Jedro

Sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj je dosledno upoštevalo vse relevantne okoliščine (zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje) in odškodnino dosodilo v skladu z ustaljeno sodno prakso. Tožniku je ustrezno prisodilo 5.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma približno štiri povprečne mesečne neto plače v RS, in sicer 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 1.000,00 EUR za strah. Po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb gre za lahek primer (II.). Drži sicer, da so sodišča v preteklosti za tovrstno škodo, torej zlom gležnja, presojala tudi nekoliko višjo odškodnino (okoli 7 povprečnih mesečnih neto plač), vendar pa je sodišče v konkretnem primeru dosledno upoštevalo vse relevantne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožnici povrniti 5 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper tožnico, s katero je zahteval 10.779,84 EUR kot odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica padca na poledenelih tleh avtopralnice družbe A., d. o. o., v ..., kamor je 28. 1. 2017 pripeljal oprat svoj avto. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval 10.000,00 EUR, in sicer 7.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 1.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000,00 EUR za strah. Preostali del je predstavljala premoženjska škoda. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.529,83 EUR, in sicer mu je v celoti priznalo tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode (ob upoštevanju odbitne franšize 250 EUR) v višini 529,83 EUR. Iz naslova nepremoženjske škode pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 5.000,00 EUR, in sicer 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 1.000,00 EUR pa za strah. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

2. Tožnik je zoper zavrnilni del sodbe vložil pritožbo. V njej zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj naj mu sodišče prve stopnje ne bi pravilno določilo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala. Sodišče prve stopnje bi mu moralo iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisoditi takšno odškodnino, kot jo je zahteval v tožbi, torej 7.000,00 EUR. Tudi iz naslova odškodnine zaradi strahu bi mu moralo prisoditi takšno odškodnino, kot jo je zahteval s tožbo, in sicer 2.000,00 EUR. Tožnik s pritožbo ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanje telesnih aktivnosti. Zato predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da se s sodbo sodišča prve stopnje v celoti strinja, pritožbi pa v celoti nasprotuje. Predlagala je njeno zavrnitev ter povračilo svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine ni zmotno uporabilo materialnega prava (179. čl. Obligacijskega zakonika), saj je dosledno upoštevalo vse relevantne okoliščine (zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje) in odškodnino dosodilo v skladu z ustaljeno sodno prakso. Tožniku je ustrezno prisodilo 5.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma približno štiri povprečne mesečne neto plače v RS, in sicer 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 1.000,00 EUR za strah. Po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb gre za lahek primer (II.). Drži sicer, da so sodišča v preteklosti za tovrstno škodo, torej zlom gležnja, presojala tudi nekoliko višjo odškodnino (okoli 7 povprečnih mesečnih neto plač), vendar pa je sodišče v konkretnem primeru dosledno upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki so razvidne iz izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da telesne bolečine niso bile hude1 in tožnik ni bil hospitaliziran2 ali operativno zdravljen3. Na začetku so se bolečine stopnjevale in bile srednje hude po intenzivnosti v skupnem času trajanja 14 dni, preostalo pa so bile bolečine manjše intenzivnosti. Bolečine so bile v primeru tožnika torej zgolj srednje in manjše intenzivnosti, kar je manj kot v primerih, kjer je bila prisojena višja odškodnina. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, tudi izhaja, da resnih trajnih posledic poškodba ni pustila, razen občasne občutljivosti na vreme. Za razliko od primerov, kjer je bila prisojena višja odškodnina, sodišče prve stopnje v tem primeru tožniku ni prisodilo odškodnine za duševne bolečine, in tožnik tega v pritožbi tudi ni izpodbijal. To je še dodaten razlog, da višina odškodnin v tem primeru ne more dosegati odškodnine iz primerov, kjer je bila odškodnina za duševne bolečine prisojena. Tudi za strah je po sodni praksi 1.000,00 EUR dovolj visoka odškodnina, kakršno so sodišča v podobnih primerih že prisojala v preteklosti.4 Sodišče prve stopnje je dosledno upoštevalo tudi težave in nevšečnosti med zdravljenjem, med katere šteje imobilizacija desnega gležnja v dokolenskem mavcu (najprej v nehodilni longeti, nato v kompletnem dokolenskem mavcu), hoja z berglami v trajanju dva do tri mesece, rentgensko slikanje, štiri kontrole pri kirurgu in pet kontrol pri izbranem zdravniku, dnevne injekcije Fragmina v podkožje trebuha s strani izbranega zdravnika v trajanju petih tednov in 16 obiskov fizioterapije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki izkazujejo, da je kljub zlomu gležnja, dejanska škoda v tem primeru bila nižja, kot v nekaterih drugih primerih s poimensko enako poškodbo. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna, odškodnina pa pravična.

6. Iz teh razlogov je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Tožnica je v pritožbenem postopku prijavila stroške v višini petih EUR (materialni stroški poštnine in fotokopije). Ker je bil tožnik s pritožbo v celoti neuspešen, tožnica pa v celoti uspešna, je v skladu z 1. odst. 154. čl. ZPP tožnik dolžan tožnici povrniti vse stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku - 5 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Kot npr. v zadevi VDSS Sodba Pdp 615/2021, kjer je šlo za podoben primer zloma gležnja, vendar so bile tu bolečine na začetku en dan hude, nato dva do tri dni srednje hude, nato pa tri tedne občasno srednje hude. 2 Kot npr. v primerih II Ips 264/2009 ali II Ips 727/2004, kjer je bila prisojena odškodnina temu primerno višja tudi zato, ker je bila tožniku prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine. 3 Npr. VSL sodba in sklep II Cp 2842/2016, kjer je šlo za zlom obeh gležnjev, tožnik pa je trpel stalne hude telesne bolečine 3 tedne, stalne srednje telesne bolečine 6 tednov, nato pa še dva meseca lahkih telesnih bolečin, prisojena pa mu je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 10 mesečnih neto plač. 4 Npr. VDSS Sodba Pdp 615/2021.