zastopanje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženec je tožnici dne 6. 4. 2025 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ji očita, da je huje kršila delovne obveznosti s tem, ko je od 6. 3. 2025 dalje ni bilo v službo, tožencu pa ni sporočila razloga za svojo odsotnost niti ni zahtevala dopusta. Prav tako ji očita, da je svoje obveznosti brez soglasja delodajalca preložila na A. A., katero je obvestila o bolniškem staležu, med tem ko toženca o tem uradno ni obvestila. Nadalje se ji očita, da v četrtek 6. 3., petek 7. 3. in soboto 8. 3. 2025 ni opravljala dela, po tem obdobju pa ni bila dosegljiva telefonsko ali osebno, niti je ni bilo na delo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitve procesne narave, saj toženec tožnice ni seznanil z očitanimi kršitvami, niti ji ni omogočil zagovora (drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1). Ugotovilo je še, da je odpoved nezakonita, ker je toženec tožnici podal izredno odpoved kljub temu, da je vedel za njeno nosečnost, pri čemer ni predhodno pridobil soglasja inšpektorja za delo (peti odstavek 115. člena ZDR-1). Poleg tega je zaključilo, da je nezakonita tudi zaradi vsebinskih razlogov, saj je ugotovilo, da je tožnica toženca 5. 3. 2025 obvestila o razlogu za odsotnost z dela in ni neutemeljeno izostala z dela, niti ni samovoljno predala svojih zadolžitev sodelavki. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravo presojo sodišča prve stopnje, vseh izčrpnih dejanskih in pravnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Pritožbeni očitki toženca, da je bil zaradi pristranskosti sodnice v podrejenem položaju, niso utemeljeni. Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki bi upravičevale dvom, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek pristransko, niso podane. Kot izhaja iz zapisnikov o naroku, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je toženec zastopal sam, saj ga je v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) večkrat poučilo o pravdnih dejanjih, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je vodilo postopek v škodo toženca. Pavšalni očitek, da je sodišče prve stopnje zaničevalno komentiralo odgovore toženca, ne drži. Sodišču tudi ni mogoče očitati, da je nakazovalo izid postopka že med obravnavo. Kaj takšnega iz zapisnikov ne izhaja. Prav tako iz točke 3. obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje dokazne predloge zavračalo brez obrazložitve, kot to navaja v pritožbi toženec. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve pravice do enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS), saj je obe stranki enako obravnavalo.

7.Neutemeljen je pavšalen očitek o protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero gre, kadar sodišče zmotno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listinah, kar ima potem vpliv na rezultat dokazne ocene in samo sodbo. Toženec konkretizirano ne pojasni, v čem naj bi se odražala protispisnost ter kako naj bi ta zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Dejansko pod tem očitkom nasprotuje dokazni oceni (8. člen ZPP), ki pa ji prav tako ni mogoče ničesar očitati.

8.Ni se mogoče strinjati s tožencem, da naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje selektivna, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. členu ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe kot tudi dokaze obeh pravdnih strank ter jih presodilo skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče je povzelo relevantne navedbe obeh strank, izvedene dokaze, s katerimi je ugotavljalo pravno pomembna dejstva, je presodilo posamično in v medsebojni povezavi ter obrazložilo, katerim dokazom in zakaj verjame. Tako je pravilno upoštevalo izpovedi A. A. in B. B., ki jima v delu, ki se nanaša na obvestilo tožnice o bolniškem staležu z dne 5. 3. 2025, ni sledilo, vendar je hkrati pravilno štelo, da sta obe potrdili, da je tožnica toženca obvestila o svoji nosečnosti. Dejstvo, da se sodišče ni strinjalo z navedbami toženca oziroma da jih ni štelo za pravno ali dejansko odločilne, še ne pomeni, da jih ni upoštevalo ali da je odločitev oprlo zgolj na navedbe tožnice. Pri dokazni oceni je še posebej upoštevalo pisno opozorilo toženca z dne 25. 2. 2025 (B9), na podlagi katerega je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, saj se v tem opozorilu tožnici očita druge kršitve kot v izredni odpovedi. Sodišče se je torej opredelilo do odločilnih dejstev in navedlo razloge za svojo dokazno oceno, zato pritožbeni očitek o tem, da se sodba enostransko opira le na navedbe ene stranke, ter da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, ni utemeljen.

