Jedro

Po določilih 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V tej zadevi je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela revizije 72.706,80 SIT, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so drugotožena, tretjetožena, četrtotožena, petotožena in šestotožena stranka dolžne plačati tožeči stranki znesek 72.706,80 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 dalje, kot tudi njene odmerjene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati je sodišče sklenilo, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko, Družbenega pravobranilca Republike Slovenije, zavrne. Uveljavljani znesek, ki ga je tožnica zahtevala, je odpravnina, ki ji pripada zaradi upokojitve v letu 1992 po prenehanju zaposlitve pri Družbenem pravobranilcu samoupravljanja M. Na pritožbo tožnice in drugotožene stranke Mestne občine Maribor zoper odločbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo ter sodbo in sklep spremenilo tako, da je prvotožena stranka Družbeni pravobranilec Republike Slovenije dolžan plačati tožnici uveljavljano glavnico s pripadki, ter da se zahtevek tožnice zoper ostale tožene stranke zavrne.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prvotožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvotožena stranka ni pravni naslednik družbenih pravobranilcev samoupravljanja v nekdanjih občinah. Sklepa, da gre za pravno nasledstvo, ni mogoče opirati na določila 12. člena Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZDP, Ur. list RS, št. 69/95), ki je pričel veljati 2.12.1995, torej po upokojitvi tožnice (31.1.1992). Poleg tega omenjeni predpis ureja le nekatera kadrovska vprašanja, ne ureja pa prevzema obveznosti, ki so jih imele občine do družbenega pravobranilca samoupravljanja v svoji občini. Ko se je tožeča stranka 31.1.1992 upokojila, je bila zaposlena pri Družbenem pravobranilcu samoupravljanja v Mariboru, za katerega so zagotavljale sredstva Občine Maribor, Ruše, Pesnica, Lenart in Slovenska Bistrica. Zakon o Družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. list RS, št. 21/75) je v 39. členu določal, da sredstva za delo tega organa v svojih proračunih zagotavljajo občine za območje, za katerega je imenovan. Med ta sredstva spadajo tudi osebni prejemki po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določilih 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V tej zadevi je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela revizije 72.706,80 SIT, zato revizija ni dovoljena.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.