Jedro

Po določbi šestega odstavka 95. člena ZKP določba o oprostitvi plačila stroškov (v konkretnem primeru stroškov za vročanje pisanj po pooblaščenem vročevalcu) ne velja v primerih iz 94. člena ZKP, torej če gre za stroške kazenskega postopka, ki jih med drugim priča povzroči po svoji krivdi, torej v primeru kot je obravnavani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnika se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) priči D. Ž. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške vročanja mu vabila na glavno obravnavo po pooblaščenem vročevalcu, v znesku 57,25 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje priča, kot navaja, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita. Nobenih pomislekov ni o pravilnosti zaključka prve stopnje, da stroški vročanja vabila priči na glavno obravnavo po pooblaščenem vročevalcu, odmerjeni na 57,25 EUR, predstavljajo stroške, ki jih je priča povzročil po svoji krivdi in jih je zato skladno z določbo prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati. Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pritegnitev pooblaščenega vročevalca za vročitev pisanja priči potrebna, ker priča vabila poslanega ji po pošti ni dvignila, pritožbene ne morejo niti malo omajati. Kot izhaja iz vročilnice na list. št. 175 spisa je bil pritožnik najprej 2. 11. 2018, nato pa še 5. 11. 2018 obveščen o prispelem sodnem pisanju, ki pa ga nato v roku 15 dni, na kar je bil poučen v obvestilu, na pošti ni dvignil. Zaradi takšnega ravnanja je moralo sodišče prve stopnje za uspešno vročitev mu vabila na glavno obravnavo pritegniti pooblaščenega vročevalca, s čimer so po njegovi krivdi nastali stroški vročanja mu vabila po pooblaščenem vročevalcu.

5. Sodišča druge stopnje ne prepričajo pritožnikove navedbe, da obvestila o sodni pošiljki s strani pošte ni prejel, ker da obstaja velika verjetnost, da je poštar obvestilo o poštni pošiljki odložil v poštni nabiralnik sosedov, ki se pišejo Z. Trditev, da je pošto na površnost, do katere je prihajalo tudi pri drugih pošiljkah, opozoril, namreč z ničemer dokazno ne podkrepi. Sicer pa ni verjetno, da bi do tega prišlo, kar glede dveh obvestil o sodni pošiljki, ko sicer priimek priče tudi ni tako podoben priimku sosedov, da bi bil zlahka zamenljiv.

6. Pritožnik problematizira še, da v plačilo naloženi mu stroški znašajo velik del njegove plače in si takšen strošek težko privošči, ker je samohranilec z mladoletnim otrokom. Te navedbe do drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje ne morejo privesti. Po določbi šestega odstavka 95. člena ZKP določba o oprostitvi plačila stroškov (v konkretnem primeru stroškov za vročanje pisanj po pooblaščenem vročevalcu) ne velja v primerih iz 94. člena ZKP, torej če gre za stroške kazenskega postopka, ki jih med drugim priča povzroči po svoji krivdi, torej v primeru kot je obravnavani.

7. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Glede na tak izid postopka bi moral pritožnik plačati kot strošek nastal s pritožbo sodno takso. Upoštevaje premoženjske razmere, ki jih je opisal v pritožbi in ker ima preživninsko obveznost do mladoletnega otroka je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje otroka za katerega mora skrbeti in ga je iz tega razloga plačila sodne takse v zvezi s pritožbo oprostilo.