Jedro

Izvajalec ni odgovoren za neuspeh izvedene sanacije temeljev, saj brez svoje krivde dela ni opravil v celoti, čeprav je o potrebnosti del seznanil naročnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in posledično razveljavilo zamudno sodbo opr. št. P 340/2005 z dne 3.7.2007. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 13.079,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 3.388,50 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da razveljavi izrek sodbe v točki I ter odloči, da zamudna sodba ostane v veljavi oziroma, da razveljavi izrek sodbe v točkah 2 in 3 izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da spremeni točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje odločitve o vrnitvi v prejšnje stanje ni obrazložilo, zato se je ne da preizkusiti. Za svojo odločitev je navedlo premalo razlogov. Po mnenju pritožnice pa vrnitev v prejšnje stanje tudi ni utemeljena, saj toženec ni bil v opravičljivi zamudi. Sam je kriv za napačno vročanje, ker na svojo hišo ni namestil hišne številke in ni obvestil poštarja, kam mu lahko vroča sodne pošiljke. Pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi moralo uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje, ki je po mnenju pritožnice pomanjkljivo in v nasprotju z ugotovljenimi okoliščinami. Glede na opozorilo tožnice v njeni pisni vlogi, v kateri je smiselno predlagala postavitev novega izvedenca, bi moralo sodišče prve stopnje ravnati tako, vendar novega izvedenca ni postavilo, izvedenca pa je zaslišalo na obravnavi, čeprav njegovega zaslišanja ni nihče predlagal. Podana je kršitev določbe 254. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh dokazov, saj ni zaslišalo prič J. D. in D. L., glede zaslišanja ostalih treh prič pa se sodišče sploh ni izjasnilo. Pritožnica meni, da so bile v postopku kršene določbe pravdnega postopka, saj ji sodišče ni dalo vedno možnosti, da se izreče o zahtevkih in predlogih nasprotne stranke. Onemogočene so ji bile pravice po ZPP, zato tudi ni podpisala dveh zapisnikov o obravnavah. Strinjala se namreč ni z odločitvijo sodišča, da mora sama plačati predujem, sodišče pa ji ni onemogočilo postaviti vprašanja izvedencu, v spis pa tudi ni mogla vložiti listine, s katero je oporekala izvedeniškemu mnenju. Po mnenju pritožnice pa je napačna odločitev tudi glede temelja zahtevka. Glede na določbe zakona je odgovornost izvajalca podana, če ustrezno ne opozori naročnika, da bi gradnja po naročilu imela za posledico nesolidnost zgradbe. Izvajalec po napačnih navodilih naročnika sploh ne bi smel delati. Glede na to pa je toženec že pred začetkom del ravnal v nasprotju z gradbenimi predpisi, ko je prevzel posel za sanacijo 14 metrov temeljev, čeprav je to tožnica zahtevala. Moral bi vedeti, da je potrebna kompletna sanacija in da naročen poseg ni primeren. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožnico pravočasno opozoril na potrebnost večjega obsega sanacije in da slednja na to ni pristala. Tožeča stranka je na dodatno podtemeljevanje pristala zato, ker tožena stranka po tem, ko je bila prva faza že zaključena, ni želela prevzeti odgovornosti za opravljeno delo, če se ne opravi še dodatno podtemeljevanje, na kar je tožeča stranka na koncu pristala, saj druge izbire niti ni imela. Brez podlage pa so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica opravljenega dela ni plačala v celoti in da je toženca prijavila gradbeni inšpekciji. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje o stroških v zvezi z vzpostavitvijo v prejšnje stanje odločati po določbi 156. čl. ZPP. Stroški so nastali zaradi krivde tožene stranke, zato je ta dolžna nositi svoje stroške, hkrati pa tožeči stranki povrniti tudi njene. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Glede sklepa o ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitvi zamudne sodbe (točka 1 izreka sodbe): Sodišče prve stopnje je po opravljenem naroku, na katerem je izvedlo potrebne dokaze, dovolilo vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. Svojo odločitev je res bolj skopo obrazložilo, na kar utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, vendar je odločitev kljub temu mogoče preizkusiti, zato ni podana zatrjevana kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Toženec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdil, da je do zamude pri vložitvi odgovora na tožbo prišlo zato, ker je vročevalec obvestili o sodni pošiljki, namenjeni njemu, pustil v nabiralniku, ki se nahaja na hiši njegovega očeta, v kateri on ne živi. Takšen način vročanja je bil običajen, oče mu je vedno vsako pošiljko tudi predal. Ravno v septembru 2005 pa sta bila z očetom sprta, zato ga s sodno pošiljko ni seznanil. Da je proti njemu vložena tožba, je izvedel šele konec decembra, ko mu je bila v tej zadevi vročena razširitev tožbe. Takoj zatem je v okviru subjektivnega roka ustrezno ukrepal. Navedene trditve je toženec potrdil ob zaslišanju, potrdila sta jih tudi toženčev oče in vročevalec, kar je prvostopno sodišče ugotovilo v izpodbijani odločitvi. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, saj stranka ne more nositi bremena zaradi krivdnega ravnanja njegovega očeta, ki mu tedaj obvestili o sodni pošiljki ni vročil, ker sta bila sprta. Do zamude namreč ni prišlo zato, ker toženec ni imel na svoji hiši nameščenega svojega nabiralnika in je vročevalec vso pošto, namenjeno njemu in očetu, ki ima enako ime in priimek, puščal v očetovem nabiralniku, pač pa zato, ker mu oče tedaj obvestil ni dal. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženec ravnal malomarno, ker bi moral poskrbeti za ustrezno označitev svoje hiše in na njej namestiti poštni nabiralnik.

