Neopravljen preventivni zdravstveni pregled in zavarovankina naknadna zadržanost od dela ne zadostujeta za zaključek, da je bilo delovno razmerje sklenjeno z osebo, ki zdravstveno ni sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog in da do kasnejše začasne zadržanosti od dela in naknadne zdravstvene nezmožnosti za delo ni prišlo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga ob sklenitvi delovnega razmerja niti ni bilo mogoče predvideti.
1.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati 68.467,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:
•od zneska 51.439,16 EUR od 16. 4. 2024 do plačila;
•od zneska 8.484,02 EUR od 10. 7. 2024 do plačila;
•od zneska 5.095,39 EUR od 18. 10. 2024 do plačila;
•od zneska 3.449,19 EUR od 19. 12. 2024 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 10,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).
2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadalje predlaga, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Tožeča stranka je v obravnavani zadevi na podlagi drugega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) od tožene stranke (delodajalca) zahtevala povračilo škode, ki je nastala, ker je tožena stranka z zavarovanko A. A. (prej A. B.) sklenila delovno razmerje brez predpisanega zdravstvenega pregleda in zavarovanka zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog.
6.Tožena stranka v pritožbi vztraja pri svojem ugovoru zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo ter pojasnilo, da je tožeča stranka šele 28. 2. 2024 toženi stranki poslala zahtevek za povračilo škode in torej šele takrat izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V zvezi s tem v pritožbi navaja, da je tožeča stranka za okoliščine, na katerih utemeljuje svoj zahtevek vedela oziroma bi morala vedeti najkasneje ob izplačilu prvega nadomestila plače (12. 2. 2021). Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Zastaranje za odškodninske terjatve po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, kar hkrati pomeni, da lahko oškodovanec razumno oceni, da ima njegov odškodninski zahtevek možnosti za uspeh. Tako so pomembne tudi okoliščine, ki utemeljujejo očitek toženi stranki (delodajalcu) v razmerju do zavarovanke.<sup>1</sup> Tožeča stranka glede obstoja teh okoliščin ni v enakem spoznavnem položaju kot tožena stranka, kdaj in kako se bo seznanila, pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera, pri čemer je lahko odvisno tudi od ravnanja tožene stranke (na primer od njenega posredovanja zahtevanih pojasnil in dokumentacije). Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da tožeča stranka razpolaga z ustreznimi podatki in strokovnim znanjem, zato bi morala odreagirati bistveno prej, vendar teh navedb ne konkretizira in tako ne navede razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožeča stranka že 12. 2. 2021<sup>2</sup> razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, kot tudi ne okoliščin, ki bi tožeči stranki ob ustrezni skrbnosti omogočale seznanitev z vsemi potrebnimi podatki, torej, ne zgolj, da bi tožeča stranka morala že prej začeti pridobivati relevantne informacije, temveč tudi, da bi jih takrat tudi vse pridobila in se z njimi seznanila (zlasti, da je tudi tožena stranka v primeru zahtevanih pojasnil glede oprave predpisanega zdravstvenega pregleda, ta nemudoma posredovala). Pri tem je treba upoštevati tudi, da je bila tožba vložena 16. 4. 2024 in četudi bi tožeča stranka zahtevek lahko poslala prej, njena terjatev tudi ob njenem hitrejšem postopanju (na primer v obdobju, ki ne bi bil daljši od nekaj mesecev), v trenutku vložitve tožbe še ne bi zastarala.
