Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.968.516 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.000 SIT od 8.1.1998, od 143.424 od 1.1.1999, od 96.565 SIT od 1.6.1999 in od zneska 2.710.527 SIT od 29.10.2002. Višji zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 561.087 SIT pravdnih stroškov (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve).

Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 1.668.516 SIT, od tega le 1.410.527 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo, a z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 29.10.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 30.10.2002 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zaradi spremembe sodbe prve stopnje je (na novo) odločilo o stroških vsega postopka.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njegova pritožba, ugodeno pa pritožbi tožene stranke. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da pritožbeno sodišče ni dalo ustrezne teže številnim dejstvom, ki izhajajo iz dokaznega gradiva (trajanju in intenzivnosti bolečin in strahu, teži trajnih posledic poškodbe itn.). Meni, da je upravičen do zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj mu je "ostala na nosu dobro vidna brazgotina, ki je rožnate barve in povsem drugačna od ... preostale kože". Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da tvori poškodovana hrbtenica določeno grbo, kar predstavlja lažjo skaženost. Revident opozarja tudi na to, da je od škodnega dogodka do izreka sodbe prve stopnje preteklo več kot šest let ter da je pritožbeni postopek trajal več kot leto in pol. Ker to pomeni, da škodno stanje traja ves ta čas, je dejanski obseg nepremoženjske škode občutno večji. Revident graja tudi stališče pritožbenega sodišča o teku zamudnih obresti za čas pred 1.1.2002. Glede na spremenjene ekonomske razmere in glede na jasna določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) o zamudnih obresti, ki se nanašajo na vse terjatve, bi bilo treba sodno prakso spremeniti in oškodovancem priznavati zamudne obresti od izteka štirinajstdnevnega roka, šteto od dneva, ko je odškodninsko odgovorna oseba prejela odškodninski zahtevek.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč (npr. pri zatrjevanju oziroma opisovanju telesnih poškodb, ki jih je dobil v nesreči). Revizijsko sodišče se zato s temi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Vendar mora biti to načelo vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic (katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno). Načelo individualizacije ima korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na šesti, sedmi in osmi strani izpodbijane sodbe) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Pri odmeri zadoščenja se je izognilo nevarnosti t. i. zidanja zahtevkov, da bi se ista škoda obravnavala v okviru različnih kategorij nepremoženjske škode. Trajnih posledic posttravmatske stresne motnje namreč ni mogoče obravnavati v okviru odmere odškodnine za strah. Če namreč strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo - v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti (v tej smeri gre tudi sodna praksa, in sicer tako pred kot po uveljavitvi ZOR)1. Revizijsko sodišče tudi v celoti soglaša s stališčem pritožbenega sodišča glede teka zamudnih obresti in z argumentacijo tega stališča (velikokrat ponovljeno v številnih sodbah VS RS). V tej zvezi je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca. Pravilni in izčrpni so tudi razlogi pritožbenega sodišča o vplivu trajanja postopka na odmero zadoščenja. Dejstvo, da je od vložitve tožbe do pravnomočnosti preteklo nekaj manj kot šest let, tožnika ne opravičuje do višjega zadoščenja. To se namreč odmerja glede na cene ob izdaji sodbe.

Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da "sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ovrednotili dejstva, da je tožniku ostala na nosu dobro vidna brazgotina, ki je rožnate barve in povsem drugačna od tožnikove preostale kože". Temelj za priznanje odškodnine za skaženost namreč ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca zbuja v okolju gnus, pomilovanje in siceršnjo pozornost (česar v konkretnem primeru seveda ni), pač pa se upoštevajo tudi subjektivna merila, ki so v vplivanju vseh elementov (sprememba zunanjosti, opaznost, obseg itn.) na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Ker je sodišče ugotovilo, da odrgnine na obrazu niso zapustile posledic ter da je "le na zgornji tretjini nosu ... v ravnini kože bleda dislokacija, ki pa po oceni sodišča prve stopnje ne vpliva na tožnikovo psihično ravnovesje", je pravilen pravni zaključek, da zaradi neobstoja vsaj subjektivne komponente skaženosti kot predpostavke za priznanje zadoščenja za to obliko nepremoženjske škode, tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Prav ima pritožbeno sodišče, ko pravi, da "pogoji za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v smislu določila člena 200 ZOR niso podani, saj izpolnitev zgolj objektivnih meril, ne pa tudi subjektivnega kriterija, za presojo odškodnine iz tega naslova ne zadošča". Brez pomena je tudi revizijski očitek, da "sodišči prve in druge stopnje nadalje nista upoštevali, da poškodovana hrbtenica tvori določeno grbo in tudi ta predstavlja za tožnika lažjo skaženost". Zakaj pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo, je pravilno pojasnjeno v zadnjih treh odstavkih prvega odstavka na deveti strani izpodbijane sodbe.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Gl. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 57 in tam navedeno judikaturo.