Iz navedenih razlogov je odločitev o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje in posledični razveljavitvi zamudne sodbe pravilna, saj temelji na določbi 2. odst. 116. čl. ZPP.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj je bilo za odločitev potrebno strokovno znanje. Sodni izvedenec je podal pisno mnenje, na katerega je imela tožnica pripombe. Ob upoštevanju določbe 253. čl. ZPP se dokazovanje z izvedenci praviloma izvaja neposredno na obravnavi, zato so očitki o tem, da je sodišče prve stopnje brez predloga strank in po nepotrebnem izvedenca povabilo na obravnavo in ga zaslišalo, neutemeljeni. Zaradi podanih pripomb je sodišče moralo pridobiti dodatna pojasnila izvedenca, ki jih je sodni izvedenec podal ob zaslišanju. Da bi bilo tožnici ob zaslišanju onemogočeno postavljanje vprašanj izvedencu ali da v spis ne bi mogla vložiti listine, v kateri naj bi izrazila svoje nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, iz zapisnikov obravnav ne izhaja. Ob upoštevanju določbe 124. čl. ZPP se zapisnik sestavlja tako, da predsednik senata ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec glasno narekuje zapisniku, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere ali ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Kakršnikoli ugovori tožnice iz zapisnika obravnave z dne 19.5.2009, kot tudi ne iz ostalih podatkov v spisu ne izhajajo, zato je njena graja ravnanja prvostopnega sodišča v zvezi z zaslišanjem izvedencem oziroma očitano neenakopravno obravnavanje strank v postopku, neutemeljena. Zapisnik o obravnavi je javna listina, ki v smislu določbe 1. odst. 224. čl. ZPP dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano. Po določbi 4. odst. istega člena je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena, vendar le pritožbene trditve stranke ne predstavljajo primernega dokaza za izpodbijanje resničnosti dejstev, navedenih v javni listini.

Po določbi 3. odst. 254. čl. ZPP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopnega sodišča, da je izvedeniško mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke M. V. jasno in popolno in ni nobenega razloga za dvom v njegovo pravilnost. Zato tudi ni bilo nobene potrebe za postavitev drugega izvedenca, pa tudi izrecnega predloga tožnice v tej smeri ni bilo. Odgovore na njene pripombe v pisnem mnenju je sodni izvedenec podal ob neposrednem zaslišanju, saj je takšno ravnanje v skladu z določbo 2. odst. 254. čl. ZPP. Po končanem zaslišanju pa tožnica ni predlagala postavitve drugega izvedenca. Pa tudi če bi ga, sodišče predlogu ni dolžno slediti, če oceni, da je že pridobljeno mnenje popolno. Očitki o relativni kršitvi določbe pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s čl. 254. čl. ZPP so glede na navedeno neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni vztrajalo pri zaslišanju prič J. D. in D. L., ki se sodnemu vabilu kljub večkratnemu vabljenju nista odzvala, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana. Glede dokaznega predloga po zaslišanju prič J. P., J. S. in A. K. se sodišče prve stopnje res ni opredelilo, vendar ta kršitev ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil dokazni predlog podan že daleč po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče ga ob upoštevanju določbe 1. odst. 286. čl. ZPP ni smelo upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da teh dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogla predlagati na prvem naroku.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na materialne določbe OZ, čeprav je obravnavano obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ. Vendar pa vsebinske razlike med ustreznimi določbami OZ, ki jih je uporabilo prvostopno sodišče in določbami ZOR, ki bi jih moralo uporabiti, ni, zato ta okoliščina ne predstavlja nobene kršitve.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, izhaja, da se je poslovno sodelovanje pravdnih strank začelo, ko je toženec kot izvajalec gradbene dejavnosti po naročilu tožnice pristopil k sanaciji temeljev tožničine stanovanjske hiše v dolžini 14 metrov. Takšno je bilo tožničino naročilo, saj se je za takšen obseg sanacije odločila glede na njene finančne zmožnosti in glede na napotila neimenovanega svetovalca. Sanacija naj bi bila opravljena le na tistih delih hiše, na katerih so se pojavile razpoke v zidovih ali stropu. Tedaj toženec še ni vedel, kakšno je stanje temeljev tožničine hiše. Zato so pritožbeni očitki, da toženec niti k tem delom ne bi smel pristopiti kljub izrecnemu naročilu tožnice, neutemeljeni. Ko pa je toženec z odkopom zemlje ugotovil, da temeljev skorajda ni, da so izvedeni neustrezno tako zaradi premajhne količine cementa in odsotnosti armature kot zaradi dejstva, da hiša stoji deloma na zemlji, deloma pa na skali, je tožnico takoj opozoril, da bo potrebna sanacija vseh nosilnih zidov, saj le delna sanacija ne bo prinesla nobenega izboljšanja stanja. Tožničino zanikanje toženčevih trditev ne more biti sprejemljivo, saj sicer ni logike, zakaj je tožnica pristala na nadaljnjo sanacijo temeljev. Ta je bila res izvedena le v dolžini 15 metrov, vendar ne iz razlogov na strani toženca. Tožnica je namreč tožencu prepovedala izvajanje del, saj naj bi jo izsiljeval pri ceni del, ki jih je bilo potrebno izvesti, pa v predračunu niso bila upoštevana (ročni izkop pri stopnišču). Pritožnica celo v pritožbi priznava nekatera odločilna dejstva, ko pojasnjuje, da je pristala na dodatno podtemeljevanje, ker toženec ni želel prevzeti odgovornosti za opravljeno delo. Iz teh navedb sledi logičen zaključek, da je toženec tožnico takoj, ko je ugotovil stanje temeljev, opozoril na potrebo po sanaciji vseh nosilnih zidov, na kar je tožnica sprva pristala, pozneje pa se je premislila, zato je toženec z deli prenehal. Po določbi 1. odst. 644. čl. ZOR izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v 10 letih od izročitve in prevzema del. Izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala škoda zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika. Vendar je v primeru, če je pred izvršitvijo posameznega dela po zahtevi naročnika tega opozoril na nevarnost pred škodo, njegova odgovornost zmanjšana, v okoliščinah danega primera pa lahko tudi izključena, kar izhaja iz določbe 646. čl. ZOR. Tožnica je trdila, da je toženec delo, kolikor ga je opravil, opravil neustrezno, zato se obstoječe razpoke v zidovih širijo in nastajajo nove. Sodni izvedenec je pojasnil, da vzrok težavam, ki jih tožnica pripisuje neustrezni izvedbi sanacije, ni že v opravljenem delu, pač pa v dejstvu, da podtemeljevanje ni bilo izvršeno v celoti tako glede sanacije samih temeljev kot glede injektiranja razpok v zidovih. Sodni izvedenec je zatrdil, da napak v opravljenem delu ni in da zaradi opravljene sanacije ni nastala nobena škoda na tožničinem objektu, niti se stanje ni poslabšalo. Ker torej napak ni ugotovljenih, ni podlage za odgovornost toženca po citirani določbo 644. čl. ZOR. Glede na že opisane okoliščine, da je toženec tožnico takoj, ko je bilo glede na ugotovljeno stanje temeljev jasno opozoril, kako obsežna sanacija bo potrebna, pa ni odgovoren niti za okoliščino, da delna sanacija ni pripomogla k odpravi stanja v tožničini hiši glede stanja razpok in stabilnosti hiše. Podana je torej izključitev njegove odgovornosti v smislu citirane določbe 2. odst. 646. čl. ZOR.

V nobenem primeru pa ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin tožnica od toženca ne bi mogla uveljavljati celotnih stroškov ponovne sanacije temeljev in injektiranja razpok, kar uveljavlja v tem postopku, saj na že opravljeni sanaciji napak v delu ni izkazanih, za sanacijo, ki ni bila opravljena po njeni odločitvi, pa toženec ni dolžan nositi stroškov.

Dejstvo, ali je tožnica tožencu plačala opravljeno delo, ni bistveno za odločitev v tem postopku. Da je tožnica toženca prijavila tržni inšpekciji, pa izhaja iz zapisnika inšpekcijskem pregledu z dne 4.11.2004 (priloga B4).

V tem postopku so res nastali stroški v zvezi z obravnavanjem toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ob upoštevanju okoliščin, da je toženec zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo po krivdi tretje osebe, tožnica pa v teku separatnih stroškov niti ni uveljavljala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča, ko je za vse nastale stroške uporabilo kriterij uspeha strank v celotnem uspehu, pravilna. Separatne stroške je namreč potrebno priglasiti že na naroku, ki je bil pred odločitvijo o stroških, ker se o njih odloča že med postopkom, ne pa na zadnjem naroku na glavno obravnavo (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, stran 60).

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, saj pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo niti kršitev postopka absolutne narave, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. ZPP, je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča toženec v odgovoru na pritožbo ni navedel nič takega, s čimer bi odločilno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato je ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih toženec nosi sam. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP.