Jedro

Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št.... z dne 24. 11. 2015 in št.... z dne 7. 9. 2015 (I. točka izreka). Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 342,71 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi z dne 24. 11. 2015 in z dne 7. 9. 2015. Sodišče je v obrazložitvi zavzelo stališče, da izpodbijani odločbi temeljita na odločbi toženca z dne 8. 6. 2015, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015 in da je v skladu s to odločbo podlaga za prejemanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana z odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla šele z dne 8. 6. 2015. Navaja, da je skladno s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, ki se je že večkrat izreklo, da je mogoče, ne glede na predhodno ustavitev izplačevanja dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na podlagi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega, uveljaviti vračilo preveč izplačane dajatve, neposredno na podlagi odločbe o ugotovitvi preveč izplačane dajatve uveljavljal preplačilo. Poudarja, da je v izpodbijanih odločbah sledil sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. VIII Ips 216/2010) in ni izdal odločbe o ustavitvi nadomestila za nazaj, ki bi jo kasneje štel kot dodatno pravno podlago za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov nadomestil, ampak je sledil sodni praksi in dne 8. 6. 2015 izdal odločbo o ustavitvi nadomestila za invalidnost le za naprej. Takšna odločba o ustavitvi nadomestila za invalidnost ima zgolj ugotovitveno naravo, saj je ustavitev izplačevanja v sferi tožene stranke in nikakor ni pravna podlaga za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov nadomestil, kakor nepravilno zatrjuje sodišče prve stopnje. V izreku izpodbijanih odločb z dne 7. 9. 2015 in z dne 24. 11. 2015 kot pravna podlaga za ugotovitev preplačila, odločba o ustavitvi nadomestila z dne 8. 6. 2015 tudi ni navedena. Izdaja ustavitvene odločbe za naprej pa ne pomeni, da toženec za celotno obdobje za nazaj ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačanih nadomestil za invalidnost z neposredno odločbo na podlagi 194. člena ZPIZ-2 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega. Toženec je tako zaradi neizpolnjevanja pogojev s strani tožeče stranke za izplačevanje nadomestila za invalidnost, z neposredno odločbo uveljavljal vračilo preveč izplačanih nadomestil. Ker je toženec v izpodbijanih odločbah o preplačilu nadomestila utemeljil odsotnost pravne podlage za izplačilo nadomestila za invalidnost po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in ZPIZ-2, je v skladu s pravili o vračanju neupravičeno pridobljenega zahteval vračilo preveč izplačane dajatve. Meni, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2010 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 125,13 EUR na mesec od 4. 10. 2010 dalje. Dne 8. 6. 2015 je prvostopni organ toženca pod št. ... izdal odločbo, da se tožniku nadomestilo za invalidnost kot zaposleni osebi ustavi z dnem 8. 6. 2015, ker je po potrdilu delodajalca od 1. 3. 2015 dalje zaposlen na delovnem mestu, za katerega je invalidska komisija podala dopolnilno mnenje, da je zanj neustrezno.

6. Nato je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 7. 9. 2015 odločil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. 2015 do 31. 5. 2015 zaradi dela na neustreznem delovnem mestu, neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo kot zaposlena oseba, in sicer v znesku 379,50 EUR in da je neupravičeno izplačani znesek tožnik dolžan nakazati na transakcijski račun toženca v roku 5 mesecev od dneva prejema odločbe. Takšno odločbo je toženec z dokončno odločbo št. ... z dne 24. 11. 2015 potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Citirana dokončna odločba z dne 24. 11. 2015 in prvostopna odločba z dne 7. 9. 2015, obe opr. št. ... sta predmet sodne presoje. V konkretnem primeru se spor nanaša na vračilo prejetih zneskov za nazaj, in sicer v obdobju od 1. 3. 2015 do 31. 5. 2015 izplačanega nadomestila za invalidnost. To je za obdobje, ko je tožnik užival nadomestilo za invalidnost na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 21. 10. 2010. 7. Ne glede na to, da toženec, kar posebej izpostavlja pritožba, v izreku izpodbijanih odločb ne citira odločbe z dne 8. 6. 2015, pa iz teh odločb jasno izhaja, da temeljita prav na odločbi z dne 8. 6. 2015. Na podlagi te odločbe pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo št. ... z dne 21. 10. 2010, odpadla šele 8. 6. 2015. 8. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej. Sodišče prve stopnje je imelo vso podlago za odpravo dokončne odločbe št. ... z dne 24. 11. 2015 in prvostopne odločbe iste opravilne številke z dne 7. 9. 2015, ker sta nepravilni in nezakoniti. Ker ne gre za identičen primer, se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 216/2010 in na sodno prakso ter na že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča RS ter tudi Višjega delovnega in socialnega sodišča. V vseh dosedanjih primerih je bilo v zvezi z odločbo o ustavitvi izplačevanja dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nazaj, sporno vprašanje posega v pravnomočno odločbo o priznani pravici in le kot možnost navedeno, da ima zavod na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (če je ta podana), sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1 oziroma 194. člena ZPIZ-2, skladno z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, možnost izterjati preveč izplačane zneske pokojnine ali druge dajatve. Stališče za takšen primer kot je konkreten, pa sploh še ni bilo zavzeto.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi, glede na uspeh v pravdi pa skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP tožencu naložilo plačilo stroškov postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.