Jedro

Drži pritožbeno zavzemanje, da sklep o dopustitvi spremembe tožbe ni sklep procesnega vodstva in da je sodišče, ko ga izda, nanj vezano ter ga ne more več spremeniti. Sodišče prve stopnje je torej izpodbijanim sklepom nedopustno poseglo v predhodni sklep, ki ga je sprejelo na naroku.

Neustrezna čelada nima adekvatne (predvidljive) vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka, ampak ima lahko le vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode (op. tudi sodišče prve stopnje omenja takšno vzročno zvezo). Ker je prvi sklop vzročne zveze (med nedopustnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka) neadekvaten, je po teoriji o adekvatni vzročnosti odškodninska odgovornost ″povzročitelja‶ izključena, in sicer v celoti.

V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe povzetih kršitev predpisov iz varstva pri delu preprosto ni mogoče vzročno povezati z nastankom škodnega dogodka, zato je utemeljeno pritožbeno zavzemanje prve toženke, da ni odgovorna za nastalo nesrečo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe ne dopusti, razveljavi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne, medtem ko se pritožbi prve toženke ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: »I. Zavrne se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 30.432,42 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi od 7.6.2017 dalje do plačila.

II. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov se pridrži za končno odločbo.«

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ne dopusti sprememba tožbe (op. le-ta se je nanašala na dodatni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, fizično osebo, če prva toženka, pravna oseba obveznosti ne bo izpolnila), in z izpodbijano sodbo razsodilo (I.), da je tožena stranka (prva toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 21.302,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2017 dalje do plačila, (II.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo še 9.129,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2017 dalje do plačila in (III.) da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti prvi toženki 2,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep in zavrnilni del sodbe (II. in III. točko izreka sodbe) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, naj se izpodbijani sklep razveljavi (in pusti v veljavi sklep z dne 11.4.2022) in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, v zvezi z izpodbijanim sklepom (med drugim) uveljavlja kršitev četrtega odstavka 329. člena Zakona o pravdnem postopku. Sklep o dopustitvi spremembe tožbe z dne 11.4.2022 ni sklep procesnega vodstva in je sodišče nanj vezano. Pravda bi se morala nadaljevati tudi zoper fizično osebo (drugo toženko). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da prva toženka ni bila pozvana k plačilu terjatve. Tožnica v nadaljevanju pritožbe izpodbija presojo 30% soprispevka njenega zavarovanca (poškodovanega delavca), ker ni nosil čelade (10%) in ker se je nahajal v nevarnem območju ter ni imel zadostne varnostne razdalje (20%). V tej smeri obširno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in uveljavlja bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni opravilo vseh pravdnih ravnanj in ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu.

3. Prva toženka na tožničino pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točko izreka sodbe) je pravočasno pritožbo vložila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Prva toženka v pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje predvsem iz razloga, da je napačno presojalo vzročno zvezo med ravnanji in opustitvami, ki se ji očitajo, in nastalo delovno nesrečo. Med drugim meni, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča prve stopnje o nedelujočem končnem stikalu in da gre pri padcu ACU mašine za konstrukt izvedenke. Ker tožnica v tej smeri ni navedla trditev, gre za t.i. informativni dokaz. Ni zadostnih pojasnil o vzročni zvezi med ACU mašino in delovno nesrečo ter o nedelujočem mejnem stikalu. Obrazložitev je kontradiktorna, saj ni jasno zakaj je nastala nezgoda (ali zaradi neustrezne košare ali zaradi nedelujočega mejnega stikala). Negativnega dejstva, da delavec ni opozarjal na neustrezno delovanje dvigala (op. preveriti delovanje je bila njegova dolžnost), prva toženka ne more izkazati in tožnica ni zatrjevala, da je opozarjal. Glavni vzrok za nastanek nezgode je na delavcu. Le podredno prva toženka meni, da je soprispevek delavca k nastali nezgodi vsaj 95 %.

5. Tožnica na pritožbo prve toženke ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice zoper sodbo ni utemeljena, medtem ko sta pritožba tožnice zoper sklep in pritožba prve toženke zoper sodbo utemeljeni.

**O pritožbi tožnice zoper sklep**

7. V prvem sojenju se je postopek vodil zoper toženo stranko kot s.p. in je sodišče prve stopnje po izbrisu s.p. sodbo izdalo zoper fizično osebo. Pritožbeno sodišče je po pritožbah obeh pravdnih strank s sklepom Cpg 56/2021 z dne 19.5.2021 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je opozorilo, da je zaradi prenosa podjema na d.o.o. prva toženka univerzalna pravna naslednica prvotno tožene s.p. in da v izpodbijani sodbi ni razlogov o odgovornosti fizične osebe (druge toženke) v smislu 672. člena Zakona o gospodarskih družbah. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sklepom I Pg 311/2020 z dne 18.11.2021 nadaljevalo postopek z d.o.o. (prvo toženko) kot toženo stranko. 1.12.2021 je tožnica tožbo popravila na način, da je zahtevala plačilo od d.o.o. (prve toženke) in, če prva toženka ne bo izpolnila, od fizične osebe (druge toženke). Sodišče prve stopnje je na naroku 11.4.2022 dopustilo spremembo (popravek) tožbe, nato pa je z izpodbijanim sklepom iz razlogov, ki so razvidni iz 10. do 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe sklep spremenilo in spremembe tožbe ni dopustilo.

8. S predmetnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev, in sicer je zmotno uporabilo 329. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, saj izpodbijana odločba ni izdana (tudi) zoper drugo toženko (fizično osebo). Drži pritožbeno zavzemanje, da sklep o dopustitvi spremembe tožbe ni sklep procesnega vodstva in da je sodišče, ko ga izda, nanj vezano ter ga ne more več spremeniti.1 Sodišče prve stopnje je torej izpodbijanim sklepom nedopustno poseglo v predhodni sklep, ki ga je sprejelo na naroku.

9. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper sklep ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo posledično moralo na podlagi dopuščene spremembe tožbe z dne 11.4.2022 odločati še o zahtevku zoper drugo toženko (fizično osebo). Ker sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko (fizično osebo) po dopuščeni spremembi tožbe sploh ni odločalo, pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera te kršitve ne more odpraviti samo. Čeprav se zadeva razveljavlja že drugič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma je razveljavitev v tem konkretnem primeru nujna, saj bi bilo v situaciji, ko bi o celotnem zahtevku zoper drugo toženko odločalo samo pritožbeno sodišče in to na pritožbeni stopnji sojenja zagotovo prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

10. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov temelji v tem delu na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

**O pritožbah tožnice in prve toženke zoper sodbo**

11. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu podrobneje ne povzema. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeli do vseh (pravno relevantnih in s strani obeh pravdnih strank) pritožbeno izpostavljenih zmotnih in nepopolnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

12. Tožnica s pritožbo izpodbija prisojeni soprispevek delavca k nastali nesreči. Predmetno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, niti ni pravno relevantno za samo odločitev o toženkini (ne)odgovornosti za nastalo nesrečo. Zato tudi morebitne zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ne morejo imeti vpliva na spodaj pojasnjene materialnopravne zaključke pritožbenega sodišča. Ni se treba opredeliti, do obširnega pritožbenega izpodbijanja zaključka, da delavec ni nosil, sicer neustrezne (zaradi manjkajočega podbradnega paščka), čelade, saj do škodnega dogodka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni prišlo zaradi vzroka, ki bi bil v neustrezni čeladi (glej predvsem 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Povedano drugače, neustrezna čelada nima adekvatne (predvidljive) vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka, ampak ima lahko le vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode (op. tudi sodišče prve stopnje omenja takšno vzročno zvezo). Ker je prvi sklop vzročne zveze (med nedopustnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka) neadekvaten, je po teoriji o adekvatni vzročnosti odškodninska odgovornost ″povzročitelja‶ izključena, in sicer v celoti.2 V nadaljevanju pritožbe tožnica obširno izpodbija ugotovitvi, da delavec ni upošteval pravil umika iz nevarnega območja dvižne naprave in ni ustrezno spremljal bremena. Gre zopet le za presojo soprispevka deleža, kar ni bistveno za odločitev v konkretni zadevi, v kateri se presoja odgovornost prve toženke. V tem okviru velja le izpostaviti, da je neutemeljeno, neizkazano in povsem pretirano (op. takšne skrbnosti od delodajalcev ni mogoče zahtevati) tožničino zavzemanje, da bi morala prva toženka določiti varno območje delavca po nekakšnem predhodnem izračunu in ga o njem posebej seznaniti. Delavec bi se moral in mogel umakniti (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) na varno območje, vendar je stal v nevarnem območju, kjer ni imel ubežne površine. Skladno z navedenim je odvečno obširno pritožbeno polemiziranje, kaj so različni akterji menili o njegovi oddaljenosti, saj je stal v nevarnem območju, v katerem ni imel ubežne površine.