9.Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica stalno in večkratno kršila delovne obveznosti. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni. Kljub temu pritožbeno sodišče glede na navedbe toženca v pritožbi poudarja, da so okvir presoje odpovednega razloga zgolj očitki, ki so navedeni v izredni odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Toženec je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje neutemeljeno širil obseg očitkov, ki jih navaja tudi v pritožbi, in sicer da je tožnica izostala od dela tudi pred 5. 3. 2025, da ni opravila vseh pogodbeno dogovorjenih delovnih ur, da je kršila bolniški stalež. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, tovrstni očitki niso predmet presoje odpovednega razloga iz izpodbijane odpovedi, saj gre za nedopustno širjenje odpovednih razlogov in so zato tozadevne pritožbene navedbe iz tega razloga neutemeljene.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je SMS sporočilo, s katerim je tožnica dokazovala, da je toženca obvestila o njenem bolniškem staležu, neverodostojen dokaz. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti SMS sporočila (A7) prepričalo ustrezno na način, da je na naroku dne 15. 9. 2025 ugotovilo istovetnost predloženega listinskega izpisa s SMS sporočili na tožničinem telefonu. Glede na to, da je toženec na tožničino sporočilo odgovoril, ne more biti uspešen s pritožbenim navajanjem, da ni prejel oziroma potrdil prejema sporočila ter da sporočila ni prebral. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi SMS sporočila ugotovilo, da je bil toženec obveščen o tožničini odsotnosti, je pravno nepomembno pritožbeno navajanje, da je za opravičenje izostanka potrebno uradno dokazilo.

11.Prav tako ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da tožnica ni predložila dokazila o bolniškem staležu, zaradi česar naj bi bila neutemeljeno odsotna z dela. Po oceni pritožbenega sodišča je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica 5. 3. 2025 toženca seznanila tako osebno kot tudi prek SMS sporočila (A7), da bo najmanj do 8. 4. 2025 bolniško odsotna, toženec pa ji je kljub temu 6. 4. 2025 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi bila neupravičeno odsotna, o svoji odsotnosti pa ga naj ne bi obvestila. Tudi sicer je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju listinske dokumentacije (A4, A5, A15) pravilno ugotovilo, da je bila tožnica od 5. 3. 2025 dalje v bolniškem staležu. Zato samo dejstvo, da bolniški list na portalu Spot ni bil viden vsaj do 7. 4. 2025 oziroma do 14. 4. 2025, ni pravno odločilno, še zlasti zato ne, ker tožnica na samo objavo na navedenem portalu ni imela vpliva. Tudi sicer je bila o tem seznanjena šele s samo izredno odpovedjo, pri čemer je nato o tem obvestila svojo zdravnico. Prav tako samo dejstvo, da v zdravniškem spričevalu medicine dela, prometa in športa z dne 5. 3. 2025 (B2) ni bilo navedeno, da je tožnica v bolniškem staležu in noseča, ni pravno odločilno, saj kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, gre pri bolniškem staležu in zdravniškem pregledu, ki ga je tožnica opravila v okviru službe za različna instituta, ki se ne izključujeta.

12.Pritožbena navedba, s katero toženec nasprotuje vrnitvi tožnice na delo (reintegraciji), češ da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi porušenega zaupanja ni mogoče, ni utemeljeno, saj toženec v postopku sploh ni predlagal sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku, saj sodišče o sodni razvezi odloči le na predlog delavca ali delodajalca, ne pa po uradni dolžnosti.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo, da je tožnica prejemala plačo v višini 1.500,00 EUR. Tožnica je na prvem naroku za glavo obravnavo 15. 9. 2025 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je vtoževala nadomestilo plače v bruto znesku 1.500,00 EUR, za kar je predložila tudi plačilne liste. Toženec višini nadomestil niti ni oporekal, zato je sodišče prve stopnje nadomestilo pravilno prisodilo v bruto znesku, pritožbeno navajanje neto plače tako ni utemeljeno.

14.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške. S pritožbo namreč ni uspel, v sporih glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč peti odstavek 41. člena ZDSS-1, pa tudi sicer ne glede na izid postopka, kot delodajalec sam krije svoje stroške. Tožnici pa je glede na neuspeh s pritožbo dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materiale stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR.