Jedro

Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja po 74. c členu ZGO-1 izpolnjeni vsi pogoji, je tako, ob nedvomni ugotovitvi, da vsa soglasja niso bila izkazana oziroma predložena prvostopnemu organu do izdaje odločbe (t.j. soglasje Direkcije RS za vode glede na 77. člen Odloka OPN MOL ID in soglasje pristojnega oddelka MOL glede na 41. člen Odloka OPN MOL ID), že iz tega razloga prvostopni organ imel podlago za zavrnitev zahteve tožnikov in je njegova odločitev pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču parc. št. 745, k.o. ... in da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta (po spremembi z dne 21. 6. 2018) - garažnega objekta z dvema parkirnima prostoroma. V nadaljevanju se je organ skliceval na 74. c člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - Izvedbeni del (Odlok MOL - ID) (24. člen). Organ je, ob upoštevanju podatkov, ki sta jih predložila tožnika, ugotovil, da bi glede na lokacijo garaže (v 10 m varovalnem pasu lokalne cest) moralo biti predloženo veljavno soglasje izvajalca gospodarske javne službe, ki ni bilo, oziroma je predloženemu soglasju z dne 7. 11. 2016 potekla veljavnost. Ugotovljeno je tudi bilo, da garaža ni konstrukcijsko samostojen objekt, temveč sta oporni zid in nadstrešnica za avtomobile konstrukcijsko povezana kot celota. To pomeni, da bi morale biti v vlogi navedene dimenzije skupnega objekta oziroma upoštevan odmik najbolj izpostavljenega dela skupnega objekta. Glede na navedbe je oporni zid v celotni širini izveden v odmiku manj kot 1,02 m od parcelne meje. To pomeni, da je najbolj izpostavljeni del skupnega nezahtevnega objekta zgrajen v odmiku od parcelne meje, ki je manjši od 1 m, vendar večji od 0,80 m. Za takšen odmik mora biti po 24. členu Odloka MOL ID priloženo soglasje lastnikov parcel, na katere meji. Takšno soglasje v postopku ni bilo predloženo. Ker se zemljišče nahaja v vodovarstvenem območju z oznako III A, bi bilo treba predložiti še vodno soglasje, česar tožnika tudi nista predložila.

3. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnikov. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je bilo ravnanje organov v zvezi z med postopkom vloženo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje pravilno, izpodbijano odločbo je na podlagi 24. člena ZGO-1 izdal pristojni (prvostopni) organ. Tožnikoma je bila tudi dana možnost izjasnitve (dopisi z dne 25. 5. 2018, 30. 7. 2018 in 25. 10. 2018). Preizkus odločbe je mogoč. Glede na lokacijo objekta ter 77. člen Odloka MOL ID tudi ni dvoma, da bi tožnika morala pridobiti vodno soglasje. Vodno soglasje, št. 351-2422/2016-10, je bilo izdano v zvezi s točno določenim posegom in se njegova vsebina ne more razširjati na ostale posege. Glede odmika objekta je drugostopni organ sledil ugotovitvam prvostopnega organa. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je dovolitev gradnje, kot izhaja iz projektne dokumentacije in ne glede na lastnosti že zgrajenega objekta. Prvostopni organ je tudi pravilno uporabil 44. člen ZUP.

4. Tožnika sta tožbo vložila iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlagala sta, da sodišče na podlagi 65. člena ZUS-1 ugotovi nezakonitost odločb, ju odpravi in s sodbo odloči o stvari, saj narava stvari to dopušča in podatki spisa dajejo za to zanesljivo podlago, novi postopek pa bi tožnikoma povzročil težko popravljivo škodo, saj je za objekt, za katerega je bila vložena zahteva, že izrečen inšpekcijski ukrep rušitve.

5. Navedla sta, da sta glede na zavrnilne razloge pridobila oba manjkajoča soglasja, na predložitev katerih bi ju moral pozvati organ med postopkom in pred vložitvijo pritožbe tožnikov: vodno soglasje na podlagi molka organa z dne 5. 4. 2019 in soglasje/mnenje MOL za poseg v varovalni pas, št. 3511-450/2019-3/JB z dne 10. 4. 2019. Obe soglasji sta tožnika predložila v spis dne 23. 4. 2019, zato je njuna zahteva vsebinsko dopolnjena in popolna ter ni razlogov za zavrnitev. Obe odločbi nimata nobenih razlogov glede bistvene okoliščine - ali je nadstrešnica/garaža ustrezno odmaknjena v skladu s prostorskim aktom od sosednje parcele, kar pa je odvisno od upoštevanja prave meje med parcelama. Ne prvostopni, ne drugostopni organ tega dejstva nista preverjala, kar bi morala (138. do 140. člen ZUP) in pozvati stranke, da se o tem izrečejo. Prvostopni organ je celo navedel, da se ni mogel prepričati o ustreznosti odmika, kar je nedopustno. S tem je kršil 6., 7. in 8. člen ZUP. Iz projektne dokumentacije izhaja, da je objekt odmaknjen od sosednjega zemljišča več kot 1 m. Iz obeh odločb izhaja, da naj bi organa odločala na podlagi projektne dokumentacije. Da projektna dokumentacija ne izkazuje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ne izhaja ne iz odločb, kot tudi organa tega ne navajata. V prilogi 3a, ki jo citirata oba organa v svojih odločbah kot podlago ugotovitvi, da odmik objekta od sosednje parcele ni ustrezen, črtkana črta ne prikazuje strehe, ki naj bi segala preko tlorisa konstrukcije, pač pa predstavlja merilo po projektu in je kot takšno tudi označeno. Da streha nima napušča, je razvidno tudi iz že v spisu predloženih fotografij obstoječega objekta, ki sta jih predložila tožnika, in fotografij, ki jih je naredila gradbena inšpektorica ob kontrolnem pregledu stanja na terenu dne 26. 3. 2019, iz česar izhaja, da streha ni širša od tlorisa, ki sta ga navedla tožnika in zato odmik z upoštevanjem strehe ni manjši kot odmik za tloris konstrukcije. Odločba o fotografijah nima nobenih razlogov. Tudi za ugotavljanje neustreznega odmika z upoštevanjem opornega zidu pod nivojem terena predložena projektna dokumentacija ne daje podlage, ugotovitve organov v zvezi s tem so nepravilne. Tožnika nista priznala v pritožbi, da je skrajni rob opornega zidu od meje s sosednjim zemljiščem odmaknjen 0,80 m. Pravilno je, da sta na strani 12 pod toč. 2 v pritožbi navedla, da je skrajna točka opornega zidu odmaknjena za 0,80 m od zidane ograje (ne od meje), da je ograja široka 0,25 m in da v celoti stoji na njunem zemljišču, torej sta oporni zid in nadstrešnica kot en objekt odmaknjena od parc. št. 746/2, k.o. ..., v predpisanem odmiku tudi pod nivojem terena (0,80 m do ograje in 0,25 m širina ograje). Zunanji rob opornega zidu, ki je pod terenom in ki je za 0,13 m širši, kot je oporni zid uporabljen na notranji strani za 7 cm široke elemente garaže, ki je nad terenom, po prepričanju tožnikov ni mogoče šteti za zunanji del objekta, saj to ni v skladu z merili iz 24. člena Odloka OPN MOL ID, kot je to pojasnjeno v točkah 13 do 15 pritožbe tožnikov. Tudi inšpektorica je pri izmeri odmika upoštevala žleb kot najbližjo zunanjo točko najbolj izpostavljenega dela objekta. Po obvestilu, da je žleb odstranjen, je za najbližjo točko navedla zunanji rob nosilne konstrukcije sten objekta, kar je uveljavljen standard. O tem ni razlogov, hkrati pa tudi ne drži, da bi se organa pri odločitvi opirala na projektno dokumentacijo, oziroma da bi upoštevala navedbe tožnikov. Pri izmeri odmika je treba upoštevati odmik objekta od dejanske meje med sosednjima parcelama, ne pa od morebitne ograje med parcelama. Ograja stoji v celoti na parceli tožnikov in je široka 0,25 m, kar je treba upoštevati. Organ bi moral zahtevo presojati na podlagi predložene dokumentacije, kar velja tudi v primeru, ko objekt dejansko že stoji. Odločanje o gradbenem dovoljenju mimo dokumentacije bi pomenilo nedovoljeno odločanje preko zahtevka stranke. Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi bila predložena dokumentacija pomanjkljiva ali nepopolna. Iz priloženih dwg. datotek, ki so del projektne dokumentacije, izhaja, da je odmik med osnovnim stanovanjskim objektom in mejo s parc. št. 746/2, k.o. ..., 4,25 m in da meri skrajni rok pomožnega objekta garaže/nadstrešnice z najbolj izpostavljenim delom, to je streho in konzolno konstrukcijo, 3,23 m, kar pomeni, da znaša odmik objekta garaže/nadstrešnice od parcelne meje 1,02 m. Tak odmik je skladen s 14. točko 24. člena Odloka OPN MOL ID. Zato je nepravilno stališče, da se odmik od sosednje parcele meri od skrajnega roba opornega zidu, kot to izhaja iz 25. točke 24. člena istega odloka, saj ta točka kot primere skrajnih robov določa dele objekta, ki so nad terenom - napušč, konzolna konstrukcija, balkon in podobno. Da je treba odmik nezahtevnih objektov do sosednje parcele meriti od najbolj izpostavljenih delov nad terenom, izhaja tudi iz 1. točke 24. člena Odloka. Torej, če se odmik za stanovanjsko hišo, ki ima širše temelje, kot so njene stene, meri nad terenom, je edino logično pravno sklepanje, da se odmike za pomožne objekte (kar predstavlja garaža/nadstrešnica) tudi meri nad terenom. Tako tudi sodišče v sodbi, I U 435/2014, kot tudi, I U 1385/2011. 6. Tožnika sta še pojasnila, da sta oporni zid (ki ima vsa ustrezna dovoljenja) zgradila v odmiku 1 m od parcelne meje št. 746/1 in 746/2 in ne v odmiku 0,8 m, za kar je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, kar je v okviru dovoljenih odstopanj, pa še to v škodo tožnikov. Da je ugotovitev organa nepopolna, izhaja iz nejasne navedbe o odmiku, ki naj bi bil med 1,02 do 0,8 m. Na podlagi opravljenega inšpekcijskega nadzora v letu 2018 sta tožnika, ko sta ugotovila, da se odmik pri nezahtevnih objektih meri od napušča oziroma od žleba, odstranila na nadstrešnici žleb in na drugačen način uredila odvodnjavanje objekta. Tako sta zagotovila, da je skrajni rob garaže z upoštevanjem prave meje, kot jo je pokazal geodet in kot je bila ugotovljena v mejnem postopku lastnice sosednje parcele A. A., odmaknjen najmanj 1 m in se povečuje (zaradi konusne oblike parcele). To dokazuje tudi predloženi geodetski posnetek iz januarja 2019, ki je bil izdelan za potrebe pridobitve uporabnega dovoljenja za hišo in ga tožnika prilagata tožbi. O tem sta tožnika obvestila inšpektorico, ki potem v odločbi pri navedbi odmika ni več navajala žleba kot točko meritve, pač pa zunanji rob konstrukcije sten, vendar pri sami izmeri ni upoštevala te spremembe v izmeri širine žleba. Da je odmik skladen s predpisi, dokazuje tudi predložena lastnoročna meritev. Če sodišču to ne zadošča, predlagata, da opravi ogled na kraju samem ter imenuje sodnega izvedenca geodetske stroke, ki bo v postopku ogleda ugotovil dejansko in pravo mejo med parcelama 745 in 746/2. Če sodišče temu ne bo sledilo, predlagata, da se opravi zaslišanje geodeta B. B. s.p., ki bo lahko pojasnil oziroma pokazal na ustreznih listinah pravo mejo. Če bi se izkazalo, da z upoštevanjem prave meje med parcelama meritev ni točna, sta tožnika pripravljena uskladiti objekt s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Poudarila sta še, da je prvostopni organ s tem, ko je odločil po njuni pritožbi zaradi molka organa, kršil pravila postopka, ker ni bil pristojen organ za odločitev. Drugostopni organ je navedel, da ni pristojen za odločanje, vendar je prezrl, da sta tožnika v svoji pritožbi izrecno predlagala, da odloči o zahtevi drugostopni organ, ker prvostopni organ odločbe ni izdal v predpisanem roku. Glede na navedeno sta tožnika predlagala, da sodišče odpravi obe odločbi in odloči, da se gradbeno dovoljenje za nadstrešnico/garažo, zgrajeno na parc. št. 745, k.o. ..., izda, podredno, da se obe odločbi odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Priglasila sta tudi stroške postopka.

7. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

8. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 955/2019 z dne 4. 5. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljenja tožnikoma po 74. c člena ZGO-1 zaradi neizkazanih zakonskih pogojev. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

9. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 3. 6. 2021. Glavne obravnave se je udeležila tožnica (s pooblaščencem), ne pa tožnik in toženka, ki ni imela ugovorov z zvezi s sestavo sodišča. Tožnica je v spis priložila uporabno dovoljenje, št. 351-2818/2018-24 z dne 3. 6. 2020, mnenje Direkcije RS za vode, Sektor območja Srednje Save, št. 35508-2001/2019-4 z dne 13. 6. 2019, in mnenje MOL glede opisa skladnosti obravnavanega objekta s prostorskimi akti, št. 35070-760/2019-2 z dne 25. 9. 2019. Vztrajala je pri tožbi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, priloge tožnikov k tožbi ter listine, dane na glavni obravnavi ter sodni spis (kot izhaja iz dokaznega sklepa). Ostale dokazne predloge (ogled na kraju samem, postavitev izvedenca geodetske stroke, zaslišanje geodeta B. B. s.p., zaslišanje tožnikov, vpogled v geodetski posnetek in izris geodetskega načrta iz januarja 2019) je zavrnilo. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet upravnega spora po 2. členu ZUS-1 dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika; upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi in drugi odstavek). V tem primeru je to prvostopni akt, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja tožnikov za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču parc. št. 745, k.o. ... Sodišče zato ugovorov, ki se nanašajo na drugostopno odločbo, ne obravnava oziroma presoja.

12. Prvostopni organ je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja tožnikoma oprl na 74. c člen ZGO-1. Presodil je namreč, da za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni vsi pogoji iz 74. a člena ZGO-1 (ker ni pridobljenih vseh soglasij (ni vodnega soglasja, soglasje za poseg v varovalni pas ceste pa je časovno potekel)) in ni zadoščeno pogoju odmika stavbe od sosednjih zemljišč), čemur vsemu navedenemu tožnika nasprotujeta.

13. Po 74. a členu ZGO-1 (ZGO-1 se v tem postopku uporablja na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 106. člena Gradbenega zakona, po kateri se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi zakona o graditvi objektov, končajo po določbah ZGO-1) je zahtevi za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta treba priložiti le: - prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiškokatastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, - značilne prereze (profile) ter oblikovanje objekta in terena, - soglasja pristojnih soglasodajalcev, - dokazilo o pravici graditi.

14. 74. c člen ZGO-1 predpisuje postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Po tej določbi pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da: - so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, - je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, - da so pridobljena vsa ustrezna soglasja in - da ima investitor pravico graditi (prvi odstavek). Gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta se izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če iz prikaza lege objekta na zemljišču izhaja, da je oddaljenost objekta od meje sosednjih zemljišč najmanj tri metre.

15. Za nameravano gradnjo veljajo določbe Odlok MOL ID. Tako so v 24. členu določeni odmiki stavb od sosednjih zemljišč, v 41. členu varovalni pasovi prometne infrastrukture in ravnanje v zvezi z njimi, v 77. členu pa vodovarstvena območja in ravnanje na le-teh.

16. V 14. točki 24. člena je določeno, da morajo biti nezahtevni in enostavni objekti od meje sosednjih parcel, na katere mejijo, odmaknjeni najmanj 1,00 m, s pisnim soglasjem lastnikov parcel, na katere mejijo, pa jih je dopustno postaviti tudi bližje ali na parcelno mejo, v 25. točki istega člena pa, da je oddaljenost stavbe od parcelne meje najkrajša razdalja med mejo sosednjega zemljišča in tej meji najbližjo zunanjo točko najbolj izpostavljenega dela objekta (na primer napušč, konzolna konstrukcija, balkon in podobno). 41. člen uvodoma določa širino varovalnih pasov cest (med drugim največ 10 m za lokalne ceste ...), nadalje, da je treba v varovalnih pasovih prometnih omrežij za gradnjo objektov in naprav na podlagi projektnih pogojev pridobiti tudi soglasje pristojnega izvajalca gospodarske javne službe; posegi v varovalni pas prometnega omrežja ne smejo ovirati gradnje, obratovanja ali vzdrževanja prometnega omrežja. Po 77. členu so vodovarstvena območja določena s predpisi s področja varstva voda (prvi odstavek), posegi na vodovarstvenih območij pa so dopustni le v skladu s pogoji in omejitvami veljavnih državnih uredb in občinskih odlokov o zavarovanju vodnih virov ter s soglasjem organa, pristojnega za vode.

17. Tožnika ugovarjata, da sta, upoštevajoč zavrnilne razloge odločbe, pridobila manjkajoči soglasji: vodno soglasje Direkcije RS za vode (po molku organa na podlagi vloge tožnikov z dne 5. 4. 2019) in mnenje MOL, Mestne uprave, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, št. 3511-450/2019-3/JB z dne 10. 4. 2019, torej je njuna vloga popolna in je treba ugoditi njuni zahtevi. To ne drži. Organ namreč odloča o zadevi, ki je predmet postopka, na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku (207. člen ZUP). In tako je ravnal organ tudi v tem primeru, torej odločal o zahtevi tožnikov na podlagi listin, ki so bile v spisu. Na dan 3. 1. 2019 (tj. datum izdaje izpodbijane odločbe) pa očitno (ob upoštevanju datuma priloženih dokumentov) zgoraj povzetih soglasij v upravnem spisu ni bilo (pri tem se sodišče ne spušča v pravilnost presoje tožnikov o presumpciji pozitivno izdanega vodnega soglasja Direkcije RS za vode), zaradi česar organ na tej podlagi niti ni mogel odločati, zato mu ni mogoče očitati nobene kršitve s tem v zvezi. Pritožbeni postopek je bil res končan z izdajo drugostopne odločbe dne 15. 4. 2019, kar pa ne terja ne od prvostopnega organa, ne od drugostopnega organa, da tožnika pozove na morebitno dopolnitev vloge, o kateri je bilo s prvostopno odločbo že odločeno in je bila (že) predmet pritožbene presoje. Kot pa sta sama tožnika navedla v tožbi, sta te listine predložila v spis 23. 4. 2019, torej že (tudi) po izdaji drugostopne odločbe. Na glavni obravnavi sta tožnika v spis priložila še mnenje o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda Direkcije RS za vode, Sektor območja Srednje Save, št. 35508-2001/2019-4 z dne 13. 6. 2019, ki je bilo torej tudi izdano po izdaji prvostopne odločbe (in po izdaji drugostopne odločbe – op. sod.). Iz enakega razloga kot prej navedeno tudi tega dokumenta prvostopni organ ni mogel upoštevati pri svoji odločitvi.

18. Prav tako organu ni mogoče očitati kršitve pravil postopka zaradi ne-pozivanja tožnikov na dopolnitev vloge/zahteve. Podatki spisa namreč potrjujejo, da je prvostopni organ tožnika večkrat pozval na dopolnitev vloge (pri čemer ju je vsakič pri tem seznanil z do takrat ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami v postopku), med drugim tudi z dopisom, št. 351-817/2018-8 z dne 30. 7. 2018, v katerem je med drugim tožnika opozoril, da je potekla veljavnost k vlogi priloženega soglasja MOL, Oddelka za promet, št. 3511-1278/2016-3/JB z dne 7. 11. 2016 (15. točka izreka mnenja), kot tudi, da bi bilo treba predložiti vodno soglasje, ker se gradnja nahaja v vodovarstvenem pasu. Kot pa izhaja iz podatkov upravnih spisov, sta bila tožnika na dopolnitev vloge (s seznanitvijo in opozorilom, sklicujoč se na relevantne določbe, kot že v predhodnih pozivih, prvi je bil z datumom 25. 5. 2018) pozvana še z pozivom, št. 351-817/2018-12 z dne 25. 10. 2018. 19. Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja po zgoraj citiranem 74. c členu ZGO-1 izpolnjeni vsi pogoji, je tako, ob nedvomni ugotovitvi, da vsa soglasja niso bila izkazana oziroma predložena prvostopnemu organu do izdaje odločbe (t.j. soglasje Direkcije RS za vode glede na 77. člen Odloka OPN MOL ID in soglasje pristojnega oddelka MOL glede na 41. člen Odloka OPN MOL ID), že iz tega razloga prvostopni organ imel podlago za zavrnitev zahteve tožnikov in je njegova odločitev pravilna.

20. Tožnika še ugovarjata, da organ ni preverjal, ali je obravnavana nadstrešnica odmaknjena od meje, kot to nalaga 24. člen Odloka MOL ID, s čimer naj bi kršil 6., 7. in 8. člen ZUP. Sodišče tega ugovora ne sprejema. Kot izhaja iz zgoraj povzetih določb 74. a in 74. c člena ZGO-1, zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, priloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi. Tako je tudi stališče v sodbi naslovnega sodišča, I U 1567/2009 z dne 25. 3. 2010 (na katero se tudi sklicujeta tožnika, sicer v okviru drugega tožbenega ugovora). V tem primeru je organ, po vpogledu v projektno dokumentacijo, ki sta jo tožnika priložila zahtevi, ugotovil, da odmik ne zadosti pogoju iz 14. točke 24. člena Odloka MOL ID. Že zato ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da iz odločbe ne izhaja, da je organ neizpolnjevanje pogojev presojal na podlagi projektne dokumentacije, saj je organ to dejstvo ugotovil ravno na ta način, torej z vpogledom v projektno dokumentacijo. Zato je očitek o kršitvi 6., 7. in 8. člena ZUP neutemeljen. Organ je odločal na podlagi predpisa, veljavnega za ta primer (kot zgoraj pojasnjeno), večkrat pozval tožnika na dopolnitev vloge in ju opozoril na njune pravice ter ugotovil resnično dejansko stanje stvari na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih v postopku predložila tožnika, kot jima to nalaga predpis (ZGO-1).

21. Glede na že citirano stališče iz sodbe, I U 1567/2009, pa tudi ni mogoče upoštevati tožbenih navedb, s katerimi tožnika prerekata ugotovljeno dejansko stanje iz izpodbijane odločbe z ugotovitvami, ki izhajajo iz že zaključenega inšpekcijskega postopka (da organ ni upošteval fotografij, posnetih v inšpekcijskem postopku, da je gradbena inšpektorica upoštevala žleb kot najbližjo zunanjo točko oziroma po njegovi odstranitvi zunanji rob nosilne konstrukcije, itd). Te ugotovitve odražajo namreč ravno to: dejansko stanje objekta v naravi, torej objekta, ki že stoji, kar pa je ravno nasprotno od postopka pridobitve gradbenega dovoljenja, ki je (ob predpostavki zakonitega ravnanja investitorja) namenjen preizkusu dovoljenosti gradnje, ki lahko temelji izključno na projektni dokumentaciji (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v zvezi z 74. a in 74. c členom ZGO-1). Zato odsotnost razlogov glede teh navedb ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.

22. Kršitev pravil postopka tudi ni bila zagrešena s tem, ko je prvostopni organ (po vložitvi pritožbe tožnikov zaradi molka (prvostopnega – op. sod.) organa) izdal izpodbijano odločbo. Kot je tožnikoma pojasnil že drugostopni organ, je po 24. členu ZGO-1 upravna enota, na območju, katere leži nepremičnina, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja, pristojna za odločitev v tej zadevi – zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ni objekt državnega pomena. Tudi 255. člen ZUP ne nalaga drugostopnemu organu, da ta sprejme odločitev v vsakem primeru, če/ko stranka vloži pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana, temveč le v primeru neopravičenih razlogov, zaradi katerih odločba še ni bila izdana (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 255. člena ZUP). Kot pa izhaja iz podatkov spisa, je po pozivu drugostopnega organa, zakaj odločba še ni (bila) izdana, prvostopni organ pojasnil, da je poslal tožnikoma seznanitev in poziv (z dopisom z dne 25. 10. 2018, tretjim v tem postopku) in čaka na njun odgovor. Tudi po oceni sodišča gre tako za opravičene razloge, zakaj odločba še ni bila izdana (v času vložitve pritožbe zaradi molka organa) in drugostopni organ ni imel podlage, da bi sprejel odločitev namesto prvostopnega organa.

23. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odmik od meje s sosednjim zemljiščem s parc. št. 746/2, sodišče najprej pritrjuje organu, da je nadstrešnica vpeta v oporni zid (za katerega imata tožnika že pridobljeno gradbeno dovoljenje), zaradi česar ne gre za dva ločena objekta (oporni zid in nadstrešnico), temveč za konstrukcijsko celoto. S tem je tudi pojasnjeno, zakaj organ šteje ta dva objekta za konstrukcijsko en objekt. Posledično je treba upoštevati odmik od skrajnega roba te konstrukcijske celote in ne od same nadstrešnice, torej od opornega zidu. Ker pa naj bi bila kovinska konstrukcija garaže od meje zemljišča s parc. št. 746/2 odmaknjena 1,02 m (navedbe tožnikov v postopku), slednja pa je vpeta v oporni zid (ki sicer ni bil zgrajen v odmiku 0,80 m, kot naj bi to izhajalo iz gradbenega dovoljenja - tudi navedbe tožnikov v postopku), kar - ob upoštevanju navedbe o odmiku 1,02 m kovinske konstrukcije garaže od meje - (tudi po oceni sodišča) pomeni, da ni mogoče, da bi bil odmik od meje več kot 1 m. Sodišče še dodaja, da je tudi iz priloženih listin k zahtevi (med drugim prilogi 3a in 3b) razvidno, da sega streha nadstrešnice čez širino objekta. Vezano na zgoraj povedano in, sledeč 25. točki 14. člena Odloka OPN MOL ID, objekt tako ne zadosti pogojem odmika iz 14. točke 24. člena Odloka OPN MOL ID. Organu tako tudi ni mogoče očitati, da je kot skrajni zunanji rob upošteval del objekta, ki je pod nivojem terena. Ob tem pa sodišče še pripominja, da iz priloge 3a ni razvidno, da bi črtkan obris pomenil merilo in ne skrajnega roba obravnavanega objekta, kot to zatrjujeta tožnika oziroma kar naj bi izhajalo iz skice. Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati stališče iz sodbe, I U 435/2014, saj je v primeru iz te sodbe šlo za podzemno etažo garaže, kot tudi ne stališče iz sodbe, I U 1385/2011, kjer je sodišče zapisalo, da se temelji ne vštejejo v višino opornega zida, za kar v tem primeru (tudi) ne gre. Uporabno dovoljenje, št. 351-2818/2018-24 z dne 3. 6. 2020, pa je bilo izdano za stanovanjsko hišo - dvostanovanjski objekt in kot izrecno še piše: brez nadstrešnice oziroma garaže na V strani, torej tudi to na presojo pravilnosti odločitve v tem upravnem sporu ne more vplivati. Enako velja za mnenje Oddelka za urejanje prostora MOL, št. 35070-760/2019-2 z dne 25. 9. 2019, glede skladnosti s prostorskimi akti, saj ne gre za soglasje, ki bi ga bilo treba pridobiti v tem postopku.

24. Tožnika izpodbijani odločbi ugovarjata še iz razlogov, zaradi katerih se akt lahko izreče za ničnega, pri čemer pa niti ne navedeta iz katerih razlogov po 279. členu ZUP. Tak, vsebinsko prazen ugovor bi sodišče sicer zavrnilo kot neutemeljenega, ker pa mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), je opravilo preizkus ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP in ugotovilo, da: je bilo odločeno o zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, tj. o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka), da ne gre za zadevo, ki se po ZUP izvršuje (2. in 3. točka), da je bila podana zahteva stranke za uvedbo postopka, saj sta tožnika tista, ki sta podala zahtevo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo (4. točka), da odločba ni bila izdana kot posledica v 5. točki opredeljenega nedovoljenega dejanja in da ni obremenjena s takšno kršitvijo, ki bi po izrecni zakonski odločbi predstavljala razlog za ničnost (6. točka). Izpodbijana odločba tako ni obremenjena z povzetimi ničnostnimi razlogi in je tudi ta ugovor neutemeljen.

25. Sodišče ob tem še kot zaključno dodaja, da lahko tožnika ponovno vložita zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt, če menita, da so sedaj za njegovo izdajo izpolnjeni vsi pogoji, pri čemer bo treba v novem postopku slediti določbam sedaj (od 1. 6. 2018 - op. sod.) veljavnega Gradbenega zakona.

26. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnikov neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 27. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

28. Sodišče je vpogledalo v upravne spise zadeve, priloge tožnikov k tožbi (razen listin, kot spodaj navedeno), sodni spis ter listine, predložene na glavni obravnavi.

29. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge: zaslišanje tožnikov, zaslišanje geodeta B. B. s.p., opravo ogleda na kraju samem, postavitev izvedenca geodetske stroke, vpogled v geodetski posnetek in izris geodetskega načrta iz januarja 2019 kot prepozne. Po tretjem odstavku 20. člena in 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi predlaga dokaze, ki jih ni predlagal že pred izdajo izpodbijanega akta (novi dokazi) le, če pojasni (upraviči), zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnika te dokazne predloge podala do izdaje izpodbijane odločbe, čeprav sta v tej fazi postopka imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze (kot pojasnjeno že zgoraj, sta bila s strani organa večkrat seznanjena z ugotovitvami v zadevi in pozvana na dopolnitev). V zvezi z dokaznima predlogoma vpogleda v geodetski posnetek in izris geodetskega načrta iz januarja 2019 sodišče sicer pripominja, da glede na datum nastanka teh listin jih tožnika res nista mogla predložiti pred izdajo prvostopne odločbe, bi jih pa lahko ponudila v pritožbenem postopku, pa jih nista. Tožnika sta zato prekludirana po 52. členu ZUS-1, saj nista navedla nobenih utemeljenih razlogov za to, da teh dokazov nista podala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (oziroma pred dokončnostjo izpodbijane odločbe).

30. Ne glede na povedano pa sodišče še dodaja, da so tudi sicer predlagani dokazi nerelevantni oziroma neprimerni, kot tudi nepotrebni za dokazovanje. Tako je zaslišanje tožnikov nepotrebno, saj je dejansko stanje, ki je sporno v tem primeru (v postopku nepridobljena ustrezna soglasja, neizkazanost odmika objekta od parcelne meje), zadosti razjasnjeno za odločitev že na podlagi v upravnem postopku pridobljene listinske dokumentacije. Enako velja glede geodetskega posnetka in izrisa geodetskega načrta iz januarja 2019. Pri dokaznih predlogih: zaslišanju geodeta B. B. s.p., opravi ogleda na kraju samem, postavitvi izvedenca geodetske stroke, pa gre za neprimeren dokaz glede na zgoraj pojasnjeno dejansko podlago v primerih kot je obravnavani (74. a oziroma 74. c člen ZGO-1 v zvezi s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1).

31. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.