Jedro

Od povprečnega voznika je treba pričakovati, da pri vožnji v koloni upošteva varnostno razdaljo in da tudi sicer prilagodi hitrost vožnje vsem okoliščinam, saj mora pričakovati, da drugače vozila ne bo mogel pravočasno ustaviti, če se kolona (nenadoma) ustavi. Zato je vozniku, ki ne ravna tako, mogoče očitati veliko malomarnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 279.769,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 45.478,00 SIT od

16.6.1999 do plačila, od zneska 168.958,00 SIT od 12.7.1999 do plačila, od zneska 7.770,00 SIT od 16.8.1999 do plačila in od zneska

57.590,10 SIT od 23.8.2000 do plačila, v 15 dneh." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 56.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

34.702,00 SIT od 13.2.2002 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 279.796,10 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izreklo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.250,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali sta izpolnjeni (preostali dve) predpostavki odškodninske odgovornosti, in sicer vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode (S.K.). Glede vzročne zveze namreč zadostuje v izpodbijani sodbi zapisana ugotovitev, da je S.K. s sprednjim delom trčila v zadnji del vozila, ki ga je vozil J.R., le tega pa je odbilo naprej v vozilo K.J.A.. Povzročiteljeva odgovornost za škodo pa se glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz 1. odst. 154. člena ZOR predpostavlja.

Sicer pa v obravnavani zadevi ta vprašanja niti niso bila sporna, saj je šlo samo za to, ali je zavarovanka tožene stranke S.K. škodo povzročila iz navadne ali iz velike (hude) malomarnosti. Le v slednjem primeru bi bil namreč tožbeni zahtevek glede na 86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da S.K. ni mogoče očitati hude malomarnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s tem je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je zavarovanka vozila v koloni s prekratko varnostno razdaljo in da resda hitrosti svoje vožnje ni prilagodila lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, vendar pa tudi ni ravnala na način, ob kakršnem bi povprečen voznik moral pričakovati protipravne posledice svojega ravnanja. Menilo je namreč, da se vsakemu povprečnemu vozniku ob njegovi vožnji lahko zgodi, da ko se kolona vozil pred njim nenadoma ustavi, sam prepozno zavre in s tem zaradi svoje običajne nepazljivosti povzroči prometno nezgodo.

S takimi razlogi se sodišče druge stopnje ne strinja. Meni namreč, da je od povprečnega voznika treba pričakovati, da pri vožnji v koloni upošteva varnostno razdaljo in da tudi sicer prilagodi hitrost vožnje vsem prej naštetim okoliščinam, saj mora pričakovati, da drugače vozila ne bo mogel pravočasno ustaviti, če se kolona (nenadoma) ustavi (ne gre za to, da voznik prepozno zavre, temveč za to, da zaradi prekratke varnostne razdalje in neprilagojene hitrosti tudi ob sicer pravočasnem zaviranju trči v vozilo pred sabo). Zato je vozniku, ki ne ravna tako, mogoče očitati veliko malomarnost. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala tako, kot bi moral povprečen voznik, je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru velika (huda) malomarnost ni bila podana, v materialnopravnem pogledu zmoten. Ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svojega zaključka sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške (in ne Slovenije) Gž 1598/ 70, saj je v njej pomemben kvečjemu stavek, da velike malomarnosti na strani voznika ne more izključiti samo dejstvo, da je bil voznik začetnik in da v vožnji ni bil zadostno izkušen, to pa zaključku sodišča prve stopnje ne more biti v prid. Zato je sodišče druge stopnje, nevezano na pritožbeni predlog (2. odst. 351. člena ZPP), na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške postopka, ki jih je ta imela tako na prvi kakor tudi na drugi stopnji za sodne takse, poštnino in fotokopiranje listin.

Zamudne obresti je sodišče druge stopnje tožeči stranki prisodilo le od stroškov postopka na prvi stopnji, saj jih od pritožbenih stroškov ni zahtevala.