7.Nadalje tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je opravo predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda onemogočil COVID-19. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka že pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je Odredba o začasnih ukrepih na področju organizacije zdravstvene dejavnosti zaradi obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Odredba) v prvem odstavku 2. člena odredila, naj izvajalci prekinejo izvajanje vseh preventivnih zdravstvenih pregledov, zato je bil dostop do izvajalcev preventivnih zdravstvenih pregledov v veliki večini okrnjen oziroma onemogočen. Ta ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj drugi odstavek 2. člena Odredbe izrecno določa, da se nemoteno izvajajo preventivne storitve na področju medicine dela, prometa in športa. S tem je obrazložilo razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, pri čemer spregleda prej navedeni drugi odstavek 2. člena Odredbe, zato z njimi ne more uspeti. Njene nadaljnje pritožbene navedbe o nedostopnosti storitev ostanejo na pavšalni ravni, saj ne poda nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da si je dejansko prizadevala zavarovanko poslati na preventivni zdravstveni pregled. Tudi sicer pa peti odstavek 28. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da delodajalec zaradi ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela na svoje stroške napoti kandidata na predhodni zdravstveni pregled, drugi odstavek 87. člena ZZVZZ pa odškodninsko odgovornost delodajalca, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda. Relevanten trenutek, ko mora delodajalec napotiti delavca (oziroma kandidata) na predpisan zdravstveni pregled, je torej pred sklenitvijo delovnega razmerja. Ker se Odredba ne nanaša na relevantno obdobje (kot navaja tožena stranka v pritožbi, je bila pogodba o zaposlitvi z zavarovanko sklenjena 1. 7. 2020, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je bilo zaradi Odredbe prekinjeno izvajanje vseh preventivnih zdravstvenih storitev od 14. 11. 2020 do 20. 1. 2021), ta pritožbeni očitek ni utemeljen tudi iz tega razloga.
8.Prav tako ni utemeljeno niti pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da skladno z veljavno zakonodajo ni bila dolžna poslati zavarovanke na preventivni zdravstveni pregled. Drugi odstavek 5. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Pravilnik) določa, da predhodni preventivni zdravstveni pregled opravi delavec: 1. pred prvo zaposlitvijo, 2. po prenehanju opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12 mesecev. To določilo se mora razlagati tudi glede na ostale predpise in torej že prej omenjeno določilo ZDR-1 ter prvi odstavek 36. člena Zakona o varnosti in varstvu pri delu (ZVZD-1), skladno s katerim mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Preventivni zdravstveni pregledi delavcev se opravljajo zaradi varovanja življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanja nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanja invalidnosti (prvi odstavek 2. člena Pravilnika). S predhodnim preventivnim zdravstvenim pregledom se ugotavlja izpolnjevanje zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela pri delodajalcu (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Delodajalec lahko v okviru preventivnega zdravstvenega pregleda preverja le izpolnjevanje tistih zdravstvenih zahtev, ki so neposredno povezane z delom. Kandidat mora biti zdravstveno zmožen za opravljanje natančno določenega dela, torej se ne preverja delavčeva splošna zdravstvena zmožnost.<sup>3</sup> Iz tega tako izhaja, da mora delodajalec pred zaposlitvijo posameznega kandidata ugotoviti, ali je ta zdravstveno zmožen za opravljanje del predvidenega delovnega mesta, s čimer se varuje tako delavca kot delodajalca. Čeprav Pravilnik ne predpisuje predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda prav pri vsaki menjavi delodajalca, pa mora delodajalec glede na predhodno obrazložitev, to zdravstveno zmožnost delavca za konkretna dela v vsakem primeru ugotoviti. V zvezi s tem je pomembna tudi obveznost opravljanja usmerjenih obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledov iz 7. člena Pravilnika v predpisanih rokih (ti so predpisani v prilogi I Pravilnika ter upoštevajoč oceno tveganja in predlog pooblaščenega zdravnika določeni s strani delodajalca oziroma jih določi pooblaščeni zdravnik, kot to izhaja iz 8. in 9. člena Pravilnika), torej da mora delodajalec periodično ugotavljati zdravstveno zmožnost delavca za opravljanje delovnih nalog.
