26. 3. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zveze romskih skupnosti v Sloveniji – Bele krajine, Dolenjske, Črnomelj, ki jo zastopa predsednik Anton Hudorovac, Črnomelj, na seji 26. marca 2009

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/07) se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 10. člena Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/07 – v nadaljevanju ZRomS-1), ki določa sestavo Sveta romske skupnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Svet). Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju s 14., z 42. in s 44. členom Ustave, ker "ni možnosti in jamstva", da bi pobudnica, ki ni vključena v Zvezo Romov Slovenije, imela svojega predstavnika med štirinajstimi predstavniki Zveze Romov v Svetu. Z izpodbijano ureditvijo naj ne bi bilo zagotovljeno ustrezno zastopanje reprezentativnih romskih organizacij. Ker naj bi izpodbijana ureditev izključevala tiste romske organizacije, ki niso vključene v Zvezo Romov Slovenije, naj bi bila diskriminacijska. Pobudnica meni, da bi morala biti organizacija Sveta urejena tako, da bi bilo ustrezno zagotovljeno zastopanje vseh segmentov romske skupnosti, podobno kot pri italijanski in madžarski manjšini. Svoje mnenje o zatrjevani neustavnosti izpodbijane določbe je poslala Varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju Varuhinja).

B. – I.

2.Varuhinja v mnenju navaja, da ga podaja na zaprosilo pobudnice, na podlagi 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/93 in 15/94 popr. – v nadaljevanju ZvarCP), ki določa, da lahko varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi. Postopek pred Ustavnim sodiščem ureja Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), ki v 23.a členu posebej določa tudi položaj Varuha človekovih pravic v postopku pred Ustavnim sodiščem. Po navedeni določbi ZUstS lahko Varuh človekovih pravic, če meni, da predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti. ZUstS, ki je glede na ZVarCP specialni predpis, ne predvideva posredovanja mnenja Varuha človekovih pravic v postopkih pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno se je Ustavno sodišče z mnenjem Varuhinje seznanilo, ni pa ga štelo za del vloge pobudnice.

B. – II.

3.Ustava v 65. členu določa, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Ustava v primerjavi z ustavno ureditvijo položaja in posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti (64. člen Ustave) ne določa kolektivnih in individualnih pravic, ki naj bi pripadale romski skupnosti in njenim pripadnikom, temveč njihovo urejanje v celoti prepušča zakonu. Navedena ustavna določba pomeni pooblastilo zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, kot posebni etnični skupnosti z zakonom zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice.

4.V skladu z navedeno ustavno določbo je bil sprejet ZRomS-1, ki ureja položaj romske skupnosti v Republiki Sloveniji in opredeljuje področja njenih posebnih pravic, pristojnosti državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti za njihovo izvajanje ter sodelovanje predstavnikov oziroma predstavnic romske skupnosti pri uresničevanju njihovih pravic in obveznosti, določenih z zakonom. Zakon med drugim določa ustanovitev Sveta, ki predstavlja interese romske skupnosti v Sloveniji v razmerju do državnih organov (9. člen ZRomS-1).

5.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 10. člena ZRomS-1, ki določa, da Svet sestavlja enaindvajset članov, od tega štirinajst predstavnikov Zveze Romov Slovenije in sedem predstavnikov romskih skupnosti v svetih samoupravnih lokalnih skupnosti iz občin, v katerih se v skladu z zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, voli predstavnike romske skupnosti v mestni oziroma občinski svet.

6.Pobudnica zatrjuje, da ji izpodbijana ureditev onemogoča, da bi imela med štirinajstimi člani Sveta svojega predstavnika, ker ni članica Zveze Romov Slovenije. Izpodbijana ureditev naj bi bila diskriminacijska, ker naj bi izključevala tiste romske organizacije, ki niso vključene v Zvezo Romov Slovenije. Ker naj s takšno ureditvijo ne bi bilo zagotovljeno ustrezno zastopanje reprezentativnih romskih organizacij v Svetu, naj bi bila ta v neskladju s 14. členom Ustave.

7.Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost, ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po tej ustavni določbi torej zakonodajalec na podlagi osebne okoliščine ne sme diskriminirati posameznika pri izvrševanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker imeti svojega predstavnika v Svetu ni človekova pravica ali temeljna svoboščina, niti članstva v zvezi društev (Zvezi Romov Slovenije) ni mogoče šteti za "katerokoli drugo osebno okoliščino", na podlagi katere Ustava v prvem odstavku 14. člena prepoveduje razlikovanje, je očitek pobudnice o diskriminaciji očitno neutemeljen.

