Jedro

Ni vsako odklanjanje stikov s strani otroka taka okoliščina, ki terja odlog izvršbe. Otrok je v zadnjih stikih res pokazal stisko, vendar pa se višje sodišče strinja z oceno, da to zavračanje ni bilo bilo povzročeno s strani upnika, predvsem pa stiska otroka ni bila pogojena z odnosom otroka do očeta.

Namen stikov očeta z otrokom je tudi v tem, da bi se očeta in hčerko zbližalo do te mere, da oče otroku ne bi ostal neznanec – tujec, s tem pa bi tudi prenehala stiska otroka ob izvajanju stikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo (I) ugovor dolžnika, (II) predlog dolžnika za odlog izvršbe, (III) predlog za stransko intervencijo A. T. in (IV) naložilo dolžniku plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 250,80 EUR s pripadki.

2. Dolžnik se je pritožil zoper odločitev o ugovoru, odlogu izvršbe in odmeri nadaljnjih izvršilnih stroškov. Pritožbo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

O pritožbi zoper sklep o ugovoru

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi, ker je ugotovilo, da izvršilni naslov še vedno obstaja (sodna poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 4082/2009 z dne 14. 3. 2011), da je upnik predlagal izvršbo tako, kot se glasi izvršilni naslov, in da se stiki z otrokom ne izvršujejo (obrazložitev v 10. točki obrazložitve). Dolžnica v pritožbi zoper ta del odločitve ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep preizkusilo še iz razlogov, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, in pritožbo zavrnilo, ko je ugotovilo, da ti razlogi niso podani (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep o odlogu

7. Iz dolžničine pritožbe izhaja, da se pritožbene navedbe nanašajo pravzaprav izključno na odločitev sodišča o odlogu, saj graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na izvedensko mnenje izvedenca I. N. z dne 21. 2. 2013, v nadaljevanju pa tudi izpodbija napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s koristjo otroka, kar je pomembno v okviru določbe šestega odstavka 238.f člena ZIZ, ki ureja odlog izvršbe v primeru izvršitve odločbe o osebnih stikih.

8. Dolžnica je v pritožbi uveljavljala relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je sodišče storilo s tem, ko je odločitev oprlo na izvedensko mnenje I. N. z dne 21. 2. 2013, izdelanega v nepravdni zadevi v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani N 198/2011, ne da bi (pa tudi ne upnik) podala soglasje, da se izvedensko mnenje uporabi tudi v tem izvršilnem postopku (kršitev 212. člena ZPP). Pritožba v tem delu ni utemeljena, ker ne drži navedba, da dolžnica ni dala soglasja za uporabo omenjenega izvedenskega mnenja. Že v ugovoru in predlogu za odlog izvršbe je predlagala, da sodišče vpogleda v zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani N 735/2011 oziroma N 198/2011. Enak dokazni predlog je dal upnik v odgovoru na ugovor in predlog za odlog izvršbe (dokazni predlog je na list. št. 48). Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo v nepravdni zadevi opravljeno po tako podanem dokaznem predlogu, vendar pa zaradi tega očitana relativno bistvena kršitev določb postopka še ni podana. Sodišče je na naroku sklenilo, da bo o ugovoru in predlogu za odlog izvršbe odločilo po pisni pridobitvi nepravdnih spisov N 198/2011 in N 735/2011; narok je opravilo 5. 12. 2012, sklep pa izdalo 25. 4. 2013, pri čemer je pomembno, da dolžnica vse do odločitve sodišča ni v ničemer omejila prvotnega (sicer nesubstanciranega) dokaznega predloga. Višje sodišče v tem primeru tudi poudarja, da ne gre za nepričakovan procesni preobrat – to pa je druga od očitanih relativno bistvenih kršitev določb postopka, saj dolžnik navaja, da je odločitev sodišča preuranjena, ker je odločilo, ne da bi spoštovalo procesni sklep, da z odločitvijo počaka do odločitve v nepravdnem postopku o predlagani začasni odredbi glede osebnih stikov (ni sporno, da o predlagani začasni odredbi v nepravdni zadevi v času odločanja še ni bilo odločeno). Sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz zapisnika o naroku, je na začetku naroka to dejansko sklenilo, vendar pa je upnik v nadaljevanju takemu procesnemu sklepu nasprotoval (glej zapisnik na list. št. 79), pa tudi sicer je sodišče na koncu naroka sklenilo, da se dokazovanje z zaslišanjem zaključi, sklep pa izide pisno po pridobitvi ustreznih nepravdnih spisov. Dolžnica je torej vse do izdaje izpodbijanega sklepa morala računati na situacijo, kot se je v predmetni zadevi zgodila. Višje sodišče ponavlja, da je tudi upnik predlagal izvedbo dokaza z vpogledom v nepravdni spis.

9. Dolžnica v nadaljevanju graja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na omenjeno izvedensko mnenje, ne da bi upoštevalo pripombe, ki jih je podala v nepravdnem postopku – te prilaga k pritožbi, v katerem je celo predlagala postavitev novega izvedenca klinične psihologije. V tem delu je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o odlogu izvršbe sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca I. N. z dne 21. 2. 2013, izdelanega v nepravdnem postopku N 198/2011, zaslišanja strank, prič, predvsem pa je svojo odločitev oprlo tudi na mnenje Centra za socialno delo (CSD) z dne 13. 2. 2012 (red. št. 6 izvršilne zadeve). Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločitev o odlogu izvršbe oprlo zgolj na izvedensko mnenje, zato na pravilnost odločitve v tej izvršilni zadevi tudi nima vpliva dejstvo, da se sodišče ni opredeljevalo do pripomb zoper izvedensko mnenje v nepravdnem postopku. Iz konteksta je iztrgana pritožbena navedba: Da je sodišče tudi samo ugotovilo, da stiki več kot očitno niso v otrokovo korist s tem „da sodišče sicer dolžnici in pričam verjame, da je A. ob stikih pokazala stisko“, kar navsezadnje izhaja tudi iz mnenja centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih res ugotovilo, da je otrok ob zadnjih izvajanjih stikov pokazal stisko, vendar pa je pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ni oprta samo na omenjeno izvedensko mnenje, temveč tudi na mnenje CSD z dne 13. 2. 2012, iz katerega izhaja vzrok za takšno dekličino vedenje. CSD je namreč pri izvajanjih osebnih stikov opazil izrazito poslavljanje dolžnice od hčerke, deklico je držala k sebi in jo vprašala „A bo šlo?“ in se hkrati na glas spraševala, kaj je tega treba, pa tudi, da po vsakem srečanju, ko se je deklica ob očetu sprostila, je naslednje srečanje potekalo težje ali pa je srečanje celo odpadlo, kar navsezadnje izhaja iz izpovedi obeh strank, ki sta bili zaslišani v tem postopku. Višje sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, sprejeto po opravljenem naroku, da se oče že ves čas na razumen način trudi za vzpostavitev stikov z deklico in išče načine, da bi mu dolžnica to omogočila ter da je očeta prepoznati kot odgovornega roditelja, ki je sposoben ustrezno skrbeti za zdrav, telesni in psihosocialni razvoj svojih otrok. Ob izvedenem dokaznem postopku in ugotovljenem dejanskem stanju (razlogi v 13. točki obrazložitve), višje sodišče nima dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Skladno z določbo šestega odstavka 238.f člena ZIZ sodišče na predlog centra za socialno delo ali osebe, proti kateri se opravlja izvršba, izvršbo odloži tudi v primeru, če je pred pristojnim organom sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih in če ugotovi, da bi oprava izvršbe bila v nasprotju z varstvom koristi otroka. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že teče nepravdni postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih z otrokom (N 198/2011). Višje sodišče ne sprejema materialnopravnega zaključka pritožbe, da je vsako odklanjanje stikov s strani otroka taka okoliščina, ki terja odlog izvršbe. Otrok je v zadnjih stikih res pokazal stisko, vendar pa se višje sodišče strinja z oceno, da to zavračanje ni bilo bilo povzročeno s strani upnika, predvsem pa stiska otroka ni bila pogojena z odnosom otroka do očeta (glej razloge v 13. točki), zato ni potrebno stike omejiti oziroma jih prepovedati (kar bi bila de facto posledica odložene izvršbe), še preden je o tem odločeno v že začetem nepravdnem postopku.

12. Pomembno v tej izvršilni zadevi je tudi varstvo, ki ga zasleduje dolžnica s predlaganim odlogom izvršbe v tej izvršilni zadevi v povezavi z varstvom, ki ga kot predlagatelj zasleduje v nepravdni zadevi za spremembo stikov (N 198/2011), kjer predlaga le omejitev stikov in ne popolno prepoved. Iz zaslišanja dolžnice izhaja, da je v nepravdnem postopku predlagala zgolj spremembo in ne ukinitev stikov, ker sama sicer nasprotuje stikom očeta z otroki do 6. leta starosti, vendar ji je odvetnica pojasnila, da je potrebno paziti, da otroka ne bodo dodelili očetu, zato je podala le predlog za njihovo spremembo. Četudi je tak predlog v nepravdnem postopku le posledica procesne preračunljivosti dolžnice kot predlagateljice v nepravdnem postopku, je to potrebno upoštevati tudi v tej izvršilni zadevi.

13. Namen stikov očeta z otrokom je tudi v tem, da bi se očeta in hčerko zbližalo do te mere, da oče otroku ne bi ostal neznanec – tujec, s tem pa bi tudi prenehala stiska otroka ob izvajanju stikov. Bistveno je, da stiska deklice ne izhaja iz njenega odnosa do očeta, niti ne izhaja iz očeta samega, ki se ves čas na razumen način trudi vzpostaviti stike s hčerko. Končno to izhaja tudi iz povedanega na zaslišanju, ko je upnik opisal, kako so potekali stiki, sprva v nadzorovanem, kasneje v nenadzorovanem okolju. Vzrok za neizvajanje stikov je po oceni višjega sodišča iskati v dolžnici, ki je na naroku izpovedala, da je sama proti temu, da bi oče sploh imel stike z otrokom do šestega leta starosti. Prav odstranitvi te ovire je namenjen ta izvršilni postopek. Glede na starost otroka (roj. 26. 6. 2009) in na zatrjevani strah pred tujci, je potrebno stike čim prej vzpostaviti, s tem v odnosu med očetom in otrokom premostiti odtujenost oziroma dojemanje otroka, da je oče tujec. Stiki otroka z očetom so zlasti v sedanji starosti otroka še kako pomembni, zato je v korist otroka, da oče in otrok navežeta kvaliteten stik – ne glede na to, kaj sedaj v pritožbi zatrjuje dolžnica glede očetovstva upnika (dolžnica je v pritožbi navedla, da je bil upnik v tednu, ko naj bi zanosila, zdoma, zato pripravlja tožbo na izpodbijanje očetovstva). Ta del pritožbe ne sodi v to izvršilno zadevo, vsekakor pa taka pritožbena navedba dolžnici nikakor ne more biti v korist, saj pravzaprav še potrjuje prepričanje višjega sodišča o tem, zakaj se stiki ne izvajajo, kdo je vzrok za to in tudi zakaj.

14. Dolžnica je k pritožbi priložila prepis zaslišanja prič (delavcev pristojnega centra za socialno delo B. J. in G. Č., zaslišanje se je vršilo dne 5. 9. 2012), in navedla, da iz zaslišanja izhaja, da sta navedena v kazenski zadevi podala oceno, da uvajalni stiki med deklico in upnikom niso bili v korist deklice. Višje sodišče najprej poudarja, da je dokaz predložen prepozno, saj bi ga lahko predlagala že na naroku, ki ga je sodišče izpeljalo v tej izvršilni zadevi (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), predvsem pa višje sodišče poudarja, da dolžnica povzema izjave prič, zaslišanih v kazenskem postopku, ne pove pa, kakšen je bil izid kazenskega postopka III K 58591/2011. 15. Dolžnica se je pritožila tudi zoper odločitev o stroških. Pritožba v tem delu nima konkretnih pritožbenih razlogov.

16. Pritožbeni razlogi zoper odločitev o odlogu izvršbe in stroških niso utemeljeni, zato je višje sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo, ko je ugotovilo, da tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP.