Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 420. členom ZKP ni dopustna, ker tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. Že iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena kot nedopustna, kar še pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke.
Tožba se zavrne.
1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 9. 4. 2024.
2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 61082/2021 z dne 22. 12. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpr 61082/2021 z dne 10. 8. 2023. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z objektivnim pogojem za dodelitev BPP ter pojasnjuje, da je tožnika s pozivom z dne 26. 4. 2024 pozvala, da navede razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tožnikova pooblaščenka je 14. 5. 2024 toženi stranki posredovala vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožena stranka se sklicuje na določilo prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter pojasnjuje, da je med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, v skladu s četrtim odstavkom 420. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča RS (205. člen ZKP) in v primeru podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice (272. člen ZKP). Tožena stranka zaključi, da tožnik ni izkazal zakonskih pogojev iz 420. člena ZKP, v skladu s katerimi bi bila vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o uvedbi preiskave dopustna, zato ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP.
3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da odločbo izpodbija zaradi kršitve materialnega prava ter ustavnih pravic iz 25., 23., 29., 33. in 22. člena Ustave RS. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi prošnji tožnika in tožniku dodeli BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena. Sodišču predlaga, da vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpr 61082/2021, dopolnitev vloge tožnika z dne 15. 5. 2024 in z dne 14. 5. 2024 ter vpisnik predmetne kazenske zadeve kakor tudi vse priloge v tožbi.
4.Tožnik meni, da predmetna zadeva ni očitno nerazumna in zahteva novo sodno prakso. Gre za očitno nesorazmeje z dejanskim stanjem stvari, kar potrjujejo tudi priloge predmetnega upravnega spora, kot tudi priloge zahteve za obnovo postopka na 47 straneh, s katerimi utemeljuje izglede za uspeh zavržene zahteve za varstvo zakonitosti. Tožnik meni, da se mu onemogoča pravno in sodno varstvo. V dokazne namene predlaga, da sodišče pribavi spis tukajšnjega sodišča I U 1403/2025, iz katerega izhaja, da bi se moral višji sodnik A.A. sam izločiti po 39. členu v zvezi s 83. členom ZKP in 340. členom ZKP, ker kot sodnik ne more odločati o isti pravni zadevi. Sklicuje se tudi na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe v zadevi I U 1403/2025, katerega prilaga tožbi.
5.Tožnik se nadalje sklicuje na navedbe iz upravnega spora v zadevi I U 1403/2025 v zvezi z zavrženjem zahteve za dodelitev BPP za podajo predloga za obnovo kazenskega postopka III K 34126/2021 ter navaja, da je Vrhovno sodišče RS zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti pavšalno, brez obravnave tožnikovih ugovorov. Tožnik meni tudi, da bi se morala vrhovna sodnica B.B. pri obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti izločiti, zaradi česar je sporno zavrženje tožnikove zahteve za varstvo zakonitosti. Sklicuje se tudi na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1570/2015 z dne 24. 11. 2015 ter navaja, da je nujno poplačilo odvetniških stroškov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj mu v bodoče odvetnica zavrača nadaljnje vlaganje pravnih sredstev. Pri tem se sklicuje na pravico odvetnika do plačila za opravljeno delo ter na ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS ter na pravice iz 6. in 13. člena EKČP.
6.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
7.Tožba ni utemeljena.
8.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 9. 4. 2024 za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 61082/2021 z dne 22. 12. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpr 61082/2021 z dne 10. 8. 2023.
9.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
10.Toženka je pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
11.Zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitve kazenskega ali procesnega zakona. Med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, pa je v skladu s četrtim odstavkom 420. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS (205. člen ZKP) ter v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (272. člen ZKP). Sodišče ugotavlja, je tožnik v obravnavani zadevi želel vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 61082/2021 z dne 22. 12. 2023, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep o uvedbi preiskave. Glede na zgoraj navedeno vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 420. členom ZKP tudi po presoji sodišča ni dopustna, ker tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. Poleg navedenega je že iz tožbenih navedb tožnika razvidno, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena kot nedopustna, kar še pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke.
12.Sodišče kot nerelevantne za obravnavano zadevo zavrača tožbene ugovore v zvezi z izločitvijo sodnikov, saj o izločitvi sodnika v kazenskem postopku v skladu z določilom 42. člena ZKP odloča predsednik sodišča. Prav tako je nerelevantno sklicevanje tožnika na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe v zadevi I U 1403/2025. Upoštevaje v prejšnjem odstavku navedene zaključke sodišča v zvezi z nedopustnostjo vložitve zahteve za varstvo nezakonitosti je nepotreben vpogled v kazenski spis II Kpr 61082/2021 ter kazenski vpisnik predmetne kazenske zadeve, spis tukajšnjega sodišča I U 1403/2025 ter dopolnitve vlog tožnika z dne 14. 5. 2024 in 15. 5. 2024.
13.Glede na vse navedeno so nepotrebni tudi predlagani dokazi, s katerimi bi tožnik dokazoval utemeljenost izločitve sodnikov v drugih sodnih postopkih, in sicer dopis tožnika z dne 22. 8. 2025, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3688/2024 z dne 5. 8. 2025, poziva na odpravo pomanjkljivosti tožbe v zadevi I U 1403/2025, zahteva tožnika za obnovo kazenskega postopka II Kpr 61082/2021, dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi Bpp 3688/2024 z dne 8. 9. 2025 ter sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 61082/2021 z dne 5. 9. 2024. Sodišče po povedanem zavrača tudi sicer povsem pavšalne očitane kršitve ustavnih pravic iz 22., 23., 25., 33. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP.
14.Glede na to, da tožnik v tožbi predlaga zgolj dokaze, ki jih sodišče skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati ali predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, je sodišče v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.
15.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.