Jedro

Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZG (ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe) sledi, da je v primeru več kmetov, ki uveljavljajo svojo pravico do nakupa gozda ob enakih pogojih in so uvrščeni na isto mesto (glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZG), pravico do nakupa treba določiti po vrstnem redu, kot ga določa ZKZ-UPB1. Prodaja po metodi javne države je tako upravičena v primeru prodaje stvarnega premoženja države, šele po tem, če so posamezni predkupni upravičenci izenačeni tudi na podlagi kriterijev iz 1. in 2. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odpravita se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 11. 5. 2009, ter odločba Upravne enote A., št. ... z dne 28. 7. 2005, ter se zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna tožniku povrniti stroške v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo, št. ... z dne 11. 5. 2009, v 1. točki izreka odločil, da se pritožbama B.B. in C.C. ugodi, odločba Upravne enote A., št. ... z dne 28. 7. 2005, odpravi, v 2. točki izreka, da se kupoprodajna pogodba, sklenjena med prodajalcem Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in kupcem – tožnikom, katere predmet sta parc. št. 2203 in 2206, k.o. ..., ne odobri, ter v 3. točki izreka, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prvostopni organ je v odločbi, št. ... z dne 28. 7. 2005, odločil, da se pravni posel – kupoprodajna pogodba, ki sta jo 23. 6. 2005 sklenila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot prodajalec ter tožnik kot kupec in katerega predmet sta nepremičnini s parc. št. 2203 in 2206, obe k.o. ..., za kupnino 563.000,00 SIT, odobri. Drugostopni organ je v obrazložitvi navedel, da gre v postopku za ponovno odločanje o pritožbah B.B. in C.C. glede na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1639/2006 z dne 11. 11. 2008, v kateri je sodišče med drugim pojasnilo, da bi morala biti prodaja izvedena po metodi javne dražbe (kar je navedel že drugostopni organ v svoji prvi odločbi, ko je odločal o pritožbah), vendar le, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da kriterijev iz 1. oziroma 2. točke 2. odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljnjem besedilu ZKZ-UPB1) ni mogoče uporabiti. V zvezi s tem je organ ugotovil, da je sodišče napačno ugotovilo, da sta obravnavani parceli kmetijsko zemljišče. Parc. št. 2203 in 2206 sta po zemljiškokatastrskih podatkih in po dejanski rabi gozd, kar v postopku na prvi in drugi stopnji niti ni bilo sporno. Zato drugostopni organ ne more upoštevati napotkov sodišča, da je treba pri določitvi predkupnega upravičenca upoštevati določbe 23. člena ZKZ-UPB1, ki se nanašajo na promet s kmetijskim zemljiščem. V zvezi s pritožbama pa je organ še ugotovil, da predkupno pravico pri prometu z gozdovi ureja Zakon o gozdovih (v nadaljnjem besedilu ZG). V obravnavanem primeru je prodajalec dal ponudbo za prodajo parc. št. 2203 – gozd in 2206 – gozd. Iz dokumentov v zadevi je razvidno, da so ponudbo za nakup navedenih parcel poleg pritožnikov in kupca – tožnika sprejeli še dve osebi. Kupec in pritožnik B.B. sta uveljavljala predkupno pravico kot soseda mejaša. Kupec kot lastnik parc. št. 2192 meji s parc. št. 2203, medtem ko B.B. kot lastnik parc. št. 2207 meji na parc. št. 2206. Ostali sprejemniki ponudbe niso lastniki zemljišč, ki mejijo s parcelama, ki sta predmet prodaje. Glede na navedeno sta kupec in B.B. ob enakih pogojih uvrščena na isto mesto predkupnih upravičencev, kot jih določa določba 10. odstavka 47. člena ZG. Ker se po izrecni odločbi 2. odstavka 17. člena ZKZ-UPB1 predkupna pravica pri prodaji gozdov obravnava po ZG in ne po ZKZ-UPB1, je napačno stališče prvostopnega organa, da je v tem primeru treba uporabiti določbo 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1, ki določa predkupno pravico pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Določbe 47. člena ZG imajo namreč naravo specialnih določb v razmerju do določb ZKZ-UPB1, ki opredeljujejo predkupne upravičence za promet s kmetijskimi zemljišči. Čeprav je kupec D.D. mejil le na eno od prodajanih parcel in je imel pri nakupu obeh parcel enake pogoje kot B.B., je Sklad z njim sklenil pogodbo, prvostopni organ pa je navedeno pogodbo odobril z utemeljitvijo, da v primeru, ko imata dva sprejemnika ponudba enake pogoje, kupca izbere prodajalec. Pri svoji odločitvi se prvostopni organ sklicuje na določbo 3. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1. Ta določa, da med kmeti uvrščenimi na isto mesto kupca določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. V obravnavanem primeru gre nedvomno za stvarno premoženje države, kar pomeni, da bi Sklad moral glede na citirano 3. točko 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1 med dvema enakovrednima sprejemnikoma ponudbe kupca izbrati po metodi javne dražbe. Zaradi tega prvostopni organ ne bi smel odobriti obravnavane kupne pogodbe. Drugostopni organ je zato na podlagi določbe 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pritožbama ugodil in o zadevi sam odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel dosedanji potek postopka ter navedel, da se je drugostopni organ v svoji odločbi skliceval na predpis, ki v trenutku izdaje odločbe prve stopnje še ni bil v veljavi. Prvostopna odločba je bila izdana 28. 7. 2005, Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin pa je pričel veljati 3. 3. 2007. Prav tako je organ upošteval spremembe določbe 47. člena ZG, ki v času izdaje odločbe na prvi stopnji še niso veljale. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZG je pričel veljati 3. 12. 2007. S tem je bilo kršeno načelo zakonitosti, ki izhaja neposredno iz Ustave RS. Nadalje je odločitev organa tudi popolna samovolja. Organ je zavzel stališče, da je sodišče v sodbi, opr. št. U 1639/2006 z dne 11. 11. 2008, napačno ugotovilo, da sta zemljišči, ki sta predmet tega postopka, kmetijski zemljišči. Za tako stališče nima temelja. Promet z gozdovi je urejen v določbi 47. člena ZG. Po določbi 3. odstavka 47. člena ZG, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, ima razen v primerih, določenih v določbi 1. in 2. odstavka tega člena, prednostno pravico pri nakupu gozda lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Če te prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Po določbi 4. dostavka 47. člena ZG se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe ZKZ-UPB1, če ni z ZG drugače določeno. Tožnik zato meni, da je treba pri presoji, kdo je prednostni upravičenec, upoštevati določbo 47. člena ZG, ki je veljal v času odločanja pred prvostopnim organom. Pri izvedbi postopka prodaje gozdov in uveljavljanju prednostne pravice pa je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe 4. odstavka 47. člena ZG presojal prednostni vrstni red po določbah III. poglavja ZKZ-UPB1. V obravnavanem primeru je predmet pravnega posla nakup dveh gozdnih zemljišč. Zato je treba prednostno upoštevati ZG in smiselno določbe ZKZ-UPB1. Glede na dejstvo, da ZG – ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe - ne ureja pravnega položaja za primere, ko je več lastnikov uvrščenih na isto mesto, se smiselno uporabljajo določbe ZKZ-UPB1. Ta pa jasno in nesporno določa vrstni red. Metoda javne dražbe pride po tej določbi v poštev izjemoma, če ni mogoče najti kmeta – kupca po prej navedenih izločitvenih kriterijih iz določbe 1. oziroma 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1. Poleg zemljišča tožnika, meji na zemljišče, ki je predmet prodaje, tudi zemljišče, ki je last B.B. (parc. št. 2207). Oba lastnika torej izpolnjujeta pogoj iz ZG glede prednostnega vrstnega reda. Zato je treba kupca najti po metodi izločitvenih kriterijev skladno z določbami ZKZ-UPB1. Glede na dejstvo, da sta obe osebi soseda mejaša, je odločilni izločitveni kriterij določba 1. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1, ki določa, da ima pravico do nakupa kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Tožniku za razliko od pritožnika B.B. (upokojenec) pomeni kmetijska dejavnost glavno in edino dejavnost, zaradi tega je bila odločitev prvostopnega organa pravilna, odločitev drugostopnega organa pa arbitrarna in nezakonita. Zato je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi drugostopno odločbo, pritožbi zavrne in potrdi prvostopno odločbo, podrejeno pa, da sodišče tožbi ugodi in odpravi drugostopno odločbo z napotilom, da drugostopni organ ponovno presodi prednostni vrstni red zakonitih upravičencev do nakupa gozdnega zemljišča ter odloči o zadevi na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje prvostopne odločbe z dne 28. 7. 2005. Priglasil je tudi stroške postopka.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, E.E., C.C., B.B. in F.F. na tožbo v danem roku niso odgovorili.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev drugostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1639/2006 z dne 11. 11. 2008, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo drugostopnega organa, št. ... z dne 2. 6. 2006, in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu drugostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča drugostopni organ v izpodbijani odločbi ni sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, kakor tudi ne stališčem sodišča, ki se tičejo obravnavanega postopka. V sodbi, opr. št. U 1639/2006 z dne 11. 11. 2008, je sodišče drugostopnemu organu naložilo, da mora ponovno presojati prednostni vrstni red predkupnih upravičencev glede na določbo 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo) in ugotoviti, ali imajo posamezni kupci, ki so sprejeli ponudbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, res enak vrstni red glede na izločitvene kriterije iz 1. in 2. točke citirane določbe ZKZ-UPB1. Sodišče se sicer strinja z drugostopnim organom, da je treba v obravnavanem primeru, ko gre za prodajo zemljišč, ki sta po katastrski rabi gozd, uporabiti določbe ZG o prometu z gozdovi, ki pa – kot to izhaja iz določbe 47. člena – napotuje tudi na smiselno uporabo določb ZKZ-UPB1. Po določbi 3. odstavka 47. člena ZG (Uradni list RS, št. 30/93, 13/98 – odl. US, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1, ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe z dne 28. 7. 2005, in katerega bi moral pri svojem odločanju tudi uporabiti drugostopni organ, pri čemer pa sodišče še pripominja, da pa se določbe, ki so relevantne za obravnavni primer, vsebinsko niso spremenile z uveljavitvijo sprememb ZG, Uradni list RS, št. 110/07, ki jih je pri svojem odločanju uporabil drugostopni organ) ima, razen v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena, prednostno pravico pri nakupu gozda, lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, če pa te prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Po določbi 4. odstavka 47. člena ZG pa se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom določeno drugače. Iz navedene določbe tako sledi, da je v primeru več kmetov, ki uveljavljajo svojo pravico do nakupa ob enakih pogojih in so uvrščeni na isto mesto, pravico do nakupa treba določiti po vrstnem redu, kot ga določa ZKZ-UPB1. Prodaja po metodi javne dražbe je tako upravičena v primeru prodaje stvarnega premoženja države (za kar v obravnavanem primeru nedvomno gre, ko je prodajalec dveh gozdnih zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) šele po tem, če so posamezni predkupni upravičenci izenačeni tudi na podlagi kriterijev iz 1. in 2. točke 2. odstavka 23. člena ZKZ-UPB1. Te ugotovitve pa iz podatkov upravnih spisov (kljub napotilu sodišča v sodbi, opr. št. U 1639/2006 z dne 11. 11. 2008) še vedno ne izhajajo. Razvidno je namreč, da sta tako tožnik, kot tudi – v tem upravnem sporu stranka z interesom – B.B. kot povpraševalca za nakup obravnavanih zemljišč lastnika zemljišča, ki meji na naprodaj ponujeni gozd, da sta kmeta, da pa tožniku kmetovanje pomeni edino dejavnost. Slednje pa za B.B. (ponovno) ni bilo ugotovljeno, zaradi česar pa je bil (ponovni) zaključek drugostopnega organa, da ker prodajalec kupca ni izbral po metodi javnega dražbe, odobritev obravnavanega pravnega posla ni možna, glede na zgoraj citirane določbe ZKZ-UPB1 napačna oziroma najmanj preuranjena. Tožnik je namreč v postopku ugovarjal, da je B.B. upokojenec in mu kmetovanje ne pomeni edine in glavne dejavnosti, zaradi česar meni, da ima sam prednostno pravico pri nakupu.

Ker je drugostopni organ pri svojem odločanju napačno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo izpodbijano drugostopno odločbo. Ker pa je zaradi nezakonite odločitve drugostopnega organa dejansko stanje v upravnem postopku glede na povzete določbe ZKZ-UPB1 ostalo v točki, ki je za odločitev bistvenega pomena, nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi odločbo prvostopnega organa, št. ... z dne 28. 7. 2005, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ presoditi vrstni red predkupnih upravičencev skladno z zgoraj navedenim pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava in pripombami, ki se tičejo postopka, in na tej podlagi ponovno odločiti o zadevi.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo glede na določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.