9.Za konkretni primer to pomeni, da obveznost oprave preventivnega zdravstvenega pregleda pri novem delodajalcu (toženi stranki) ne bi obstajala, če bi bila zavarovankina zdravstvena zmožnost za delovno mesto z enakimi tveganji za relevantno obdobje že ugotovljena s strani predhodnega delodajalca, torej, če bi zavarovanka pri predhodnem delodajalcu opravila preventivni pregled, ta pa bi potrjeval njeno zdravstveno zmožnost za opravljanje konkretnih delovnih nalog tudi za relevantno obdobje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da tožena stranka ni navedla, kdaj je zavarovanka pri prejšnjem delodajalcu opravila zdravstveni pregled. Čeprav tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila zavarovanka v obdobju od 2007 do 2010 na podlagi dijaške napotnice zaposlena v družbi C. d. o. o. in je opravila ustrezne zdravniške preglede tako v tem obdobju kot tudi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v letu 2010, na podlagi teh trditev ni mogoče ugotoviti, da bi bila zavarovankina zdravstvena zmožnost za opravljanje delovnih nalog že ugotovljena za relevantno obdobje, zaradi česar pred sklenitvijo delovnega razmerja s toženo stranko ne bi rabila opraviti preventivnega zdravniškega pregleda in da njene trditve v zvezi s tem niso pomanjkljive. Tudi iz predhodno povzetih navedb namreč ni mogoče ugotoviti, da bi bila že v okviru zaposlitve pri predhodnem delodajalcu ugotovljena zavarovankina zdravstvena sposobnost za delovne naloge za relevantno obdobje, saj preventivni pregled, ki ga je zavarovanka opravila v letu 2010, glede na najdaljši predpisan rok za opravo obdobnega preventivnega pregleda (60 mesecev), ne predstavlja ustrezne podlage za ugotovitev zavarovankine zdravstvene zmožnosti za opravljanje del pri novem delodajalcu. Na samo obveznost oprave obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledov v okviru predpisanih rokov pa je toženo stranko opozorila že tožeča stranka v svoji 3. pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje tako ni napačno uporabilo materialnega prava, saj tožena stranka ni podala zadostnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da oprava zdravstvenega pregleda pred sklenitvijo delovnega razmerja ne bi bila potrebna.
10.Tožena stranka prav zaradi pomanjkljivih trditev ne more uspeti niti z navajanjem, da morebitna druga dokumentacija ne obstaja, saj je bil arhiv obeh podjetij uničen v poplavah. Podatki o opravi zdravstvenega pregleda in rokih oprave so namreč v spoznavni sferi tožene stranke, zato bi o tem morala postaviti določene trditve (te pa bi nenazadnje lahko pridobila tudi s strani prič, ki jih je predlagala). Te navedbe tako ostajajo nerazjasnjene zaradi pomanjkljivih trditev same tožene stranke in ne zato, ker sodišče ni izvedlo njenih dokaznih predlogov.
11.Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila zavarovanka pred podpisom pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dela zmožna. Konkretneje trdi, da je bila ves čas svoje karierne poti delovno zmožna in se je vse od 1. 7. 2020 dalje aktivno uvajala v delovni proces pri toženi stranki, morebitnega poslabšanja zavarovankinega zdravstvenega stanja v trenutku sklenitve delovnega razmerja s toženo stranko pa ni bilo mogoče predvideti. Navaja tudi, da ni bilo mogoče sklepati, da bo pri zavarovanki sploh potreben operativni poseg, do operacije pa je prišlo izključno zaradi naknadnega poslabšanja v oktobru 2020, v odpustnem pismu po izvedeni artroskopiji pa je lečeči zdravnik celo zapisal, da pričakuje bistveno izboljšanje. Nadalje še zatrjuje, da je zaradi preobremenjevanja leve rame, ker je bila desna nefunkcionalna, bila potrebna še operacija leve rame, kjer se je zgodba ponovila in torej, da je zgolj nesrečen splet okoliščin privedel do tega, da se je povsem rutinska operacija ramena pri zavarovanki zapletla tako, da vse do današnjega dne ostaja dela nezmožna. V zvezi s tem graja neizvedbo dokazov in da je sodišče prve stopnje prezrlo njene navedbe (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se s temi navedbami ni ukvarjalo. Obrazložilo je, da zavarovanka ni bila dela zmožna že ob nastopu dela, saj je od prvega dne zaposlitve pri toženi stranki dalje v bolniškem staležu, glede na te ugotovitve pa je nepomemben potek zavarovankinega zdravljenja, podana pa je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo.
