Jedro

Ne glede na to, da je z neupoštevanjem policijskega zakonitega ukaza oškodovanec kot storilec prometnega prekrška sprožil dogajanje, je bila stopnja njegovega ogrožanja zaradi načina zasledovanja, potem ko je obsojenec za njim zapeljal v njivo, v popolnem nesorazmerju z obsojenčevo nalogo prijetja storilca prekrška. Pri presoji (ne)sorazmernosti obsojenčevega posega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je obsojenec sledil oškodovancu tudi po tem, ko je obvestil OKC in že razpolagal s podatkom o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, tako da po ugotovitvah pritožbenega sodišča potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. V konkretnem primeru pa je policist upravljal službeno vozilo, ki je nevarno sredstvo in glede na način zasledovanja oškodovanca ustvaril nevaren položaj, tako da vozila ni uspel pravočasno ustaviti ter posledično povozil oškodovanca, ki je dobil hudo telesno poškodbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec mora plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 2.291,52 EUR ter plačilo sodne takse v znesku 92,00 EUR. Odločilo pa tudi, da je obsojenec dolžan poravnati stroške oškodovanca ter stroške in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 144,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Ocenjuje, da je zahteva deloma utemeljena, ko opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanaša na nasprotje med razlogi sodbe in mnenjem izvedenca medicinske stroke o vprašanju, katere oškodovančeve poškodbe so nastale zaradi padca in katere pri povoženju. Izpostavlja tudi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je vložnik zatrjeval, da je podano nasprotje med izpovedbama prič L. R. in J. P. in razlogi sodbe, v katerih sta povzeti njuni pričanji. Prav tako pritrjuje zahtevi, ko ob upoštevanju ugotovitev in mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, navaja pomisleke glede obstoja vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem (opustitvijo primerne varnostne razdalje) in nastalo prepovedano posledico. Glede na to, da obsojenec ni mogel vplivati na smer oškodovančevega padca, bi obe sodbi morali odgovoriti tudi na zatrjevano pretrganje vzročne zveze, zlasti ob dejstvu, da je bila bočna razdalja povsem zadostna, saj se je obsojenec lahko izognil povoženju motornega kolesa, kar je bila prva in najbolj verjetna nevarnost, ki bi jo moral upoštevati tudi z vidika očitane krivde. Če ni podana vzročna zveza, se tudi ne postavlja vprašanje obsojenčeve odgovornosti za tisto, kar ni rezultat njegovega ravnanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zahteva obsojenčevega zagovornika je strukturirana tako, da se očitane kršitve kazenskega zakona prepletajo s pogledom obrambe na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet obravnavanja v okviru odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu. Vendar pa je iz nje določno razvidno, da v povezavi kršitvami materialnega prava vložnik izpostavlja, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, ker je obsojenec oškodovanca S. S., ki ni upošteval njegovega zakonitega ukaza naj se ustavi, zasledoval v skladu s policijskimi pooblastili, da je do padca oškodovanca prišlo iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati obsojencu, tako da ni podana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico, pa tudi, da obsojenčeva krivda ni podana, saj je obsojenec utemeljeno pričakoval, da bo lahko varno obvozil oškodovančevo motorno kolo, kar mu je tudi uspelo, ni pa mogel predvidevati, da bo oškodovanec več metrov letel po zraku in še to ne v smeri svoje vožnje, ampak desno od motornega kolesa.

6. Prvo vprašanje, na katerega je treba v zvezi z očitki v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovoriti, je, ali je obsojenčevo zakonito zasledovanje oškodovanca, ki se na njegov ukaz ni hotel ustaviti, glede na način zasledovanja, od takrat, ko je oškodovanec zapeljal na njivo, postalo protipravno. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec s policijskim vozilom po njivskem polju z globokimi mejnimi jarki med posameznimi kulturami zasledoval oškodovanca, ki je vozil motorno kolo, na vzdolžni razdalji 6 m, pri čemer je bočna razdalja med voziloma pred oškodovančevim padcem znašala 3,5 do 4 m ter da bi obsojenec, kot je razvidno iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. Iztoka Ciglariča, vozilo lahko ustavil in oškodovanca ne bi povozil, če bi za njim vozil na razdalji 15,5 m. Med zasledovanjem oškodovanca je imel obsojenec na vozilu vključen zvočni signal in rotacijske luči, pri čemer je oškodovanec na težavnem terenu, ko po lastnih navedbah ni vedel, kaj mu je storiti, zavil v desno, pri tem zapeljal v globok jarek, ki je razmejeval njivske kulture, in padel z motorja na desno stran gledano v smeri vožnje, nakar ga je obsojenec povozil. Pri presoji zakonitosti obsojenčevega ravnanja sta sodišči življenjski primer utemeljeno presojali ob upoštevanju dinamike prepletanja vseh relevantnih okoliščin, saj bi ga bilo zgrešeno obravnavati kot dogajanje, ki poteka takorekoč v laboratorijsko nadzorovanih pogojih.

7. Poseg v človekove pravice lahko temelji le na legitimnem, stvarno upravičenem cilju, hkrati pa ne sme biti prekomeren. Glede na ustaljene kriterije, določene v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, je treba na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti presoditi: a) ali je bil poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega na sploh (kateregakoli) oziroma, da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanja (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; b) ali je bil ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanja cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči poseg ni primeren in c) ali je teža posledic ocenjevalnega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Načelo sorazmernosti zavezuje vse državne organe ne le na zakonodajni, temveč tudi na izvedbeni ravni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu (načelom proporcionalnosti). Ne glede na to, da je z neupoštevanjem policijskega zakonitega ukaza oškodovanec kot storilec prometnega prekrška sprožil dogajanje, je bila stopnja njegovega ogrožanja zaradi načina zasledovanja, potem ko je obsojenec za njim zapeljal v njivo, v popolnem nesorazmerju z obsojenčevo nalogo prijetja storilca prekrška. Sicer pa je tudi iz usmeritev uporabe sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev razvidno, da je treba bežeče prevozno sredstvo zasledovati na primerni razdalji, tako da je vozniku omogočeno, da se sam ustavi in da policist ob nenadnem zaviranju ne trči vanj. Pri presoji (ne)sorazmernosti obsojenčevega posega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je obsojenec sledil oškodovancu tudi po tem, ko je obvestil OKC in že razpolagal s podatkom o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, tako da po ugotovitvah pritožbenega sodišča potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. V konkretnem primeru pa je policist upravljal službeno vozilo, ki je nevarno sredstvo in glede na način zasledovanja oškodovanca ustvaril nevaren položaj, tako da vozila ni uspel pravočasno ustaviti ter posledično povozil oškodovanca, ki je dobil hudo telesno poškodbo.

8. Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo navedbe obrambe glede pravne presoje o premajhni varnostni razdalji, saj ta ne predstavlja dolžnostnega ravnanja v smislu kršitve pravil cestnega prometa, temveč opustitev potrebne previdnosti in obvladovanja vozila z vidika varnega zasledovanja in varne zaustavitve pred zasledovanim voznikom motornega kolesa. Način obsojenčevega zasledovanja na njivskem polju, ko oškodovanec po lastnih navedbah ni vedel, kaj mu storiti in med bežanjem zavil v desno ter pri tem zapeljal v globok jarek - brazdo, ki je razmejevala njivski kulturi, je v vzročni zvezi z obsojenčevim ravnanjem. Sodišči sta dogajanje razumno presojali v medsebojni povezanosti, pri čemer neupoštevanje celotne dinamike in seciranje posameznih segmentov dogajanja ne bi privedlo do pravilnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Pravnomočna sodba vsebuje konsistentne razloge, da je bila obsojenčeva zasledovalna vožnja na premajhni varnostni razdalji vzrok za to, da obsojenec vozila ni uspel ustaviti in je potem, ko je oškodovanec padel, tega povozil. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, da vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico ni podana, temelji na vložnikovem drugačnem videnju dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, je zato neutemeljena.

9. Zadevi tudi ni mogoče pritrditi, ko kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da je sodišče napačno uporabilo določbe materialnega prava, ko je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz zavestne malomarnosti. Zagovornik v zahtevi navaja, da obsojenec ni mogel vedeti, niti predvidevati, da bo oškodovanca nekontrolirano vrglo po zraku in da priletel pred njegovo vozilo. Sodišči prve in druge stopnje se vložnikovem videnju s tem vprašanjem sploh nista ukvarjali, izpodbijani sodbi pa sta v tem pogledu neobrazloženi. Zato ocenjuje, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka (očitno mišljena tista iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

10. Prvostopenjsko sodišče je potem, ko je utemeljilo obstoj vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice v točki 9 sodbe zapisalo, da se je glede na svojo strokovno usposobljenost in izkušnje, s katerimi je razpolagal, obsojenec brez dvoma tako po subjektivni kot objektivni plati zavedal tega, da lahko pride do nenadne zaustavitve ali padca motorista, vendar je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Višje sodišče pa je točki 11 zapisalo, da sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da obsojenec glede na svoje izkušnje, ki jih je imel kot policist, način zasledovanja, to je vožnje po neravnem terenu - njivskem polju z globokimi mejnimi jarki med posameznimi kulturami, ni ravnal s potrebno pazljivostjo, da je vozil preblizu, čeprav je predvideval, da lahko oškodovanec pade in se pri tem poškoduje, pa je lahkomiselno mislil, da se mu to ne bo zgodilo, ali da bo lahko preprečil. Iz razlogov obeh sodb, ki jih je treba presojati celovito, je razvidno, da nekontroliran padec oškodovanca za obsojenca ni mogel pomeniti dogajanja, ki ga ne bi mogel predvidevati, in da lahko zaradi premajhne varnostne razdalje v takem primeru oškodovanca povozi in ga pri tem hudo telesno poškoduje, pri čemer pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Vložniku, ki navaja, da pri obsojencu ni podana potrjena krivdna oblika, pa tudi, da sodbi o obsojenčevi krivdi nimata razlogov, ni mogoče pritrditi.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvami, da so razlogi pravnomočne sodbe v nasprotju s Poročilom komisije Policijske uprave Maribor za razjasnitev okoliščin uporabe policijskih pooblastil z dne 7. 6. 2012, v katerem je ugotovljeno, da je bila obsojenčeva uporaba policijskih pooblastil do padca motorista (oškodovanca), zakonita in strokovna ter da za padec obsojenec ne more biti odgovoren. Razlogi sodbe so po stališču zahteve tudi v nasprotju z Usmeritvami o uporabi sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, ki jih je izdal takratni generalni direktor policije, pa tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. Mirana Vrabla, da se poškodb oškodovanca, nastalih zaradi padca ne da ločiti od poškodb zaradi povoženja. Enako bistveno kršitev uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da je podano nasprotje med povzetkom izpovedb prič J. P. in L. R. v prvostopenjski sodbi in njuno dejansko vsebino, pri čemer se višje sodišče o teh očitkih v pritožbi sploh ni opredelilo.

12. Zatrjevano nasprotje, ki se nanaša na interpretacijo navedenega poročila komisije, ni podano, saj je bila vsebina te listine v sodbi pravilno povzeta, zato uveljavljanje te kršitve pomeni nestrinjanje z dokazno presojo te listine, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za trditve, ki se nanašajo na usmeritve generalnega direktorja policije, glede uporabe sredstev za prisilno zaustavljanje prevoznih sredstev, saj so te v izpodbijani pravnomočni sodbi verodostojno povzete, pri čemer pa se vložnik očitno ne strinja s tem kako je v njihovi luči sodišče presodilo ugotovljena odločilna dejstva. Vložnik s temi navedbami zato po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka, ampak zavrača ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

13. Glede trditev v zahtevi, da je podano nasprotje med mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. Mirana Vrabla (da ni moč razmejiti poškodb padca od poškodb povoženja), je treba ugotoviti, da je sodišče v pravnomočni sodbi izvedensko mnenje korektno povzelo, tako da zatrjevana kršitev ni podana. Prvostopenjsko sodišče je tako navedlo ugotovitve izvedenca, da so oškodovančeve poškodbe, ki so razporejene po celotnem telesu, nastale ob delovanju velike sile, v različnih položajih telesa in da ni moč razmejiti tistih nastalih pri padcu od tistih, ki so posledica povoženja. Glede na to, da sta tako oškodovančev padec kot tudi poznejše posledice v vzročni zvezi z obsojenčevim protipravnim ravnanjem, razmejitev poškodb, ki so posledica padca, od poškodb, nastalih pri povoženju, sploh ni relevantna.

14. Prav tako ne drži, da je podano nasprotje med razlogi iz prvostopenjske sodbe o izpovedbah prič J. P. in L. R. in dejansko vsebino njunih pričevanj. Sodišče prve stopnje je ključne poudarke izpovedb P. in R. v 6. točki sodbe korektno povzelo, vložnik pa v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 424. člena ZKP o vloženem pravnem sredstvu sploh ne pojasni, v čem naj bi ta nasprotja sploh bila. Zato jih Vrhovno sodišče tudi ni presojalo. Drži sicer navedba v zahtevi, da se pritožbeno sodišče o očitkih v pritožbi, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v okviru zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pri tem prvostopenjskemu sodišču očital nekritično presojo izpovedb obeh prič, v sodbi ni posebej opredelilo. S tem je ravnalo v neskladju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar pa vložnik v zahtevi ni izkazal, da je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato zahteva tudi v tem delu ne more uspeti.

15. V zahtevi za varstvo zakonitosti obramba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker da je sodišče napačno uporabilo določbe 285.a do 285.f člena ZKP, v okviru dokaznega postopka pa se je zadovoljilo le s preverjanjem obsojenčevega zagovora. Ne le, da te kršitve niso konkretizirane do take mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, ampak določbe o predobravnavnem naroku v predmetnem postopku sploh niso bile uporabljene. V čem naj bi sodišči ob preizkusu obsojenčevega zagovora ne namenili ustrezno pozornost tudi relevantnim dejstvom, na katerih temeljijo sklepi o ugotovljenem dejanskem stanju, pa vložnik tudi ne obrazloži. 16. Prav tako je popolnoma nesubstanciran očitek v zahtevi, da sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ni opravilo dolžnega preizkusa prvostopenjske sodbe po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče ni presojalo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato ne zadošča gola navedba, da bi višje sodišče, če bi tak preizkus opravilo, v prvostopenjski sodbi ugotovilo številne podlage, ki kažejo na bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev 378. člena ZKP (glede na skrajšani postopek v zvezi s 445. členom ZKP), ker da pritožbeno sodišče obsojencu ni omogočilo predstavitve pritožbenih razlogov na seji senata, pri čemer tudi teh navedb pobliže ne substancira. Vrhovno sodišče je v sodbah I Ips 85760/2010 z dne 29. 3. 2018, še posebej pa v sodbi I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018, opredelilo do vsebinsko enakih očitkov, ki zadevajo sodelovanje obsojenca na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku. O tem je zapisalo, da se glede tega vprašanja ureditev v skrajšanem postopku razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej kolikor to želi tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat v nasprotju z rednim postopkom nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo prispevala k razjasnitvi stvari. Poudarilo je tudi, da je zakonodajalec z zakonskim določilom 445. člena ZKP tako dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obsojenca in s tem seže v ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča zagotovi spoštovanje temeljne pravice in 22. člena Ustave RS. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zapisal le, da prosi, da se ga pravočasno obvesti o terminu seje pritožbenega sodišča, da se jo bo lahko tudi udeležil. Tako kot v kazenskih zadevah na kateri se nanašata že omejeni citirani sodbi Vrhovnega sodišča, je tudi v tem primeru pritožnik podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer ni v ničemer pojasnil morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih ali pravnih vprašanj. Glede na takšno utemeljitev predloga je navedba v 3. točki drugostopenjske sodbe, da senat ni spoznal, da bi bila navzočnost strank na pritožbeni seji koristna za razjasnitev zadeve, saj pritožba svojega predloga z ničemer ni utemeljila, še zadostna.

C.

18. Vrhovno sodišče ni ugotovilo očitkov zakona, ki jih zatrjuje zahteva, vložena pa je bila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Izrek o sodni taksi kot strošku, nastalem s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Taksa je bila glede na obsojenčeve gmotne razmere odmerjena v skladu s tarifnimi številkami 7111 v zvezi z 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah.