Jedro

Po prostorskem načrtu občine je obravnavano zemljišče po vrsti rabe opredeljeno kot gozd in ne kot gradbena parcela. Zato objekta - šotor, namenjen skladiščenju - ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki jih je mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor je z odločbo z dne 10. 5. 2010 tožniku naložil, da mora v roku šest mesecev po vročitvi odločbe odstraniti postavljen montažni platneni šotor zgrajen brez gradbenega dovoljenja ter zemljišče parc. št. 1381/1 k.o. … vzpostaviti v prvotno stanje, sicer bo opravljena izvršba po drugih osebah. Prav tako je v zvezi s spornim objektom odredil prepovedi na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi pregleda na kraju samem dne 20. 4. 2010 ter zaslišanja zavezanca A.A. ugotovil, da je imenovani postavil objekt in sicer montažni platneni šotor tlorisnih dimenzij 16 m x 25 m (postavljen v mesecu septembru 2004) in 16 m x 27 m (postavljen v mesecu januarju 2006). Montažni šotor je postavljen na dveh izvedenih armiranobetonskih talnih ploščah, in sicer kot montažna konstrukcija povezana v celoto, iz dveh samonosilnih regalnih konstrukcij iz različnih kovinskih profilov, ki so med seboj vijačeni in varjeni. Obodna in strešna konstrukcija pa je prevlečena s šotorskim platnom. Objekt stoji na parc. št. 1381/1 k.o. …, ki je v lasti družbe B. d.o.o.. Šotor se uporablja za poslovne namene skladišča navedene družbe. Objekt je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski zavezanec je v postopku predložil lokacijski informaciji izdani s strani Mestne občine Murska Sobota. V obeh lokacijskih informacijah je določena vrsta gradnje in sicer gradnja novega objekta- montažni platnen šotor. Obravnavana gradnja se uvršča po 2. členu ZGO-1B med nezahtevne objekte. Za gradnjo takih objektov je potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga pa zavezanec nima.

Tožena stranka je s svojo odločbo z dne 7. 1. 2011 predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja zavrnila ter hkrati spremenila 3. točko izreka prvostopne odločbe, ki se nanaša na izrečene prepovedi, tako da je za nelegalno gradnjo prepovedala promet in sklepanje drugih pravnih poslov. V ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnila, kakor tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V zvezi s predlogom na ugotovitev ničnosti prvostopne odločbe je tožena stranka navedla, da se v skladu z določbami ZGO-1 inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji primarno izrečejo investitorju, izvajalcu del in lastniku zemljišča pa le, če investitorja ni mogoče ugotoviti. Ker tožnik sam priznava, da je investitor objekta, je zato nedvomno stranka v postopku in kot tak pasivno legitimiran. Da je tožnik investitor izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 20. 4. 2010, na katerega tožnik ni imel pripomb. S tem pa ni podlage, za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe. Glede izrečenega ukrepa pa tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ sicer napačno uporabil materialno pravo, saj sporne gradnje ni mogoče presojati po določbah ZGO-1B, ker je bil objekt tedaj že zgrajen. Vendar pa napačna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost same odločitve. Dovoljenost gradnje je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času same gradnje, to pa je bil ZGO-1 ter Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/03, 130/04). Po navedenem Pravilniku spadajo med začasne objekte, ki so enostavni objekti, tudi šotori namenjeni skladiščenju, če njihova tlorisna površina ne presega 500 m2. Pri tem pa 20. člen Pravilnika v točki 7. jasno določa, da se lahko začasne objekte namenjene skladiščenju gradi samo znotraj gradbene parcele, ki pripada stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Zemljišče s parc. št. 1381/1 k.o. … pa je po vrsti rabe opredeljeno kot gozd, ne pa kot gradbena parcela. Glede na navedeno bi si torej moral tožnik tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje, pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker je prvostopni organ tožniku izrekel prepovedi, ki se lahko izrečejo le lastniku nepremičnine, je tožena stranka v tem delu odločitev spremenila.

Tožnik v tožbi opozarja na bistveno kršitev določb postopka, ker je bila odločba drugostopnega organa vročena neposredno zavezancu, ne pa njegovemu pooblaščencu. Pooblaščenec je tako izvedel za izdano odločbo šele nekaj dni pred iztekom roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, zato je bilo poseženo v tožnikovo pravico do pravnega sredstva, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Nadalje tožnik ugovarja pasivni legitimaciji, ker ni lastnik spornega objekta. Objekt v smislu določb Stvarnopravnega zakonika ni samostojna stvar v pravnem prometu in kot tak ne more imeti drugega lastnika, kot zemljišče, na katerem stoji. Posledično to pomeni, da je lastnik objekta tista oseba, ki je lastnica parcele št. 1381/1 k.o. …, torej družba B. d.o.o. Prav tako ne drži trditev, da v konkretnem primeru ni sporno, da je investitor tožnik. Tožnik je ustanovitelj in direktor navedene družbe. Tako je pri zaslišanju dejansko izpovedoval v svojstvu zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o. Upravni organ pa bi moral ugotoviti, kdo je dejanski investitor spornega objekta. Ker tožnik ni investitor, zato nanj tudi ne more biti preložena obveznost iz inšpekcijskega postopka. Izvršitev take odločbe ni mogoča, zato je odločba nična. Ker je bil objekt postavljen v letu 2004 in 2006, v zadevi ni mogoče uporabiti določb ZGO-1B, ki so se pričele uporabljati 15. 4. 2008. Prej veljavni ZGO-1A je poznal kategorijo enostavnih objektov. Za enostavne objekte pa gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, če je investitor pred začetkom gradnje pridobil lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če modalitete tega objekta ustrezajo pogojem Pravilnika. Gradbeno dovoljenje tako za predmetni objekt v času, ko je bil postavljen, sploh ni bilo potrebno. Investitor pa je pred gradnjo pridobil lokacijski informaciji, iz katerih jasno izhaja, da je postavitev takšnega objekta dopustna. Objekt torej izpolnjuje pogoje, ki so bili predpisani v času postavitve. Prav tako ZGO-1B v 120. členu za prehodno obdobje vzpostavlja fikcijo, da je bilo za gradnjo enostavnega objekta, ki je izpolnjeval pogoje po dotedanjih predpisih, gradbeno dovoljenje izdano po samem zakonu. V konkretnem primeru to pomeni, da je za sporni objekt, ki spada v kategorijo enostavnih objektov, ter je bil postavljen pred uveljavitvijo ZGO-1B, pridobljeno gradbeno dovoljenje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po ustaljeni upravno sodni praksi je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje predvsem investitor objekta, šele če ta ni znan, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja. Navedeno posredno izhaja tudi iz določbe 157. člena ZGO-1, ki določa še druge sankcije pri nedovoljeni gradnji, kot npr. nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedena sankcija se primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. V konkretnem primeru ni sporno, da je lastnik zemljišča parc. št. 1381/1 k.o. … družba B. d.o.o., katere ustanovitelj in zakoniti zastopnik je tožnik. Vendar pa je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je investitor sporne gradnje tožnik. Navedeno izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu ter zaslišanju tožnika dne 20. 4. 2010, prav tako pa iz lokacijskih informacij, s katerima tožnik utemeljuje zakonitost sporne gradnje. Tožnik namreč zatrjuje, da je investitor pred postavitvijo montažnih objektov pridobil lokacijski informaciji, v katerih pa je kot vlagatelj zahteve naveden prav tožnik. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da ni podana tožnikova pasivna legitimacija v tem postopku. S tem pa je tudi neutemeljen ugovor, da je odločba neizvršljiva, ter posledično nična.

V zvezi s tožbenim ugovorom napačne uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da je že tožena stranka pravilno ugotovila, da pravno podlago v obravnavanem primeru predstavljajo določbe ZGO-1. Zaradi navedenega so brezpredmetni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pogoje za postavitev nezahtevnih objektov na podlagi določb ZGO-1B.

ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po določbi tretjega odstavka 3. člena pa za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja pa določa Pravilnik. V skladu z določbami Pravilnika med enostavne objekte spadajo tudi začasni objekti namenjeni skladiščenju, kamor po 11. členu pravilnika sodijo šotori s tlorisno površino do 500 m2. Vendar pa se lahko po določbi 7. točke 20. člena Pravilnika začasne objekte namenjene skladiščenju gradi samo znotraj gradbene parcele, ki pripada stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Po prostorskem načrtu Občine Murska Sobota je zemljišče s parc. št. 1381/1 k.o. … po vrsti rabe opredeljeno kot gozd, ne pa kot gradbena parcela. Navedeni ugotovitvi tudi tožnik v tožbi ne ugovarja. S tem pa ni izpolnjen pogoj, da bi bilo možno sporni objekt uvrstiti med enostavne objekte po Pravilniku, ki jih je mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba določbe 120. člena ZGO-1D, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, saj v konkretnem primeru ne gre za enostavni objekt, ki bi ga bilo mogoče postaviti brez gradbenega dovoljenja, zato zanj zakonska fikcija ne velja.

Neupoštev je tudi tožbeni ugovor glede kršitve pravil postopka v zvezi z vročitvijo odločbe tožene stranke, saj po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik zatrjuje, da mu je bila odločba tožene stranke vročena neposredno, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu. V skladu z določbami ZUP se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. V takšnem primeru je dokument pravilno vročen, če je vročen pooblaščencu. Vendar pa je v konkretnem primeru pooblaščenec tožbo vložil pravočasno glede na datum vročitve odločbe stranki. Kolikor pa je pooblaščenec menil, da za vložitev tožbe, glede na zahtevnost materije, in ker je za vročitev izvedel proti izteku roka za vložitev tožbe, nima dovolj časa, pa bi lahko zahteval vročitev odločbe in vložil tožbo upoštevaje datum pravilno opravljene vročitve.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.