Jedro

Odvetnik bi lahko branil interese svoje stranke z vljudnim izražanjem in brez žalitev. Sodna odločitev je lahko vedno kritizirana na način, ki ne vključuje napada na ugled sodstva ali osebnega napada na posameznega sodnika.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o kaznovanju s 7. 10. 2014 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odvetnik mag. I. D., se kaznuje z denarno kaznijo 200,00 EUR, kar je dolžan v roku petnajst dni plačati na račun Višjega sodišča v Ljubljani št.: SI 56 0110 0637 0421 392, sicer bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo odvetnika tožeče stranke z denarno kaznijo 200,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje pooblaščenec tožeče stranke in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da so sporne navedbe podane v zahtevi za izločitev sodnice zaradi njenega ravnanja, ko je v neki drugi zadevi, ki jo vodi med istima pravdnima strankama, po koncu naroka izjavila, da ji je bila predodeljena še konkretna zadeva in da bo zahtevek tožnika zavrnila. Sodnica je kasneje zanikala, da bi izjavila, da bo zahtevek zavrnila, kar je po mnenju pritožnika nekorektno. Navedeno dejstvo pa (ponovno) kaže na nekorektno vodenje postopka in meče slabo luč na ugled sodišča. Potrebno je upoštevati neposredno, kritično in ostro kritiko ravnanja sodnice. Pritožnik ni uporabil nobenega izraza, ki bi bil objektivno žaljiv do sodišča. Odvetnik je imel dolžnost, da v interesu svoje stranke opozori na nedopustno ravnanje sodišča. 3. V pritožbi se pooblaščenec sodnici opravičuje. Navaja še, da bi bila sodnica dolžna sprejeti kritiko, ki je bila izrečena zaradi njenega ravnanja, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Meni tudi, da bi bilo koristneje, če bi ga sodnica opozorila in ne bi takoj sprejela ukrepa kaznovanja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pooblaščenec tožeče stranke je v zahtevi za izločitev sodnice sodničino ravnanje označil kot nepremišljeno, nestrokovno in nedostojno. Navedel je tudi, da je očitno, da sodnica ne poseduje dovolj sodniške drže in pokončnosti, da je vprašljiva njena strokovnost, saj si ne more privoščiti, da opravlja sodniško funkcijo na malomaren način ... Sodeča sodnica je navedbe odvetnika ocenila kot žaljive ter v nasprotju s pravili Odvetniške zbornice in odvetnika kaznovala z denarno kaznijo 200,00 EUR. Odločitev je oprla na določili 11. in 109. člena Zakona o pravdnem postopku(1).

6. Po določilu prvega odstavka 109. člena ZPP pravdno sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Navede odvetnika tožeče stranke, ki jih je podal v vlogi za izločitev sodnice, tudi po oceni pritožbenega sodišča presegajo mejo dopustne kritike sodišča. Odvetnik bi lahko branil interese svoje stranke z vljudnim izražanjem in brez žalitev. Sodna odločitev je lahko vedno kritizirana na način, ki ne vključuje napada na ugled sodstva ali osebnega napada na posameznega sodnika.

7. Vendar je izpodbijana odločitev sporna z vidika 6. člena(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah in razlage v sodbi Pečnik zoper Republiko Slovenijo s 27. septembra 2012 (pritožba št. 44901/05), ki se v obrazložitvi sklicuje na zadevo Kyprianou proti Cipru. V njej je sodišče ocenilo zahtevo po nepristranskosti v okviru razžalitev, namenjenih sodišču in sodnikom osebno. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v navedeni zadevi ugotovilo, da so se sodniki, ki so bili neposredni predmet pritožnikove kritike, odločili za pregon in nato sodili o zadevah, povezanih s pritožnikovim vedenjem. Odločili so, da je pritožnik kriv ter mu izrekli sankcijo. ESČP je odločilo, da tako menjavanje vlog pritožnika, priče, tožilca in sodnika lahko samoumevno kaže na funkcionalno napako in vzbuja objektivno upravičen strah, da postopki niso bili skladni z od nekdaj spoštovanim načelom, da nihče ne sme soditi v lastni zadevi in da sodniki niso bili nepristranski.

13. Tudi v zadevi Pečnik zoper Republiko Slovenijo je ESČP ugotovilo, da menjavanje vlog pritožnika, priče, tožilca in sodnika razkriva funkcionalno napako ter vzbuja upravičen strah glede nepristranskosti sodišča, zato postopek odločanja o žalitvi sodišča ni izpolnil zahtevanega standarda konvencije v skladu z objektivnim preizkusom. Sodišče je ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena konvencije.

14. V obravnavani zadevi se je ista sodnica zoper katero je pooblaščenec tožeče stranke vložil zahtevo za izločitev in v kateri je podal žaljive pripombe, ki se nanašajo na njeno vodenje postopka, odločila za pregon pritožnika, ga obsodila ter mu izrekla kazen. Upoštevajoč 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in njeno razlago, ki jo je podalo ESČP v zadevi Pečnik proti Sloveniji in Kyprianou proti Cipru, postopek odločanja o razžalitvi sodišča ni izpolnil zahtevanega standarda konvencije v skladu z objektivnim preizkusom(3), pri katerem se odloči, ali je dal sodnik zadostna jamstva, da je izključen vsak legitimen dvom v zvezi z ugotavljanjem nepristranskosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. Vrednostne ocene, ki jih je podal odvetnik o sodničinem ravnanju ter o njeni strokovnosti so (tudi) po oceni pritožbenega sodišča žaljive in neprimerne, zato je odvetnika tožeče stranke kaznovalo z denarno kaznijo 200,00 EUR (prvi odstavek 109. člena ZPP in 11. člen ZPP).

16. Sodišče lahko izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR (tretji odstavek 11. člen ZPP). Po oceni sodišča je kazen v višini 200,00 EUR glede na težo kršitve primerna. Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi opravičilo, ki ga je odvetnik podal v pritožbi.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP

(2) Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnimikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. (3) Običajno se uporabljata dva načina ugotavljanja nepristranskosti, t. j. subjektivni način, pri katerem se skuša ugotoviti osebno prepričanje ali interes sodnika v posamezni zadevi in objektiven način.