Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu v skladu s 4. odstavkom 442. člena ZFPPIPP prenehalo, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra. 24. člen ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je zahtevek za plačilo neizplačanih plač za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja (v višini treh minimalnih plač), odškodnino za letni dopust, odpravnino (za 4 leta delovne dobe) na Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije vložila po poteku 90 dni po datumu prenehanja delovnega razmerja. Njen zahtevek je bil tako vložen prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta odločba tožene stranke, št. ... z dne 4. 8. 2010 in odločba Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije, št. ... z dne 15. 7. 2010, nezakoniti (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala spremembo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2010 in odločbe Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 15. 7. 2010, tako da se tožnici prizna pravica do denarnega izplačila na podlagi 19. člena Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije, in sicer za neizplačane plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja v višini treh minimalnih plač v višini 1.792,29 EUR, za nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta, do katerega je tožnica upravičena v tekočem koledarskem letu v višini ½ minimalne plače (286,21 EUR) in za odpravnino v skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih za štiri leta delovne dobe v višini 479,36 EUR ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna od teh zneskov plačati prispevke in dohodnino za tožnico, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih dajatev do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 327,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih - o bistveni pravni zmoti tožnice, zaradi katere je prepozno uveljavljala pravice na Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (sklad). Nihče ji ni dal pravnega pouka, ki ga je tožnica utemeljeno pričakovala. Tudi sodišče prve stopnje je upoštevalo njeno dejansko prepozno vloženo tožbo, ki jo je najprej vložila na nepristojno Upravno sodišče RS. Sodba tudi nima razlogov o vsebini prilog k 2. pripravljalni vlogi tožnice. Obstaja nasprotje med vsebino listin in razlogi sodišča, saj iz korespondence tožnice in Ministrstva za delo, družine in socialne zadeve izhaja vestno ravnanje tožnice, ki je pravočasno iskala pravni nasvet, a je bila napačno usmerjena. Tožnica je storila vse potrebno, da bi prejela točne informacije o svojem položaju in možnostih. Bila je napačno poučena, da mora svoje pravice uveljavljati na Zavodu RS za zaposlovanje in ne na skladu, a o tem sodba sploh nima razlogov. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče tožnice ni zaslišalo. Tožnica tako ni imela možnosti predstaviti vseh svojih ukrepov in ji ni bila dana možnost dokazati bistvene zmote. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 46. člena Obligacijskega zakonika ter 21. člen Zakona o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (ZSPJS). Tožnica namreč v smislu določbe 21. člena ZSPJS ni izgubila pravice, zato bi ji morala biti priznana.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnice. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Zaslišanje tožnice namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi. Tudi ni nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o komunikaciji tožnice s toženo stranko in med samimi dopisi tožene stranke. Listine so v celoti pravilno povzete in upoštevane pri odločitvi. Sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka ZPP, saj je sodba jasno obrazložena, v njej pa so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje pri družbi A. d.o.o. v skladu s 4. odstavkom 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in spremembe - ZFPPIPP) prenehalo 18. 12. 2009, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra. 24. člen Zakona o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/1997 in spremembe - ZJSRS) določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je zahtevek na Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije (sklad) vložila 7. 7. 2010, kar je več kot 90 dni po datumu prenehanja delovnega razmerja. Njen zahtevek je bil tako vložen prepozno, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (pred njim pa tudi sklad v sklepu z dne 15. 7. 2010 in tožena stranka v odločbi z dne 4. 8. 2010). Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s prekluzivnostjo roka iz 24. člena ZJSRS je v celoti pravilna. N epoznavanje prava oziroma roka za uveljavljanje pravic v nobenem primeru ne more biti utemeljen in opravičljiv razlog za zamudo roka.

Tožnica je sicer že 26. 1. 2010 izvedela, da je bila družba A. d.o.o. dne 18. 12. 2009 izbrisana iz sodnega registra, ko je prejela sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o prekinitvi izvršbe. Dne 23. 2. 2010 pa je prejela tudi odgovor tožene stranke, da ima možnost svoje pravice uveljavljati na zavodu za zaposlovanje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožnica s strani tožene stranke napačno poučena, saj se zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca skladno z 2. odstavkom 24. člena ZJSRS vloži pri enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (tožnica je nato 7. 7. 2010 zahtevo vložila pri Območni službi B. Zavoda RS za zaposlovanje). Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati določbe Obligacijskega zakonika o bistveni zmoti. Obligacijski zakonik namreč vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, v predmetnem primeru pa gre za vprašanje zamude postopkovnega roka.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.