29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1371/2004 z dne 12. 10. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 482/91 z dne 9. 11. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in pritožniku (v pravdi tožencu) naložilo plačilo zneska 76.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 1991 dalje do plačila, in sicer iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala ob izlivu vode v pritožnikovem stanovanju, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-307/02 z dne 17. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 77/04) razveljavilo sodbo Višjega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku je Višje sodišče (ponovno) zavrnilo pritožbo pritožnika in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč temelji na stališču, da se pritožnik ni uspel razbremeniti krivde za nastalo škodo. Kot sta ugotovili sodišči, iz okoliščin obravnavanega primera izhaja, da je mogoče pritožniku očitati nezavestno malomarnost, saj bi posebno skrben in pazljiv človek v takšni situaciji poklical serviserja, pritožnik pa tega ni storil.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da mu ni bilo zagotovljeno sojenje pred nepristranskim sodiščem, saj sta pri ponovnem odločanju Višjega sodišča v senatu treh sodnikov sodelovali sodnici, ki bi po mnenju pritožnika morali biti izločeni glede na svoje prejšnje sodelovanje pri izdaji sodbe, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Pritožnik pojasni, da predloga za izločitev sodnice poročevalke ni vložil, saj je pričakoval, da se bodo člani senata sami izločili. Kršitev pravice iz 22. člena pritožnik vidi v tem, da je Višje sodišče ponovno zavrnilo njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, ne da bi pri tem upoštevalo navodila Ustavnega sodišča. Pritožnik opozarja, da v izpodbijani sodbi razen manjših sprememb v obrazložitvi ni prišlo do nobene spremembe v stališčih sodišča. Kot zatrjuje pritožnik, Višje sodišče na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in brez upoštevanja dejstev in dokazov, s katerimi je pritožnik dokazoval, da je do škode prišlo brez njegove krivde, sploh ni moglo sprejeti pravilne dokazne ocene in si ji zato moralo izmišljati dejstva, za katera ni bilo podlage v spisu. Po mnenju pritožnika Višje sodišče v izpodbijani sodbi povsem samovoljno ustvarja pravna pravila in nato njihovo kršitev pripisuje pritožniku kot protipravnost. Višje sodišče naj bi tudi nepravilno razlagalo pojem nezavestne malomarnosti (brez razlikovanja med nezavestno malomarnostjo in naključjem). Vse navedeno po mnenju pritožnika kaže na arbitrarno ravnanje sodišča.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-307/02 razveljavilo sodbo Višjega sodišča, ker je ugotovilo, da je sodišče s stališčem, da je za odgovornost pritožnika dovolj, da škoda izvira iz njegove sfere, v bistvu vzpostavilo objektivno odgovornost pritožnika za nastalo škodo. Po oceni Ustavnega sodišča je Višje sodišče s tem uporabilo določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) v nasprotju z njeno vsebino, s tem pa poseglo v pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ustavno sodišče je pri tem pojasnilo, da Višje sodišče ob ponovnem odločanju svoje odločitve ne bo moglo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z 22. členom Ustave.

5.Pritožnik zatrjuje, da Višje sodišče ob ponovnem odločanju ni upoštevalo navodil Ustavnega sodišča in da razen manjših sprememb v obrazložitvi ni prišlo do nobene spremembe v stališčih sodišča. S tem utemeljuje očitek, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in zato v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj šteje, da je bilo pritožnikovo ravnanje protipravno, in zakaj se pritožnik ni uspel razbremeniti krivde za nastalo škodo. Pri tem se je oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Odločilna je presoja sodišča, da bi posebno skrben in pazljiv človek v situaciji, v kakršni se je znašel pritožnik, poklical serviserja, česar pritožnik ni storil, in da zgolj dejstvo, da bi se to, kar se je primerilo pritožniku, lahko primerilo tudi strokovnjaku, ne zadošča za razbremenitev odgovornosti. V presojo pravilnosti te ocene sodišča se Ustavno sodišče ne more spuščati. Dejstvo, da se pritožnik s stališči sodišča ne strinja, pa za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da se zadeva v ponovljenem postopku avtomatično dodeli drugemu pritožbenemu senatu oziroma da se po razveljavitvi sodbe člani senata izločijo, ne da bi stranka predlagala njihovo izločitev. Ob upoštevanju 163. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in nasl.) je mogoče ugotoviti, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Pritožnik bi torej moral vložiti predlog za izločitev sodnika, glede katerega so po njegovem mnenju obstajale okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti.

7.Pritožnikov predlog, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost določb prvega in drugega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP), vsaj kar zadeva odločanje o sporih majhne vrednosti na podlagi 154. člena ZOR, je nedoločen, zato ga Ustavno sodišče ni obravnavalo kot pobudo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Člen 163 Sodnega reda se glasi:

Zadeva, kjer je že bil vložen procesni akt, pa je bil umaknjen oziroma je bila zadeva vrnjena v preiskavo ali sodišču nižje stopnje v odpravo pomanjkljivosti ali je zadeva bila razveljavljena (in je bila zadeva v vpisniku odčrtana kot rešena), se dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva.

Zadeva, ki je bila razveljavljena, se ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu.