Jedro

Revident je bil zaposlen na delovnem mestu kontrolorja, torej tistega, ki mora biti v vsakem trenutku vreden zaupanja in lojalen svojemu delodajalcu, zato je revizijsko sodišče prepričano, da je neupravičena uporaba sredstev v korist (sebe ali pa) koga drugega na način, ki se ga je poslužil revident, tako huda kršitev delovnih obveznosti (pa tudi popolna izguba zaupanja), da tudi pozitivno mnenje sindikata ne bi moglo v takšni meri vplivati na odločitev disciplinskih organov, da bi ti izrekli za ugotovljeno kršitev pogojni disciplinski ukrep. Zato je zaključilo, da tožena stranka glede vključevanja sindikata v disciplinski postopek sicer ni ravnala v skladu z zakonskimi določbami, da pa vendar ne gre za tako kršitev, ki bi lahko vplivala na samo odločitev v disciplinskem postopku.

Drugo vprašanje revizije je vprašanje identitete med zahtevo za začetek disciplinskega postopka in odločitvijo. Revizijsko sodišče je glede identitete že sprejelo stališče in ugotavljalo, da je za ugotovitev identitete bistven opis obravnavanega dejanja, ta pa je ves čas enak. Iz zahteve za začetek disciplinskega postopka izhaja, da se začetek postopka predlaga zaradi neupravičenega jemanja igralnih žetonov iz hopperjev igralnih avtomatov in da je tožena stranka oškodovana za najmanj v zahtevi navedeni znesek. Opis vsebuje tako elemente disciplinske kršitve kot tudi elemente kvalifikatorne okoliščine. Zato revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za pomanjkanje objektivne identitete, saj je bila naloga disciplinske komisije, da na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, ali je bila očitana disciplinska kršitev dejansko storjena in če je bila, ali so izpolnjene tudi tako imenovane kvalifikatorne okoliščine, ki so glede na določitev disciplinskih kršitev v pravilniku morale biti podane, da je bil možen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 2.11.2000 in 7.12.2000 in spremenilo izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v denarno kazen in zato posledično ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za vrnitev na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo neizplačanih plač.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da gre v zadevi za pomanjkanje objektivne indentitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in disciplinsko odločitvijo, ker zahteva ne navaja kvalifikatornih elementov za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Zato je odločitev v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in materialnim pravom ter ustavnim načelom enakosti. Tožena stranka je bistveno kršila pravila disciplinskega postopka, ker pred odločanjem organa druge stopnje ni zahtevala mnenja sindikata, čeprav bi ga morala zahtevati. Poleg tega pa je sodišče pri odločanju premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih je navajal tožnik.

Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku izreče disciplinski ukrep javnega opomina.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi pa le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Ker je revizija samo formalno, ne pa tudi vsebinsko zatrjevala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo, kot je razvidno iz sklepa disciplinske komisije, zaradi "nedovoljene uporabe delovnih sredstev ali materiala, ki so last podjetja, v lastno korist ali korist koga drugega". S tem je po ugotovitvi disciplinske komisije huje kršil delovne obveznosti po 24. točki 16. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (pravilnik). Ker je bilo ugotovljeno, da je s svojim ravnanjem toženo stranko oškodoval materialno in na ugledu, je že tožena stranka ugotovila, da so izpolnjene vse zahteve za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Prvo vprašanje, ki ga postavlja revizija je, ali ni bil celoten disciplinski postopek nezakonit, ker tožena stranka pred odločanjem o disciplinski odgovornosti ni zahtevala mnenja sindikata. Odgovor na to vprašanje je dalo že pritožbeno sodišče. Opustitev nekega ravnanja v postopku, ki ga določa zakon, v vsakem primeru pomeni kršitev zakona. Glede na določbo 82. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri mora organ zahtevati mnenje sindikata preden odloča o delavčevi zahtevi oziroma ugovoru, bi tožena stranka tako mnenje morala pridobiti. Treba je presoditi, ali je ugotovljena opustitev bila taka, da predstavlja kršitev navedene določbe ZTPDR. To je odvisno od ugotovitve, ali je opustitev lahko vplivala na kakšno od pravic, ki jih ima obravnavani delavec v postopku. Glede na dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sindikat bil sproti obveščen o vseh bistvenih procesnih opravilih in odločbah v postopku, to pomeni, da opustitev zahteve, naj sindikat pred odločanjem disciplinskega organa druge stopnje poda mnenje, v tem primeru pomeni samo formalno kršitev določb disciplinskega postopka. Sindikat je ves čas imel možnost sodelovanja v postopku, zato kršitev v postopku ni mogla vplivati na zakonitost odločitve v disciplinskem postopku. Če bi bilo mnenje zahtevano in dano, bi ga tožena stranka sicer morala obravnavati, njena odločitev pa na to mnenje ne bi bila vezana.

Revident je bil zaposlen na delovnem mestu kontrolorja, torej tistega, ki mora biti v vsakem trenutku vreden zaupanja in lojalen svojemu delodajalcu, zato je revizijsko sodišče prepričano, da je neupravičena uporaba sredstev v korist (sebe ali pa) koga drugega na način, ki se ga je poslužil revident, tako huda kršitev delovnih obveznosti (pa tudi popolna izguba zaupanja), da tudi pozitivno mnenje sindikata ne bi moglo v takšni meri vplivati na odločitev disciplinskih organov, da bi ti izrekli za ugotovljeno kršitev pogojni disciplinski ukrep. Zato je zaključilo, da tožena stranka glede vključevanja sindikata v disciplinski postopek sicer ni ravnala v skladu z zakonskimi določbami, da pa vendar ne gre za tako kršitev, ki bi lahko vplivala na samo odločitev v disciplinskem postopku.

Drugo vprašanje revizije je vprašanje identitete med zahtevo za začetek disciplinskega postopka in odločitvijo. Revizijsko sodišče je glede identitete že sprejelo stališče in ugotavljalo, da je za ugotovitev identitete bistven opis obravnavanega dejanja, ta pa je ves čas enak. Iz zahteve za začetek disciplinskega postopka izhaja, da se začetek postopka predlaga zaradi neupravičenega jemanja igralnih žetonov iz hopperjev igralnih avtomatov in da je tožena stranka oškodovana za najmanj v zahtevi navedeni znesek. Opis vsebuje tako elemente disciplinske kršitve kot tudi elemente kvalifikatorne okoliščine. Zato revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za pomanjkanje objektivne identitete, saj je bila naloga disciplinske komisije, da na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, ali je bila očitana disciplinska kršitev dejansko storjena in če je bila, ali so izpolnjene tudi tako imenovane kvalifikatorne okoliščine, ki so glede na določitev disciplinskih kršitev v pravilniku morale biti podane, da je bil možen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Te okoliščine so določene v 89. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), kjer je med drugim določeno, da se ta ukrep lahko izreče, če je bila s storitvijo ali opustitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda.

Ni sprejemljivo stališče revidenta, da ni bilo pogojev za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, določenih v splošnem aktu, kot to zahteva določba tretjega odstavka 58. člena ZTPDR. Tožena stranka je imela v svojem pravilniku določene disciplinske kršitve, za katere je določila, da je zanje obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa (17. člen), disciplinske kršitve, za katere je določila, da so hujše kršitve delovnih obveznosti (16. člen) in določbo, da se za vse hujše kršitve delovnih obveznosti lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (21. člen). V tem primeru pa je za izrek tega ukrepa treba uporabiti določbe 89. člena ZDR, ki so dovolj jasne in določene (večja škoda je pravni standard), ter ugotoviti še obstoj kvalifikatornih okoliščin.

Ker je disciplinska komisija zaključila (tako stališče je potrdila tudi komisija za pritožbe), da je revident zavestno materialno oškodoval podjetje za najmanj pet milijonov LIT in bi istočasno tožena stranka lahko utrpela veliko škodo tudi na svojem ugledu (posledično ima taka škoda lahko tudi materialne posledice) poštenega prireditelja posebnih iger na srečo, je ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da je bil izrečeni disciplinski ukrep primeren in izrečen v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem ni ocenjevalo, zakaj je tožena stranka prišla do zaključka, da v revidentovem primeru obteževalne okoliščine prevladujejo nad olajševalnimi, saj bi za zakonitost odločitve lahko bilo pomembno samo dejstvo, če te okoliščine sploh ne bi bile obravnavane.

Iz izvedenih dokazov v spisu in ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da tožena stranka ne bi ravnala skladno z navodilom o načinu, obliki in rokih za pošiljanje podatkov Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo (Uradni list RS, št. 11/96), poleg tega pa zbiranje teh podatkov na ravnanje revidenta ali tožene stranke v disciplinskem postopku ne more imeti nobenega vpliva.

Ker je bilo v postopku pred pritožbenim sodiščem ugotovljeno, da gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja, s čemer soglaša tudi revizijsko sodišče, je sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških revizije je sodišče odločalo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.