Jedro

Samo splošna možnost vplivanja na priče ne zadostuje za zaključek o pripornem razlogu iz 2. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega A. S. ne odredi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 30/2012 z dne 14. 1. 2012 zoper obdolženega A. S. odredil pripor iz pripornih razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 30/2012 z dne 16. 1. 2012 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutem eljeno. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je odredba o hišni preiskavi zakonita, saj se nanaša na vse prostore, v katerih so bili najdeni obremenilni dokazi. Sklep o odreditvi pripora ima tudi razloge glede koluzijske in ponovitvene nevarnosti, medtem ko nasprotovanje dejstvom, na podlagi katerih je sodišče utemeljilo priporne razloge, pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da se izpodbijani sklep sodišča opira na dokaze, ki so bili pridobljeni pri nezakonito izvedeni hišni preiskavi, saj se le-ta ni opravljala na naslovu P., za katero je bila izdana odredba, pač pa je policija nezakonito vstopila v kletne prostore v uporabi družbe V. d. d., pri čemer je bilo policistom ob hišni preiskavi slednje tudi predstavljeno.

6. Odredba za hišno preiskavo, ki jo je dne 9. 1. 2012 izdal dežurni preiskovalni sodnik, se nanaša na celotno stanovanjsko hišo s pritiklinami na naslovu P., kjer živi obdolženi A. S., formalno pa je v občinski lasti. Iz zapisnika o zasegu predmetov, zapisnika o ogledu ter fotografij v spisu nedvomno izhaja, da se vsi preiskani prostori, vključno s kletnim prostorom, v katerem so bile najdene rastline marihuane ter pripomočki za njihovo gojenje, nahajajo v stavbi, na navedenem naslovu. Iz zapisnika o hišni preiskavi pa je razvidno tudi, da je obdolženec kletne prostore odklenil sam, zapisnik pa je podpisal brez ugovorov. Stališču zagovornika, da se je hišna preiskava izvajala v prostorih, ki niso bili navedeni v odredbi preiskovalnega sodnika, Vrhovno sodišče tako ne more slediti.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da odredba za hišno preiskavo temelji na nezakonitem predlogu policije, saj je v njem navedena obdolženčeva izjava, ki jo je policistom podal marca 2011, in sicer preden je bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo obdolženčevo nezakonito posest orožja prvenstveno utemeljil z grožnjami, ki jih je obdolženec izrekel svoji partnerki ter otrokom dne 1. 1. 2012. Iz predloga za hišno preiskavo izhaja, da je obdolženec tega dne partnerki grozil z ubojem ter omenjal „kugle“, zaradi česar se je partnerka ustrašila ter z otroci zapustila stanovanje, saj je vedela, da je obdolženec v preteklosti že posedoval orožje. Na podlagi navedenih okoliščin je preiskovalni sodnik utemeljeno sklepal na verjetnost, da bo pri hišni preiskavi obdolženčevega stanovanja mogoče najti orožje. Dejstvo, da zoper obdolženca teče drug kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Krškem pod opr. št. II K 16570/2011, to verjetnost le dodatno potrjuje. Morebitne nezakonitosti, do katerih naj bi v citirani zadevi prišlo v fazi predkazenskega postopka, bo obdolženec lahko uveljavljal v navedenem postopku. V obravnavani zadevi pa v zahtevi zatrjevane kršitve na zakonitost odredbe za hišno preiskavo niso imele vpliva.

8. Zagovornik v zahtevi nadalje oporeka očitku, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil v hudodelski združbi. Po mnenju zagovornika je tak očitek popolnoma umetno skonstruiran, in zanj ni prav nikakršnih dokazov. S takšnimi navedbami zagovornik izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, zato se Vrhovno sodišče, ki pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP), do teh navedb ne more vsebinsko opredeliti.

9. Vrhovno sodišče prav tako ne more soglašati s stališčem zagovornika, da pri obdolžencu ni izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta obstoj ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljili z navedbo, da je obdolženec brez zaposlitve in premoženja, razpolaga pa z znanjem v zvezi z gojenjem konoplje, kar kaže, da se z izvrševanjem kaznivih dejanj preživlja. Kot okoliščino, ki kaže na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami ponavljal, sta sodišči ocenili tudi dejstvo, da je bila zoper obdolženca že vložena obtožnica zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča prve in druge stopnje pa je podana tudi utemeljena nevarnost, da bo obdolženec ponavljal nasilje nad partnerko in otroki, saj je bila ravno partnerkina prijava policiji povod za odkritje laboratorija za pridobivanje konoplje. Navedenih zaključkov sodišča ne morejo omajati navedbe zagovornika, s katerimi želi zmanjšati pomen dejanja, zaradi katerega je bila zoper obdolženca obtožnica že vložena. Ob dejstvu, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini ter upoštevaje težo tega dejanja, kot izhaja iz konkretnega opisa v izreku sklepa o odreditvi pripora, pa zagovornik ne more uspeti niti s trditvami, da mora obdolženec skrbeti za družino ter da za obdolženčevo partnerko ne obstaja nikakršna nevarnost. 10. Utemeljeno pa obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni podan priporni razlog koluzijske nevarnosti, saj samo teoretična možnost vplivanja na priče za takšen sklep ne zadostuje.

11. Preiskovalni sodnik je presojo o obstoju koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oprl na dejstvo, da osebe, s katerimi je obdolženec sodeloval, še niso odkrite, obdolženec pa se zaveda, da mu je lahko izrečena zaporna kazen. Po mnenju preiskovalnega sodnika navedene okoliščine utemeljujejo obstoj upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti obvestil ali še kako drugače vplival na svoje pomagače oziroma tiste, ki za tako početje vedo. Senat je k navedeni obrazložitvi še dodal, da bo potrebno v postopku zaslišati obdolženčevo partnerko, zato obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec vplival tudi nanjo.

12. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak da: a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. V obravnavanem primeru takšne posebne okoliščine niso podane. Zgolj dejstvo, da doslej člani hudodelske združbe še niso bili odkriti ter da vse priče še niso bile zaslišane, namreč ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na (obremenilne) priče ali sostorilce. Zagovornik zato pravilno ocenjuje, da v času odreditve pripora priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni bil podan.

13. Zaradi ugotovljene kršitve 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi na podlagi 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker ostale v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je delno vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče v preostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).