Jedro

Spor o pogojnem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni niti premoženjski delovni spor niti spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kot so ti spori opredeljeni v 41. členu ZDSS-1. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen, in delavcu izrečen na podlagi določb ZDR/90 in ZTPDR, ki sta že prenehala veljati, ne pomeni dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zaradi njega dejanski obstoj delavčevega delovnega razmerja ni bil prizadet, če delavec v pogojni dobi ni storil nove hujše kršitve delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.3.2003 in dokončnega disciplinskega sklepa komisije za delovna razmerja z dne 14.4.2003 (odpravek sklepa z dne 16.4.2003), s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve za dobo enega leta. Ob ugotovitvi, da je tožnik sodelavcu dne 14.10.2002 le onemogočil začetek predavanj, ni pa mu naročil, naj zapusti predavalnico, čeprav je vedel, da je bil sodelavec s sklepom pristojne katedre in senata fakultete določen za nosilca predavanj, in da je vodenje disciplinskega postopka za drugo očitano ravnanje (sodelovanje pri pedagoškem delu v drugi ustanovi brez soglasja organov tožene stranke) zastaralo, je sporni sklep disciplinske komisije spremenilo tako, da je preostalo tožnikovo ravnanje opredelilo le kot lažjo disciplinsko kršitev in tožniku namesto pogojnega prenehanja delovnega razmerja izreklo disciplinski ukrep denarne kazni ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ji je bila kršena pravica do izjave, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07), ker sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanom tožniku očitanih kršitev. V izpodbijani sodbi naj bi bila tudi nasprotja o odločilnih dejstvih oziroma nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika o zaslišanju prič, kljub ustreznim pritožbenim navedbam pa se sodišče druge stopnje do tega nasprotja ni opredelilo. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo tudi do ugovora, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP upoštevalo prepozne navedbe tožnika o zastaranju disciplinskega postopka v zvezi z drugo očitano kršitvijo in je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tudi glede na lastne dejanske ugotovitve v zvezi s preostalo tožnikovo kršitvijo le-to zmotno pravno opredelilo kot lažjo kršitev delovnih obveznosti in v posledici tega nezakonito izreklo blažji disciplinski ukrep.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. tč.), v sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. tč.), v drugih individualnih delovnih sporih pa le, če jo dopusti sodišče (5. tč.).

Spor o pogojnem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni premoženjski delovni spor, prav tako pa ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kot so ti spori opredeljeni v 41. členu ZDSS-1. Ker ZDSS-1 te spore opredeljuje za prednostne in posebej določa krajše roke v zvezi z njihovim reševanjem, se te določbe nanašajo le na spore, v katerih je sporen dejanski obstoj delovnega razmerja. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je pogojno odložen, delavcu izrečen na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki sta že prenehala veljati, ne pomeni dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zaradi njega dejanski obstoj delavčevega delovnega razmerja ni bil prizadet, če delavec v pogojni dobi ni storil nove hujše kršitve delovnih obveznosti.

Glede na navedeno ne gre za spor, v katerem bi bila revizija že po zakonu dovoljena. Ker sodišče druge stopnje ob tem na podlagi določb 32. člena ZDSS-1 ni odločilo o njeni dopustitvi v smislu 5. točke 31. člena, revizija ni dovoljena, saj je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (2. odstavek 374. člena ZPP). Zato je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP sklenilo, kot je navedeno v izreku.