Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo akontacijo za kritje stroškov kot terjatev tožene stranke do delavca, češ, da je šlo le za vnaprejšnje plačilo dnevnic. Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da je tožnik pred vsako potjo prejel akontacijo za stroške, ki jih je imel v zvezi s prevozi (cestnine, vinjete, parkirnine, gorivo) ter da se je presežek akontacije nad dejanskimi stroški, ki pa so bili vedno nižji, poračunal na račun dnevnic. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni trdila, da je bila akontacija dana tožniku kot vnaprejšnje plačilo dnevnic, tj. stroškov prehrane tožnika na službenem potovanju, ampak z namenom kritja navedenih stroškov prevoza. Presežek akontacije nad dejanskimi stroški prevoza tako ni predstavljal delne izpolnitve tožnikove terjatve za plačilo dnevnic, ampak bi ta znesek tožena stranka od tožnika lahko zahtevala nazaj. Ker gre za terjatev tožene stranke do tožnika (za vračilo presežka akontacije), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka za pobot te svoje terjatve s tožnikovo terjatvijo za plačilo dnevnic potrebovala pisno soglasje tožnika. Ker ga ni imela, izvedeni pobot ni bil zakonit, zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo plačilo dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi nevrnjene akontacije stroškov prevoza ni dobil plačanega. Ker tožena stranka ni imela tožnikovega pisnega soglasja, ni bil zakonit niti pobot drugih terjatev tožene stranke (iz naslova plačila GSM storitev, izpita iz temeljne kvalifikacije, delovnega dovoljenja, bivalne vize, voznikove kartice in stroškov hitre pošte). Zato je tožbeni zahtevek iz naslova plačil dnevnic utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke za plačilo 3.589,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila. Ugotovilo je še, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 800,00 EUR ter v višini 2.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 3.589,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila, v roku 15 dni (prvi odstavek II. točke izreka), kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 2.610,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila, je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 294,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v I. točki, prvem odstavku II. točke in v III. točki izreka sodbe. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pod postavko „terenski dodatek“ plačala le 2.240,58 EUR in da mu je dolžna plačati še 3.589,42 EUR. Tožniku je tožena stranka, enako kot ostalim voznikom, pred začetkom poti vedno izročila akontacijo za kritje stroškov na poti. Ta je bila vedno višja, kot so znašali dejanski stroški na poti in bi jo tožnik moral toženi stranki po koncu poti vračati, vendar tega ni počel. Zato so se ti presežki vštevali v dnevnice, ki bi mu sicer šle. V aprilu 2011 je prejel za 130,00 EUR in 176,00 EUR, v juniju 2011 za 252,00 EUR in 528,00 EUR, v avgustu 2011 za 188,00 EUR in 210,00 EUR, v septembru 2011 za 12,00 EUR in 129,00 EUR, v oktobru 2011 za 117,00 EUR ter v novembru 2011 za 182,00 EUR in 125,00 EUR preplačila akontacije stroškov, ki so bili poračunani z dnevnicami. Tožena stranka teh akontacij ni pobotala s tožnikovo plačo, ampak je štela, da je v tem delu dnevnice že prejel, zato mu je po obračunu izplačala toliko manj. Izplačilo akontacij dnevnic je veljavno, zato pobot ni nezakonit. Zgolj obračun stroškov po končanem službenem potovanju, pri čemer se v tem obračunu upošteva izplačilo akontacije, ne predstavlja terjatve delodajalca do delavca, za pobot katere bi bilo potrebno pisno soglasje delavca. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da je tožnik v vmesnem času (še pred plačo in dejansko obračunanimi dnevnicami) prejemal od tožene stranke posamične zneske, vse na račun dnevnic, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se vsi ti zneski in presežki akontacij za stroške, ki bi jih moral tožnik toženi stranki vrniti, poračunajo z dnevnicami. Tožena stranka je tako plačilo izpita v znesku 550,00 EUR, znesek 50,00 EUR, plačilo delovnega dovoljenja v znesku 80,00 EUR, plačilo stroška bivalne vize v znesku 40,00 EUR, plačilo voznikove kartice v znesku 45,00 EUR in plačilo stroškov hitre pošte v znesku 44,00 EUR pobotala pri plači za april, maj, junij, september in oktober. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku že vnaprej plačala 150,00 EUR in 100,00 EUR, pred tem pa še 200,00 EUR, ki je bil na tožnikovo prošnjo nakazan njegovi družini, kot izhaja iz bančnega izpiska. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni imela pisnega soglasja tožnika za pobot, da torej ni prišlo do materialnopravnega pobota, potem tožena stranka utemeljeno uveljavlja procesni pobot teh terjatev. Sodišče je zmotno presodilo pravno naravo zneska 2.000,00 EUR, za katerega tožena stranka vztraja, da je posojilo, dano tožniku v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je povzročil v Rusiji. Ta znesek ne predstavlja stroškov, ki bi jih moral kriti delodajalec, ampak posojilo. Zato ni pomembno, če je dokazala, da je tožnik povzročil prometno nesrečo naklepoma ali iz hude malomarnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je vtoževal plačilo dnevnic v višini 6.200,00 EUR zaradi večdnevnih odsotnosti med opravljanjem dela voznika v mednarodnem prometu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravičen do dnevnic v višini 5.830,00 EUR in da mu je tožena stranka v obliki „terenskega dodatka“ že izplačala dnevnice v višini 2.731,36 EUR, medtem ko je za razliko v višini 3.098,64 EUR ugotovilo, da jo je tožena stranka neutemeljeno pobotala s svojimi terjatvami to tožnika (iz naslova plačila GSM storitev, izpita iz temeljne kvalifikacije, delovnega dovoljenja, bivalne vize, voznikove kartice, stroškov hitre pošte, goriva in vračila posojila), saj za pobot ni imela tožnikovega pisnega soglasja.

6. Drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) namreč določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila(1). Tožena stranka je v tem sporu uveljavljala procesni pobot dveh terjatev, in sicer iz naslova povračila protipravne prilastitve goriva s strani tožnika v višini 800,00 EUR in iz naslova danega posojila tožniku v višini 2.000,00 EUR. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala obstoja teh terjatev, s tem da dela terjatev (do višine 506,46 EUR iz naslova goriva in do višine 604,00 EUR iz naslova posojila) do tožnika nima več zato, ker ju je že pobotala s plačilom za delo.

7. Delavec je do plačila dnevnic upravičen na podlagi 130. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo akontacijo za kritje stroškov kot terjatev tožene stranke, češ da je šlo le za vnaprejšnje plačilo dnevnic. Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da je tožnik pred vsako potjo prejel akontacijo za stroške, ki jih je imel v zvezi s prevozi, in jih primeroma naštela (cestnine, vinjete, parkirnine, gorivo), ter da se je presežek akontacije nad dejanskimi stroški, ki pa so bili vedno nižji, poračunal na račun dnevnic. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni trdila, da je bila akontacija dana tožniku kot vnaprejšnje plačilo dnevnic, tj. stroškov prehrane tožnika na službenem potovanju, ampak z namenom kritja navedenih stroškov prevoza. Presežek akontacije nad dejanskimi stroški prevoza torej ni predstavljal delne izpolnitve tožnikove terjatve za plačilo dnevnic, ampak bi ta znesek tožena stranka od tožnika lahko zahtevala nazaj. Ker gre torej za terjatev tožene stranke do tožnika (za vračilo presežka akontacije), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka za pobot te svoje terjatve s tožnikovo terjatvijo za plačilo dnevnic potrebovala pisno soglasje tožnika. Ker ga ni imela, izvedeni pobot ni bil zakonit, zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo plačilo dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi nevrnjene akontacije stroškov prevoza ni dobil plačanega. Iz teh razlogov je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta bila tožniku že plačana zneska 150,00 EUR in 100,00 EUR, saj gre za zneska, ki sta bila tožniku dana v okviru akontacije stroškov prevoza.

9. Ker tožena stranka ni imela tožnikovega pisnega soglasja, ni bil zakonit niti pobot drugih terjatev tožene stranke (iz naslova plačila GSM storitev, izpita iz temeljne kvalifikacije, delovnega dovoljenja, bivalne vize, voznikove kartice in stroškov hitre pošte) v skupni višini 810,00 EUR. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni dolžna plačati dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi pobota teh terjatev ni dobil plačanega. V pritožbi pa se tožena stranka neuspešno sklicuje tudi na nakazilo tožnikovi družini v A. (tujina) v višini 200,00 EUR, saj iz bančnega izpiska, na katerega se sklicuje in nenazadnje niti iz njenih navedb ni razvidno, v zvezi s čim je bilo to plačilo izvedeno.

10. Pri odločitvi, da ne obstojita terjatvi tožene stranke v višini 800,00 EUR in 2.000,00 EUR je sodišče prve stopnje sicer zavzelo zmotno stališče, da sta terjatvi ugasnili v delu, v katerem ju je tožena stranka pobotala s terjatvijo tožnika za plačilo dnevnic, tj. do višine 506,46 EUR oziroma do višine 604,00 EUR. Ker tožena stranka za materialni pobot tega dela terjatve ni imela tožnikovega pisnega soglasja, do pobota terjatev ni prišlo in posledično nista ugasnili (niti delno). Vseeno pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da tožena stranka obstoja terjatev ni dokazala in posledično pravilno ugotovilo, da terjatvi ne obstojita.

11. Ugotovljenemu dejanskemu stanju v tem delu tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje, meni pa, da je sodišče zmotno ugotavljalo, ali je tožnik prometno nesrečo (v zvezi s katero naj bi prejel 2.000,00 EUR) povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti (182. člen ZDR). Vendar pa tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje preverjalo tudi, ali je bila med strankama sklenjena posojilna pogodba za znesek 2.000,00 EUR, pa tega ni ugotovilo. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožba ne izpodbija.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V tej določbi uporabljen izraz „plača“ je treba razumeti kot plačo v širšem pomenu - v smislu vseh plačil, ki jih delodajalec dolguje delavcu, podobno stališče tudi npr. v sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 8/2011 z dne 19. 5. 2011.