13. V zvezi s pritožbo prve toženke pritožbeno sodišče soglaša z njenimi očitki, da v izpodbijani sodbi ni mogoče najti pravno relevantne vzročne zveze med njej očitanimi kršitvami predpisov iz varnosti in zdravja pri delu ter nastalim škodnim dogodkom. Kršitve delavca so, čeprav nekaterim tožnica nasprotuje, v izpodbijani sodbi ugotovljene (preizkus mejnega stikala, umik iz nevarnega območja, nadzorovanje tovora, opustitev nošenja čelade in pritisk napačnega gumba) in z njimi se ni treba podrobneje ukvarjati, saj je treba v tem sporu primarno presoditi, ali je škodni dogodek posledica očitanih kršitev delodajalke (toženke). Delavec ni bil poškodovan s (pritožbeno spornim) padcem ACU mašine, zato pravno relevantne vzročne zveze, kot se utemeljeno zavzema prva toženka, ni in drugih pritožbenih očitkov v tej smeri ni treba presojati. Četudi je za prvo toženko sporno, da je do nezgode prišlo (tudi) zaradi (v tistem trenutku) nedelujočega končnega mejnega stikala, predmetnega ni mogoče vzročno povezati z morebitnim protipravnim ravnanjem prve toženke in se do pritožbenih očitkov o poteku nezgode ni treba posebej opredeljevati. Predmetno velja tudi za očitane procesne kršitve, ki ne morejo imeti vpliva na (materialno) presojo pravno relevantne vzročnosti. Ugotovljeno je bilo (glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in opombo št. 6), da je bil delavec tisti, ki bi moral pred vsako uporabo vizualno in z vklopi preveriti brezhibnost delovanja dvigala (končnega mejnega stikala). Hkrati drži zavzemanje prve toženke, da so v spisu pisna dokazila o siceršnjih pregledih (ne prav v času škodnega dogodka) delovanja dvigala. Kako naj bi bila kakorkoli prva toženka odgovorna za v času nezgode neustrezno delujoče končno mejno stikalo, ni ugotovljeno. Dodatno so utemeljeni očitki prve toženke, da ne more dokazati negativnega dejstva, da delavec, kljub svoji dolžnosti, ni opozoril na morebitno nepravilno delovanje mejnega stikala, in da je dokazno breme na tožnici, ki niti ni zatrjevala, da je delavec opozarjal na nepravilno delovanje naprave. Dokazno sklepanje sodišča prve stopnje iz zaključka 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je v tem delu nepravilno. Trditev in dokazov, da naj bi delavec (predhodno preverjal in) opozarjal na nedelovanje naprave ni. Utemeljeni so očitki prve toženke, da (sporna) neustreznost transportne košare ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Delavca je namreč poškodoval padec same košare, ki z ničemer ni vzročno povezan z njenimi neustreznimi lastnostmi, in ne izpad tovora iz košare.

14. V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe je utemeljeno zavzemanje prve toženke, da pravno relevantne vzročne zveze med njej očitanimi (spornimi) opustitvami in ravnanji ter nastalim škodnim dogodkom preprosto ni. Na delavca ni padel tovor, zato so odvečni obširni razlogi o neutreznosti košare za transport tovora in njeni uporabi za spuščanje neustreznega tovora. Enako velja glede očitka, da so bila navodila, ki bi morala biti pisna, in organizacija dela za spuščanje bremen neustrezni. Glede končnega mejnega stikala in glede neustrezne varnostne čelade velja kot je navedeno zgoraj. Ker neustreznost čelade ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom nezgode, tudi neprimeren nadzor nad ustreznostjo čelade ne more biti v upoštevni vzročni zvezi. V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe povzetih kršitev predpisov iz varstva pri delu preprosto ni mogoče vzročno povezati z nastankom škodnega dogodka, zato je utemeljeno pritožbeno zavzemanje prve toženke, da ni odgovorna za nastalo nesrečo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tako treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrniti (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

15. Sprememba sodbe zoper prvo toženko je terjala poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov. Ker sta predmetnem postopku prva in druga toženka nastopali delno samostojno in deloma skupno ter vedno preko istega pooblaščenega, je bilo pri odločanju o povrnitvi prvostopenjskih stroškov namesto uporabe drugega odstavka 165. člena ZPP treba uporabiti 164. člen ZPP. Dokler namreč ne bo znana usoda tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, je praktično nemogoče razmejiti pravdne stroške med prvo in drugo toženko.

16. Ker bo razdelitev stroškov mogoča in končen uspeh vseh udeleženih strank znan šele ob koncu postopka, se tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

1 Predmetno stališče izhaja iz pravne teorije (glej L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, komentar k 329. členu ZPP, str. 205 in 206) in sodne prakse (glej npr. odločbo VSL I Cpg 133/2001 z dne 11.7.2002). 2 Primerjaj npr. VSL I Cpg 250/2019 z dne 4.7.2019 in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 131. členu, str. 711.