12.Temu pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Iz VSL Sodbe I Cpg 172/2024 z dne 2. 4. 2025 izhaja, da razlogov za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ni mogoče enačiti z zavarovančevo zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o delu. Iz VSL Sodbe I Cpg 399/2024 z dne 8. 1. 2025 pa, da zgolj dejstvo, da gre (je šlo) za onkološko bolnico samo po sebi ne predstavlja ovire za opravljanje (vsakršnega) dela, zato bi morala tožeča stranka podati določnejše trditve o tem, v kakšni zvezi je neopravljen preventivni pregled z nastalo škodo. Hkrati iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da preventivni pregled ne bi vseboval sklepa, da zavarovanka ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za konkretno delovno mesto ter da dolgotrajna bolniška odsotnost zavarovanke in na tej podlagi izplačana nadomestila niso v vzročni zvezi z dejstvom, da zavarovanka ni pristopila k opravljanju predhodnega zdravniškega pregleda. Iz tega tako izhaja, da mora biti med neopravljenim preventivnim zdravstvenim pregledom in škodo vzročna zveza. Pomembno je, da je nastala škoda posledica dejstva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog, kar se je pozneje ugotovilo z zdravstvenim pregledom.<sup>4</sup>
Tem stališčem iz sodne prakse pritožbeno sodišče pritrjuje tudi v tem primeru, saj neopravljen preventivni zdravstveni pregled in zavarovankina naknadna zadržanost od dela ne zadostujeta za zaključek, da je bilo delovno razmerje sklenjeno z osebo, ki zdravstveno ni sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog in da do kasnejše začasne zadržanosti od dela in naknadne zdravstvene nezmožnosti za delo ni prišlo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga ob sklenitvi delovnega razmerja niti ni bilo mogoče predvideti (kot to zatrjuje tožena stranka). To v obravnavanem primeru pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno z osebo, ki zdravstveno ni sposobna in torej, ali je zavarovanka pred sklenitvijo delovnega razmerja izpolnjevala zdravstvene zahteve za konkretno delovno mesto kot tudi, kako in zakaj je prišlo pri zavarovanki do zapletov po operaciji rame in ali je bilo te mogoče predvideti.
Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je ostal neraziskan večji sklop dejstev, o čemer se ne more izreči prvič pritožbeno sodišče. S tem pritožbeno sodišče varuje ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, ki bi bila v nasprotnem primeru kršena. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti do vseh relevantnih trditev strank in izvesti predlagane dokaze, zlasti s strani tožeče stranke predlagan dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Ta bo moral ugotoviti, ali je mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da če bi tožena stranka zavarovanko že pred sklenitvijo delovnega razmerja napotila na zdravstveni pregled, bi se že tedaj ugotovilo, da zavarovanka del na delovnem mestu ni zdravstveno zmožna opravljati, ali pa držijo prej povzete navedbe tožene stranke, da je bila zavarovanka pred podpisom pogodbe o zaposlitvi dela zmožna, poslabšanja zdravstvenega stanja pa ni bilo mogoče predvideti in je do njega prišlo nenadno, ter ali je bilo mogoče pričakovati izboljšanje in je tako njena zdravstvena nezmožnost posledica zgolj nesrečnega spleta okoliščin. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz teh razlogov, se pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.
Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja na pritožbeni očitek glede neustrezne zavrnitve dokaznih predlogov. Obrazložitev, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi že izvedenih dokazov, ni zadostna (prim. VSRS Sklep VIII Ips 20/2014 z dne 22. 4. 2014). Čeprav je razloge za zavrnitev sodišče prve stopnje dodatno pojasnilo tudi na drugih mestih obrazložitve izpodbijane sodbe (na primer v 12. točki obrazložitve glede zavrnitve zaslišanja prič D. D. in E. D.), pa tega ni storilo za vse dokazne predloge.
Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).