Jedro

Na pravdo je treba napotiti stranko, ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige.

Če gre za povečanje obsega zapuščine, sosporništvo ni nujnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2., 3. in 4. točki spremeni tako, da se v tem delu sklep poslej glasi: "Zapustnikov sin J. M. se napoti na pravdo zoper zapustnikovo ženo D. M. zaradi ugotovitve, da v zapuščino spadajo tudi: - 1/2 osebnega avtomobila Peugeot 407, letnik 2004, reg. št. ....; - 1/2 nepremičnine parc. št. 749/19, vl. št. 799 k.o. .....; - 1/2 stanovanja z oznako 40.E, vpisanega v podvložku št. 1603/41 k.o.......; - 1/2 poslovnega deleža zapustnikove žene D. M. v družbi S. J. M. mora vložiti tožbo v 30 dneh od prejema sklepa. Če bo tožba vložena, bo prekinitev trajala do pravnomočno končanega pravdnega postopka. Če tožba ne bo vložena v roku, se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in dokončala ne glede na zahtevke J. M.."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter napotilo na pravdo zapustnikovo ženo D. M. in zapustnikovega sina K. M. zoper zapustnikovega sina J. M. zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne sodi 1/2 vrednosti osebnega avtomobila Peugeot 407, reg. št. ........, 1/2 nepremičnine parc. št. 749/1, vl. št. 799 k.o. ......., 1/2 stanovanja z oznako 40.E, podvložek št. 1603/41 k.o. ..... ter 1/2 poslovnega deleža zapustnikove žene D. M. v družbi S.. Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni. Odločilo je, da bo nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo, če tožba v roku ne bo vložena. Če bo vložena, prekinitev traja do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.

Zoper sklep se pritožujeta dediča D. M. in K. M. in predlagata razveljavitev sklepa. Kot bistveno navajata, da ni jasno, zakaj je sodišče napotilo na pravdo K. M., saj on ni lastnik nobene od stvari, glede katerih je napoten na pravdo. Zahteve sodišča niti ne more izpolniti. Parc. št. 749/1 k.o. ..........je last tretje osebe. Napotitev je napačna, ker ni v skladu s pravili o dokaznem bremenu. Napoten bi moral biti J. M., ki zatrjuje določeno dejstvo. Ker je premoženje D. M. vpisano v zemljiško knjigo in ker je tudi osebni avto registriran kot njena last, je pravica J. M. manj verjetna.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, koga napotiti na pravdo, napačno uporabilo 1. odstavek 213. člena Zakona o dedovanju - ZD. Na pravdo bi moralo napotiti zapustnikovega sina J. M.. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep o napotitvi na pravdo spremenilo tako, da bo moral J. M. vložiti tožbo zoper D. M..

Tako ima torej pritožba prav. Kolikor gre za parc. št. 749/1 k.o. ........, gre za očitno pisno napako, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo pravilne podatke, ki izhajajo iz spisa in iz zemljiškoknjižnih podatkov. V zapuščinskem postopku je bil namreč govor o parc. št. 749/19 vl. št. 799 k.o. ......... (list. št. 22).

Pač pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo verjetnost pravice. Glede nepremičnin je namreč odločilno zemljiškoknjižno stanje, glede premičnin pa posest oziroma ko gre za osebni avto, okoliščina, kdo je po podatkih iz evidence registriranih vozil lastnik določenega avtomobila (1. in 2. odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Mogoče je dokazovati, da zemljiškoknjižno stanje ni točno, kot je prav tako mogoče dokazovati, da posestnik premičnine ni lastnik, vendar mora to dokazati tisti, ki to trdi. Zemljiškoknjižni lastnik oziroma posestnik premičnine torej tudi ne more imeti pravnega interesa za tožbo, na kakršno napotuje izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in sklep spremenilo tako, da bo tožbo moral vložiti J. M., ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige in iz evidence registriranih vozil, da torej določen del nepremičnin in določen del avtomobila spada v zapuščino. V razmerju med zemljiškoknjižnim stanjem oziroma posestjo premičnine in domnevo iz 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o skupnem premoženju je torej verjetnejša pravica, ki izhaja iz zemljiške knjige. V pravdi pa bo seveda moč dokazovati drugače. Pritožbeno sodišče je na pravdo napotilo le J. M. zoper D. M. kot zemljiškoknjižno lastnico, ne pa tudi K. M., čeprav je tudi on zapustnikov dedič. Glede na novejšo sodno prakso (npr. odločbi II Ips 267/2006 in II Ips 44/2006) morajo pri sporu o obsegu zapuščine nastopati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Vendar gre v obravnavanem primeru za drugačno situacijo. J. M. namreč trdi, da je zapuščina večja. Le on je torej tisti, ki zahteva, da se zapuščina poveča, ko trdi, da v zapuščino spada tudi del tistega premoženja, za katerega se šteje, da je last D. M.. K. M., ki je sicer dedič, takega zahtevka nima. Ne gre torej za razpolaganje z dediščino (1. odstavek 145. člena ZD), pač pa za morebitno povečanje zapuščine. J. M. torej lahko deluje za vse morebitne dediče. Pritožbeno sodišče je torej sklep spremenilo le glede vprašanja, koga napotiti na pravdo, medtem ko je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka pravilna, pritožbene trditve, ki se nanašajo na dvakratno prekinitev postopka, pa niso pomembne. Postopek je zaradi spora torej pravilno prekinjen, odločitev o posledicah prekinitve pa je v skladu z 2., 3. in 4. členom 213. člena ZD.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sklepa temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD.