Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da niti polaganje vročevoda ob reki niti pobiranje smeti po gradbišču, kar je tožnik z nadrejenim delavcem počel tik pred nastankom škodnega dogodka, ne predstavljata nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, pri čemer teh dejavnosti ni mogoče opredeliti kot nevarnih zgolj zaradi nenadnega poslabšanja vremena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nadrejenemu delavcu ni mogoče očitati, da bi lahko predvidel razvoj izjemne vremenske situacije in posledično možnost nastanka škodnega dogodka. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z zavzemanjem za strožjo presojo protipravnosti ravnanja nadrejenega delavca v primerjavi s podrejenimi delavci. To bi bilo relevantno v primeru, če bi škoda nastala kot neposredna posledica njegovega ravnanja, in ne v posledici zunanjega, od prve toženke oziroma tožniku nadrejenega delavca neodvisnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu 29. 7. 2013, v skupnem znesku 237.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2016 do plačila, ter da sta mu dolžni nerazdelno plačevati mesečno denarno rento v višini 121,80 EUR od 16. 1. 2016 dalje, s tem da sta do izdaje sodbe zapadle mesečne obroke v znesku 3.593,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2018 do plačila dolžni plačati v roku 15 dni po izdaji sodbe, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za rento preteklega meseca do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v višini 6.513,34 EUR, drugi toženki pa v višini 80,33 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in z vmesno sodbo ugotovi obstoj temelja za odškodninsko odgovornost toženk, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sklicevanjem na zadeve iz sodne prakse (II Ips 256/97, Cp 763/99) nasprotuje presoji sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za višjo silo v smislu prvega odstavka 153. člena OZ. Po stališčih iz pravne teorije in sodne prakse (npr. II Cp 2494/2009, I Cpg 913/93) mora biti tak dogodek izreden in povsem nepričakovan, v vremenski napovedi pa so bila za 29. 7. 2013 izdana opozorila pred močnim vetrom. Čeprav so bili sunki vetra na ta dan izjemni, so bili vendarle pričakovani, saj ob nastanku nevihte vedno obstaja možnost vetra z viharno jakostjo. Iz izvedenskega mnenja agencije A. izhaja, da lahko v B. veter z viharnimi sunki pričakujemo vsako poletje, viharje pa na vsake tri do štiri poletja. Uveljavlja, da bi pozoren opazovalec že po 16. uri moral opaziti, da se nad B. dogaja nekaj vremensko izjemnega. Iz fotografij je razvidno, da je ob 15.40 uri prišlo do bistvene spremembe vremenske slike, ob 16.20 uri pa je bilo nebo prekrito s črnimi oblaki. Veter se je pričel krepiti ob 15.40 uri, ob 15.56 uri pa je dosegel viharno jakost, pri kateri že lahko pride do lomljenja vej. Zapis v izvedenskem mnenju, da neviht nad B. že v popoldanskem času najverjetneje ni bilo mogoče pričakovati, omogoča le zaključek, da nevihta ni bila povsem nepričakovana. Poleg tega je bilo obravnavanega dne zelo vroče, splošno znano pa je, da lahko takšni vročini sledijo hude popoldanske nevihte. Opozarja na obveznost delodajalca, da pri zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev v smislu 45. člena ZDR-1 ter 5. in 9. člena ZVZD-1 ravna s profesionalno skrbnostjo, ob resni, neposredni in neizogibni nevarnosti pa z ukrepi in navodili delavcem omogoči, da ti ustavijo delo in se napotijo na varno (drugi odstavek 27. člena ZVZD-1). Ker je bila jakost vetra neposredno pred škodnim dogodkom gotovo zaznavna nadrejenemu delavcu, bi ta ob črnih oblakih na nebu, ki so iz zahodne smeri prihajali po 16. uri, lahko predvidel razvoj nevihte in v območju, kjer je obstajala možnost podora vej dreves, vsem delavcem odredil umik na varno. Ker tega ni storil, je hudo malomarno oziroma naklepno kršil obveznosti iz 5. in 9. člena ZVZD-1, pri čemer se od njega pričakuje višja stopnja skrbnosti kot od podrejenih delavcev. Navaja še, da v trenutku, ko mu je nadrejeni odredil pobiranje smeti, sunkov vetra še ni bilo mogoče čutiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem sporu od prve toženke kot delodajalke, pri kateri je v času škodnega dogodka opravljal delo, in druge toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano splošno odgovornost za škodo, zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 237.000,00 EUR ter plačilo mesečne denarne rente v višini 121,80 EUR iz naslova nezmožnosti za delo. Dne 29. 7. 2013 je proti koncu delovnega časa z nadrejenim delavcem C. C. pobiral smeti na bregu reke D., ko se je okrog 16.30 ure zaradi močnega sunka vetra z enega od dreves odlomila večja veja, padla nanj in ga hudo poškodovala. Tožnik je v tožbi zatrjeval objektivno odškodninsko odgovornost prve toženke, ker naj bi delo na prostem ob pojavu nevihte in vetra predstavljalo nevarno dejavnost, in tudi njeno krivdno odškodninsko odgovornost, ker je gradbiščni kontejner neustrezno namestila v neposredni bližini dreves, ker ni predvidela, da delo na zunanjem gradbišču v času neurja ne bo mogoče, in ker ni poskrbela za to, da bi tožnik pravočasno (še pred prihodom neurja) zapustil gradbišče. 7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti, pri čemer morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti delodajalca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in naslednji členi Obligacijskega zakonika ‒ OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Zaključilo je, da v obravnavani zadevi nista podani objektivna in krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, in na tej podlagi tožbeni zahtevek zoper toženki zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da niti polaganje vročevoda ob reki D. niti pobiranje smeti po gradbišču, kar je tožnik z nadrejenim delavcem počel tik pred nastankom škodnega dogodka, ne predstavljata nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, pri čemer teh dejavnosti ni mogoče opredeliti kot nevarnih zgolj zaradi nenadnega poslabšanja vremena.1 Ker zato ni podlage za objektivno odškodninsko odgovornost prve toženke, ni bistveno nadaljnje utemeljevanje sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine za oprostitev te odgovornosti iz prvega odstavka 153. člena OZ. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik tej presoji sodišča prve stopnje nasprotuje.

9. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi ni podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, ker tožnik ni dokazal že protipravnega ravnanja kot prve predpostavke za obstoj te odgovornosti. V pritožbi neutemeljeno vztraja, da je prva toženka ravnala v nasprotju z obveznostmi iz 5., 9. in 27. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.), ker mu je 29. 7. 2013 kljub vremenski napovedi, da bo po celotni državi pihal okrepljen jugozahodni veter, in kljub izdanim opozorilom pred močnim vetrom med možnimi nevihtami zaradi prehoda hladne fronte, odredila delo na prostem. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izvedenskega mnenja agencije A., urada E. pravilno ugotovilo, da je bila možnost nastanka neviht že v popoldanskem času napovedana le za zahod in jug države, za druga območja (torej tudi za osrednjo Slovenijo, kjer je prišlo do škodnega dogodka) pa šele zvečer, zato prva toženka znotraj tožnikovega delovnega časa razvoja tako močne nevihte ni mogla pričakovati. Poleg tega je do škodnega dogodka prišlo v vetrovnih razmerah, ki tudi med močnimi poletnimi nevihtami v B. niso običajne, saj je do zloma veje drevesa in posledično poškodbe tožnika prišlo zaradi sunka vetra, ki ga je za ta čas in prostor treba šteti za izjemnega (šlo je za tretji največji izmerjeni sunek vetra v B. od leta 1993 dalje). Navedena ugotovitev dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da prva toženka možnosti nastanka škodnega dogodka tudi ob ustrezni skrbnosti ni mogla predvideti, posledično pa je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bila dolžna skladno z določbo drugega odstavka 27. člena ZVZD-1 ustaviti delo in delavcem odrediti umik na varno.

10. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi nadrejenemu delavcu C. C. ni mogoče očitati, da bi moral tožniku neposredno pred nastankom škodnega dogodka ukazati umik na varno v gradbiščni kontejner. Pritožba s sklicevanjem na izvedensko mnenje agencije A. neutemeljeno opozarja, da je bilo že ob močni pooblačitvi po 16. uri mogoče opaziti, da se na nebu dogaja nekaj vremensko izjemnega, in da je veter ob 15.56 uri dosegel viharno jakost, pri kateri lahko pride do lomljenja vej dreves. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik sam izpovedal, da v času, ko sta z nadrejenim delavcem pričela s pobiranjem smeti po gradbišču, zaradi bližajoče se nevihte ni čutil nobene nevarnosti zase ali svoje sodelavce,2 ter da mu veter tudi ni oteževal dela, kar je skladno z izpovedjo C. C., da je do izrazitega poslabšanja vremenske situacije ter usodnega izjemnega sunka vetra prišlo v trenutku. Glede na navedeno in upoštevaje izvedensko mnenje, da je bil prihod nevihte za nepozorne opazovalce (kamor je treba šteti tudi tožnika in C. C., katerih pozornost je bila usmerjena v delo) zaradi celodnevnega vetra težje opazen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nadrejenemu delavcu ni mogoče očitati, da bi lahko predvidel razvoj izjemne vremenske situacije in posledično možnost nastanka škodnega dogodka. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z zavzemanjem za strožjo presojo protipravnosti ravnanja nadrejenega delavca v primerjavi s podrejenimi delavci. To bi bilo relevantno v primeru, če bi škoda nastala kot neposredna posledica njegovega ravnanja, in ne v posledici zunanjega, od prve toženke oziroma tožniku nadrejenega delavca neodvisnega dogodka, kot v obravnavani zadevi (VIII Ips 186/2015).

11. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, prva toženka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Iz takšne dejavnosti, ki je preprosta in enostavna, ne sledi povečana nevarnost za življenje in zdravje, čeprav se je opravljala med sunki vetra pred poletno nevihto (prim. odločbo VSRS II Ips 384/2007 z dne 11. 12. 2008). 2 Tožnik še v pritožbi izrecno navaja, da v tem trenutku sunkov vetra še ni bilo mogoče občutiti, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je mogoče, da je bilo pri tleh čutiti šibkejši veter kot v višinah drevesnih krošenj.