Jedro

Določbe 89. člena ZDavP-2 urejajo obnovo postopka. Nedvomno gre za procesni institut, ki je z ZDavP-2 razmerju do splošne ureditve po določbah ZUP (delno) urejen specialno. Specialno je urejena tudi pravica do pritožbe, ki pa tožnici z določbami sedmega odstavka 89. člena ZDavP-2 ni odvzeta, saj se skladno z njimi sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. Ob specialni zakonski ureditvi pritožbe zoper sklep o obnovi postopka je torej sklicevanje tožnice na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Kranj je z izpodbijanim sklepom s sklicevanjem na peti (prav sedmi) odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot nedovoljeno zavrgel pritožbo tožnice zoper sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2008 št. DT 4210-3047/2013-1 (07-100-02) z dne 22. 4. 2013. Po navedeni določbi ZDavP-2 pritožba zoper sklep o obnovi postopka ni dovoljena, sklep pa se lahko izpodbija s pritožbo zoper odločbo.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-219/2013-2 z dne 23. 8. 2013 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Zatrjevana retroaktivna uporaba zakona ni podana. Določba, s katero je utemeljeno zavrženje pritožbe, je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2A), ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 125/2008 z dne 30. 12. 2008 in se je začel uporabljati (prav začel veljati) naslednji dan po objavi v uradnem listu (22. člen ZDavP-2A). V času izdaje izpodbijanega sklepa je določba torej veljala in jo je bil davčni organ pri svoji odločitvi moral upoštevati.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Obrazložitev izpodbijane odločitve je pomanjkljiva, saj tožena stranka v njej ne pojasni, ali je določba 7. odstavka 89. člena ZDavP-2 materialna ali procesna ter razlike med njeno uporabo in veljavo. Odločitev pa temelji tudi na Ustavi neprijazni razlagi 89. člena ZDavP-2. Izrek sklepa je nepopoln in ni jasen. V njem je navedeno le, da se postopek glede na nova dejstva in dokaze obnovi, nova dejstva in novi dokazi pa niso navedeni. Sklep je izdan tudi v nasprotju z drugim odstavkom 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba. Ker ZUP vsebuje minimalna pravila zaščite šibkejše stranke, za posamezno upravno področje celotnega postopka ni dopustno urejati drugače, drugačno urejanje postopka pa mora biti potrebno (tako Tone Jerovšek v referatu Pomen načel v upravnem postopku, IV. dnevi javnega prava, 1998, str.62). Na tej podlagi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP. Glede na naravo odločitve je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen. Utemeljen je namreč na jasni določbi sedmega odstavka 89. člena ZDavP-2, po katerem (posebna) pritožba zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti ni dovoljena. Določbe 89. člena ZDavP-2 urejajo obnovo postopka. Nedvomno gre za procesni institut, ki je z ZDavP-2 razmerju do splošne ureditve po določbah ZUP (delno) urejen specialno. Specialno je urejena tudi pravica do pritožbe, ki pa tožnici z določbami sedmega odstavka 89. člena ZDavP-2 ni odvzeta, saj se skladno z njimi sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. Na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, se postopa po določbah posebnega zakona. Po določbah ZUP pa se postopa v vseh vprašanjih, ki s posebnim zakonom niso urejena (3. člen ZUP). Ob specialni zakonski ureditvi pritožbe zoper sklep o obnovi postopka je torej sklicevanje tožnice na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP neutemeljeno.

Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in določen. Tožbene navedbe v tej zvezi se nanašajo izključno na izrek sklepa o obnovi postopka. Ker ta ni predmet odločanja v tem upravnem sporu, jih sodišče ni presojalo.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. O stroških postopka je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.