Jedro

Konkurenčna klavzula oz. pogodba je nična, če stranki v pogodbi ne določita tudi protidajatve oz. ustreznega materialnega nadomestila za delavca (odmena, odškodnina), ki spoštuje klavzulo. Dejstvo, da je bila taka klavzula sklenjena v pogodbi o zaposlitvi še pred nastopom pravnih učinkov odločbe Ustavnega sodišča z dne 14.5.1992 oz. pred novelo ZDR, ni odločilnega pomena, saj gre za ničnost v skladu z določbo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških delno spremeni, tako da se znesek 132.571,00 tolarjev zniža na 111.916,00 tolarjev.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahteval od toženca I.H. plačilo 3.210.758,40 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1995 dalje do plačila, od toženke M.M. pa 466.099,80 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1995 dalje do plačila, skupaj s stroški postopka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotožencu stroške postopka v znesku 132.571,00 tolarjev, drugotoženki pa 33.525,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev. Najprej nasprotuje postopku sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep o vpogledu listinske dokumentacije v spisu od A/1 do A/14 in nato ugotovilo, da je stvar zrela za odločitev, saj naj bi bil tak način dokazovanja verjetno precedens v sodni praksi. Dokazni sklep, ki temelji na nekakšnem vpogledu dokumentacije in na nedoločnih listinah, nikomur ne koristi, iz namena postopka in dokazovanja pa sledi, da mora sodnik sestaviti natančen dokazni sklep, iz katerega bodo razvidno pravno pomembna, pa tudi sporna dejstva, ... . Tožeča stranka ni privolila, da se dokazi izvajajo samo z vpogledom v dokumentacijo, zaradi česar je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče tudi zmotno stoji na stališču, da je z ustavno odločbo, objavljeno v Ur.l. RS št. 29/92 določilo pogodbe o zaposlitvi s konkurenčno klavzulo izgubilo veljavo z 14.6.1993 in postalo nično. Sodba, ki ugotavlja ničnost pravnega posla, je deklaratorna, ne pa takšna, kot je odločilo sodišče. Pogodba o zaposlitvi z obema tožencema ob sklenitvi ni bila nična, temveč je temeljila na konkurenčni klavzuli, kot jo je omogočal in jo še omogoča 4. odst. 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/93) in Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur.l. RS št. 7/91). Postavlja se dejansko vprašanje, ali je možno izpolniti pogodbeno obveznost, ki je ob sklenitvi pogodbe bila pravno veljavna in zavezujoča, v času izpolnitve pa je prenehala zaradi spremembe zakonodaje. Splošno načelo v sodni praksi je, da sodišče uporabi pravo, ki velja ob sklenitvi pravnega posla, ne pa ob prenehanju obveznosti. Tožeča stranka nadalje meni, da razlogi sodbe ne razlikujejo ustavodajne od zakonodajnje funkcije, saj Ustavno sodišče ne odloča o skladnosti posamičnega pravnega akta z Ustavo, niti o tem, da je kakršnokoli določilo posamičnega akta izgubilo pravno veljavo ali celo, da je postalo nično. Ne glede na to, da sta bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih kasneje črtana 5. in 6. odst. 7. čl. ZDR, to ne pomeni, da je s tem postala obveznost tožencev po konkurenčni klavzuli nična, oz. izgubila pravno veljavo. Dejstvo je tudi, da je Ustavno sodišče pustilo določbo 4. odst. 7. čl. ZDR nedotaknjeno, to pa še vedno dopušča delavcu in delodajalcu, da se s pogodbo o zaposlitvi dogovorita tudi o konkurenčni klavzuli. Sodišče se ni z ničemer dotaknilo vprašanja obveznosti iz konkurenčne klavzule in sorazmernosti - ugodnosti, ki jih je tožeča stranka nudila tožencema.

Stroškovni sklep je neobrazložen in se ne da preizkusiti, napačna pa je tudi odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od stroškov postopka (328. čl. ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je na obravnavi dne 19.11.1997 sprejelo le dokazni sklep o vpogledu listinske dokumentacije v spisu od A/1 do A/14, bistveno kršilo določbe postopka. Ker na takšen sklep v zapisniku ni nobenih pripomb, pa tudi sicer ni zaslediti nobenih pripomb ali dodatnih dokaznih predlogov strank, je pritožbeno sodišče vsebino zapisnika štelo za verodostojno; torej je štelo, da je senat listinsko dokumentacijo v spisu vpogledal in brez dodatnih dokaznih predlogov štel zadevo za zadosti obravnavano, da se lahko izda odločba. Zato senat tudi ni imel nobene podlage, da bi zavrnil kakršnekoli predlagane dokaze, pritožbeno sodišče pa tudi ne ugotavlja, v čem je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe dejstvo, da v dokaznem sklepu sodišče ni navedlo tudi spornih dejstev, o katerih naj se izvedejo dokazi (1. odst. 300. čl. ZPP).

Neutemeljeno je tudi razlogovanje tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevkov zoper oba toženca za povrnitev odškodnine po konkurenčni klavzuli, kot je bila določena v njunih pogodbah o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da to določilo v pogodbah o zaposlitvi ni postalno nično oz. neveljavno šele z odločbo Ustavnega sodišča z dne 14.5.1992, z nastopom pravnih učinkov te odločbe ali začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur.l. RS št. 71/93), temveč je bilo nično že ob podpisu obeh pogodb o zaposlitvi. Gre za ničnost v skladu s 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78- 57/89, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), saj takšno določilo nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, kar je s svojo odločbo, sicer kasneje, in v zvezi s 5. ter 6. odst. 7. čl. ZDR ugotovilo tudi Ustavno sodišče R Slovenije in kar ne pomeni, da tega ni mogoče trditi v konkretni zadevi, za konkretni pogodbi o zaposlitvi, tudi za obdobje pred sprejemom takšne odločbe. Gre za to, da bi morale stranke v pogodbi določiti tudi protidajatev oz.

ustrezno materialno nadomestilo za toženca, ki spoštujeta konkurenčno prepoved. Samo s tem bi bila lahko oba subjekta delovnega razmerja enakomerno obremenjena. Nasprotna ureditev, ki nalaga le breme delavcu, ni v skladu z načeli pravne in socialne države (2. čl. Ustave). Ugodnosti, ki naj bi jih po navedbah pritožbe imela toženca v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki, nikakor ne pomenijo tiste materialne satisfakcije, ki bi lahko govorila za enakomerno obremenitev delavca in delodajalca v primeru zaveze s konkurenčno klavzulo.

Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje sicer odmere stroškov ni natančno obrazložilo, vendar pa so jasno razvidni iz zaznamkov v stroškovnikih obeh pooblaščencev tožencev. Zato je bilo odmero mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v korist prvotoženca odmerilo previsoke stroške postopka, saj bi mu moralo za pripravljalni spis priznati le 300 od 600 prijavljenih točk, prav tako pa mu ne gredo tudi stroški za končno obrazloženo poročilo stranki in pridobitev pravnomočnosti. Po pravilni odmeri prvemu tožencu pripada 1.400 točk in stroški takse za odgovor na tožbo oz.

skupaj 111.916,00 tolarjev, namesto dosojenih 132.571,00 tolarjev.

Stroški drugotožene stranke so bili odmerjeni pravilno, pravilno pa je sodišče določilo tudi začetek teka zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, saj paricijski rok iz 3. odst. 328. čl. ZPP ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev - gre za zakonski odlog.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno spremenilo le izrek o stroških postopka, tako da je znesek 132.571,00 tolarjev nadomestilo z zneskom 111.916,00 tolarjev, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela oz. je uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odloči tudi, da sama trpi svoje pritožbene stroške.