Jedro

Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Upravne enote Žalec št. 321-359/92-664 z dne 3. 8. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 776,08 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Žalec je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 37, 76 in 488 k.o. ..., vl. št. 5, 32 in 51 k.o. ..., vl. št. 147 in 392 k.o. ..., vl. št. 397 in 301 k.o. ... in vl. št. 207 k.o, ..., ki so bile podržavljene A.A., v delu o katerem upravni organ še ni odločal in je predmet tega dopolnilnega postopka. Odločitev, ki jo je v pritožbenem postopku potrdil drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, temelji na ugotovitvi, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36 z dne 6. 9. 1945, izdano na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, kot osebi nemške narodnosti. Iz odločbe o državljanstvu UE Žalec z dne 21. 6. 2006, v povezavi z odločbo Občinskega sekretariata za občo upravo in notranje zadeve z dne 29. 9. 1993, izhaja, da je A.A. štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana nemške narodnosti. Leta 1946 je bil skupaj z ženo izseljen v Avstrijo. Avstrijsko državljanstvo je pridobil leta 1954, umrl pa je ... 1958 v Celovcu, zato ni mogel izpolnjevati pogoja stalnega bivališča v Avstriji na dan 1. 1. 1960, določenega v FIP. Na omenjeni datum je imela prebivališče v Avstriji njegova žena B.B., ki je avstrijsko državljanstvo pridobila v letu 1954. Glede na navedene podatke in določilo 2. člena pogodbe, je izpolnjevala pogoje za prejem odškodnine od države Avstrije, kar pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije.

2. Tožeča stranka je zoper navedeno odločitev vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in navedla, da odločitev tožene stranke nasprotuje številnim odločbam, ki so bile v postopku na podlagi vloge A.A. za denacionalizacijo že sprejete. Gre za odločanje na škodo denacionalizacijskih upravičencev in spremembo pravnih stališč v korist ostalih udeležencev. Odločitev, da gre za osebo nemške narodnosti, nasprotuje ugotovitvi, da je bil A.A. priznan status državljana bivše FLRJ in sedaj državljana RS. Sklicuje se na določbo 70. člena ZDen in navaja, da je v spis tožeča stranka predložila uradna potrdila pristojnih organov Republike Avstrije, iz katerih izhaja, da ne A.A., ne B.B., nista bila upravičenca do prejema odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ne po FIP, ne po drugem predpisu. Pravica do odškodnine je bila namreč vezana na obstoj državljanstva Avstrije oziroma nemško narodnost v času nacionalizacije premoženja, takrat pa je bil A.A. državljan FLRJ. Upravni organ ni imel pravice, niti pooblastila, razlagati tuje pravo drugače, kot ga razlaga tuja država, zato gre za odločitev, ki je materialno pravno napačna. Tega stališča ne omaje niti odločitev VS RS z dne 14. 12. 2014. Z odločitvijo je kršena tudi določba 2. člena Ustave RS, zato je takšna odločba abitrarna, kar izhaja iz potrdila z dne 12. 3. 2012, ki dokazuje, da premoženje ing. A.A. ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje v smislu državne pogodbe in zato ni bil upravičen do izplačila odškodnine s strani Avstrije. Vse odločitve denacionalizacijskih organov temeljijo na splošnem stališču, da so vse osebe, ki so bile izgnane ali izseljene nemške narodnosti, zanemarjajo pa se številni dokazi in predhodne odločitve, ki takšni odločitvi nasprotujejo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Stranka z interesom, Slovenski državni holding d.d., je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po FIP.

4. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom C. d.o.o., ki je sodišču predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov. V odgovoru na tožbo navaja, da sta izpodbijana akta pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in da gre za pravico upravnega organa, ki vodi in odloča, da tuje pravo razlaga po uradni dolžnosti.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo IV U 184/2015-9 z dne 17.12.2015, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi A.A. oziroma njegova pravna naslednica B.B., glede na drugi odstavek 10. člena, v zvezi z 12. členom ZDen, ni upravičena do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ker je imela zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Ker je torej B.B. izpolnjevala pogoje za opredelitev odškodnine od Republike Avstrije in je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je sodišče tožbo, ne glede na to, ali je bila odškodnina dejansko prejeta ali ne, zavrnilo.

8. Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, X Ips 60/2016 z dne 23. 3. 2016 zavržena.

9. Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-500/16-17 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju IV U 184/2015-9 z dne 17.12.2015 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

10. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

11. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje, ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

12. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

13. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

14. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

15. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

16. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

17. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

18. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to, pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

19. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

20. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR.

21. Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo na podlagi 5. točke Tarifne številke 30. Tožnik je priglasil nagrado za revizijo v višini 491,00 EUR x 1,6, sodišče pa je pri odmeri upoštevalo v drugi alinei prvega odstavka Tarifne številke 30 nagrado v višini 500 točk, zvišano za 50%, torej v višini 750 točk x 0,459 EUR, kar znaša 344,25 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi materialne stroške v pavšalnem znesku 2%, kar znaša 6,88 EUR, vse povišano za priglašeni znesek DDV v višini 22%, kar znaša 77,25 EUR, vse skupaj 428,38 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški 776,08 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse pa bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.