8.V obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Pri izbiri vrste in vsebine ukrepov, s katerimi zakonodajalec zagotavlja romski skupnosti poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice, in v tem okviru tudi pri določitvi načina sodelovanja z romsko skupnostjo na državni ravni, gre zakonodajalcu široko polje proste presoje. Ustavnosodna presoja take ureditve je zato zadržana. Načelo enakosti pred zakonom v takih primerih terja, da je zakonodajalčeva rešitev razumna, da ni arbitrarna in da obstaja razumna zveza med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem.

9.Temeljni cilj Zakona sta celovita ureditev oziroma izboljšanje položaja romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Romska skupnost v Republiki Sloveniji je posebna skupnost ali manjšina, ki ima posebne antropološke, etnične in kulturne značilnosti. Zaradi zgodovinske usode in drugih okoliščin so med pripadniki romske skupnosti v Sloveniji velike razlike, ki temeljijo na tradiciji, posebnem načinu življenja, pa tudi stopnji socializacije in vključenosti v okolje.[1] Da bi lahko romska skupnost organizirano usklajevala svoje interese in jih na državni ravni učinkovito posredovala državnim organom, je zakonodajalec predvidel ustanovitev Sveta, pri čemer je določil, da dve tretjini članov Sveta kot reprezentativno telo romske skupnosti predlaga Zveza Romov Slovenije. Pripadniki romske skupnosti se združujejo v romska društva, najvišja oblika romske organiziranosti v Republiki Sloveniji pa je Zveza Romov Slovenije, v katero je po podatkih Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti trenutno vključenih petindvajset romskih društev. Glede na navedene posebne lastnosti pripadnikov romske skupnosti in razlike med njimi je utemeljena rešitev, po kateri država pri urejanju oziroma izboljševanju položaja romske skupnosti sodeluje s telesom, ki je relativno stalno in v katerega je vključena velika večina romskih društev ter je zato reprezentativno in sposobno zastopati interese pripadnikov romske skupnosti. Poudariti je treba, da so bila ob sprejemanju Zakona v Zvezo Romov Slovenije vključena tudi tri društva, ki so kasneje izstopila in so sedaj združena v pobudnici. Po oceni Ustavnega sodišča je odločitev zakonodajalca, da dve tretjini članov Sveta, ki predstavlja interese romske skupnosti v razmerju do državnih organov, predlaga Zveza Romov Slovenije kot trenutno reprezentativno telo romske skupnosti, razumen ukrep za dosego zasledovanega cilja – ustrezne ureditve oziroma izboljšanja položaja romske skupnosti v Republiki Sloveniji.

10.Presoja primernosti zakonske ureditve je stvar zakonodajalca. Očitki pobudnice, da z izpodbijano ureditvijo ni zagotovljena ustrezna zastopanost vseh segmentov romske skupnosti (vseh organizacij oziroma društev romske skupnosti) ter da kriteriji za reprezentativnost niso določeni, pomenijo vprašanje ustreznosti oziroma primernosti določitve načina zastopanosti relevantnih družbenih skupin romske skupnosti v Svetu. Ustavno sodišče bi o tem vprašanju odločalo le, kolikor bi izpodbijana ureditev ali njeno dejansko izvrševanje lahko posegla v ustavne pravice. Tega pobudnica v obravnavanem primeru ni izkazala. Pomislek pobudnice glede reprezentativnosti Zveze Romov Slovenije vsaj zaenkrat ustavnopravno ni upošteven. Kot je bilo že povedano, je v Zvezo Romov Slovenije vključena večina romskih društev. Če se bo izkazalo, da sedanja zakonska ureditev ni več primerna, bo imela pobudnica možnost, da predlaga njeno spremembo. V presojo tega, ali bo zaradi tega zakonska določba postala tudi protiustavna, se Ustavnemu sodišču še ni treba spuščati.

11.Ker očitkov o neskladju izpodbijane ureditve z 42. in s 44. členom Ustave pobudnica ni utemeljila, jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

12.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

Opomba:

[1]Poročevalec DZ, št. 135/06.