Jedro

V pospešenem azilnem postopku lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V tem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev azila, ki so določeni v 1. členu Zazil. Okoliščine, da se je tožnik nahajal v Sloveniji že od prvega aprila, da je ob prijetju izjavil, da je prišel v Slovenijo zaradi ekonomskih razlogov, bil odpeljan v Center za tujce, kjer je po nekaj dneh, dvanajstega aprila, izrazil namero za vložitev prošnje za azil in je šele ob podaji prošnje navajal preganjanje v izvorni državi, kažejo na to, da je prošnjo vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB1, št. 85/05-odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in št. 17/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1.alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je očitno, da je prosilec zavajal oziroma zlorabljal institut azila z lažno predstavitvijo razlogov ter da je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po stališču tožene stranke je tožnik zavajal in zlorabljal azilni postopek, ker je za azil zaprosil šele po štirih dneh bivanja v Centru za tujce, kjer je bil nastanjen zaradi prisilne odstranitve iz Republike Slovenije, njegove izjave o razlogih za azil so tudi nasprotujoče in vzbujajo dvom v verodostojnost, razlogi, ki jih je navedel v prošnji za azil (12.4.2006) pa so taki, da jih ni mogoče šteti za preganjanje po ureditvi ZAzil in tudi ne po ureditvi po Direktivi Sveta evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Ur.l. EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljevanju Direktiva).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, lahko pa bi odločitev oprla tudi na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je pravilno ugotovila, da razlogov, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil, ni šteti za preganjanje po ureditvi v ZAzil niti po Direktivi, kar pomeni, da je očitno, da mu v njegovi izvorni državni ne grozi preganjanje in je podan dejanski stan 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Iz tožnikovih vlog, ki so v upravnih spisih, in se na njih sklicuje tudi tožena stranka, je nedvoumno razvidno, da je tožnik navedel, da je bil pripeljan na policijo in zadržan zaradi pisanja grafitov na hiše, ne pa zaradi zavzemanja za določeno politično idejo ali zaradi onemogočanja zakonitega izražanja svobode misli ali političnega prepričanja. V predmetni zadevi ni podana nobena od petih podlag za preganjanje, poleg tega pa tudi ni podano preganjanje glede na tožnikov opis pridržanja na policiji, ob upoštevanju 1. člena ZAzil in Direktive, na kar se je oprla tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato sodišče prve stopnje že na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je odločilo na seji in je zavrnilo tožbeni predlog za zaslišanje tožnika, ker je po stališču sodišča prve stopnje tožnik samo pavšalno navedel, da bi zaslišanje odpravilo morebitne dvome in nejasnosti, ne da bi ta dokazni predlog konkretno utemeljil, kako bi izvedeni dokaz z zadostno stopnjo verjetnosti lahko prispeval k ugotovitvi pravno relevantnih dejstev.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US). Zatrjuje, da je bil prisiljen zapustiti Srbijo, ker je bil izpostavljen nasilju policistov, ki so ga preganjali, ker je bil član ilegalne organizacije Gibanje za neodvisnost. Namesto da bi ga policija zaščitila, ga je preganjala. Ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je kršilo načelo zaslišanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovi prošnji za azil ugodi. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, za zavajanje oziroma zlorabo postopka pa šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, in tudi vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilna odstranitev (2. in 5. alinea 36. člena ZAzil). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku.

V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je tožnik prišel v Slovenijo 1.4.2006 ilegalno (depeša Policijske postaje L.-V.), torej zanj velja določba 8. člena ZAzil, po kateri bi moral zaprositi za azil v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu, to je pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji (2. odstavek 25. člena ZAzil). Sporno tudi ni, da je tožnik policiji ob prijetju izjavil, da je prišel v Slovenijo zaradi iskanja zaposlitve in izboljšanja življenjskega standarda ter pomoči številčni družini, da je bil zato odpeljan v Center za tujce, kjer je po štirih dneh izrazil namero za vložitev prošnje za azil z obrazložitvijo, da želi tri mesece svobode, potem bo zahteval vrnitev v svoj rojstni kraj, vzel potni list in si uredil vizum ter se v Slovenijo vrnil na legalen način. Tudi ni sporno, da je ob podaji prošnje, to je 12.4.2006, začel zatrjevati, da je bil v izvorni državi preganjan. Okoliščine, da se je tožnik nahajal v Sloveniji že 1.4.2006, da je bil odpeljan v Center za tujce zaradi izjav, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov, da je šele po štirih dneh bivanja v Centru za tujce izrazil namero za vložitev prošnje za azil, da ob izrazu namere ni navajal preganjanja v izvorni državi, pač pa se je na preganjanje začel zatrjevati šele pri podaji prošnje za azil, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Te okoliščine hkrati tudi izkazujejo, da je lažno predstavil razloge za azil (2. alinea 36. člena ZAzil), saj je od prihoda v Slovenijo spreminjal svoje izjave o razlogih za zapustitev izvorne države, da je odšel zaradi preganjanja, pa je začel trditi šele ob podani prošnji za azil. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da preganjanje, ki ga tožnik navaja v prošnji za azil, ne pomeni preganjanja v smislu ureditve v ZAzil in mednarodnega prava, in bi tožena stranka svojo odločitev tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko oprla tudi na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je ugotavljala tudi dejanski stan tega pogoja.

Če je izpolnjen kateri izmed pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot v obravnavani zadevi, ni podlage za vsebinsko obravnavo prošnje za azil oziroma za ugotavljanje, ali so podani iz 1. člena ZAzil. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje, da so podane okoliščine za priznanje azila.

Tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Takšna kršitev je po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS podana le, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ta okoliščina pa v obravnavnem primeru ni podana. V tožbi je tožnik res predlagal, da ga sodišče prve stopnje zasliši, vendar, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ni konkretno navedel, katere za odločitev pomembne okoliščine bi njegovo zaslišanje lahko izpodbilo.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.