Jedro

Sodišče prve stopnje vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato za prekinitev postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP ni podlage.

V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se prekine postopek do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 2. Tožena stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni navedlo, ali je bila revizija tudi vložena. Če ni bila, odločanja o njej ne bo. Sodišče prve stopnje prekinitev postopka napačno temelji na določilu četrtega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedeno določilo ZPP je jasno in ni primerno za razlago, njegova ekstenzivna razlaga brez podaje posvetovalnega mnenja je nedopustna in je v nasprotju z ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS in v nasprotju s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tožba je bila vložena decembra 2016, sodišče pa še ni izvedlo prvega naroka. Takšno nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen, ki ga ima institut zastaranja. Naloga sodišč je, da v odsotnosti objektivnih okoliščin, ki to onemogočajo, zadevo obravnavajo kontinuirano in odločijo o zahtevku. Določilo 4. odst. 206. čl. ZPP je izjema od tega pravila, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Uporaba analogije mora slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo. Odsotnost razlogov za prekinitev postopka ogroža pravno varnost in predvidljivost. Vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, ni tako zapleteno, da nanj sodišče ne bi moglo samo odgovoriti. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. čl. Zakona o bančništvu (ZBan-1). Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka bi bila v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. čl. ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. V odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ravnanje sodišča je tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Tožba je bila vložena leta 2016, nanaša pa se na javno ponudbo za vpis obveznic X., ki je potekala v letu 2010. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričanja zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da je prekinitev postopka vezalo na negotovo okoliščino, saj dopustitev revizije še ne pomeni, da bo revizija tudi zares vložena. Ne glede na to, da je revizija bila vložena (II Ips 41/2022), je treba pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu očitku o napačni uporabi četrtega odstavka 206. člena ZPP. Ta določa, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.

6. Sodišče prve stopnje vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato za prekinitev postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP ni podlage. Za predlog za izdajo svetovalnega mnenja pa niti ni predpostavk, saj sodišče prve stopnje ne navaja sodne prakse višjih sodišč glede razrešitve domnevnega predhodnega vprašanja, ki bi bila neenotna.

7. Pritrditi je treba pritožniku, da se določb ZPP, ki so jasne, ne more poljubno interpretirati v posameznem primeru iz razlogov smotrnosti, v imenu pravne varnosti. Ravno v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije. Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev prekinitve prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v določbah (drugi in četrti odstavek 206. čl. ZPP), na katere se sklicuje, združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (drugi odstavek), ali pa vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (četrti odstavek).

8. Nobenega dvoma sicer ni, da ustavno načelo pravne varnosti narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in da za enotno sodno prakso po zakonu skrbi Vrhovno sodišče RS (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, ZS). To ima pred seboj revizijo v zadevi, podobno obravnavani (II Ips 41/2022, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021), zato je brez dvoma pomembno, da se v razumnem času reši. Omeniti je tudi treba, da je revizija kot pravno sredstvo v dispoziciji stranke in zadeva tudi zato ni primerljiva s položajem, ko sodnik predlaga izdajo svetovalnega mnenja.

9. Pritrditi je treba tudi toženi stranki, ko navaja, da je odločanje Vrhovnega sodišča v omenjeni zadevi odloženo v nepredvidljivo in časovno odmaknjeno prihodnost, hkrati pa da bi ji bilo v primeru nadaljnje prekinitve postopka oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti. Tožeča stranka namreč primarno uveljavlja ničnost pogodb o nakupu obveznic X. zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti.

10. Ker za prekinitev postopka ni zakonske podlage in ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 206. člena ZPP, je pritožba utemeljena. Izpodbijani sklep je bilo zato treba na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti.

11. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).