Jedro

Tožeča stranka je, da bi preprečila odstranitev iz države, ponovno (že tretjič) zaprosila za azil, potem ko sta bila pravnomočno zaključena že dva postopka po dveh prošnjah tožeče stranke za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče 1. stopnje citira določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz podatkov in listin v upravnih spisih razvidno, da je tožnik v svoji ponovni (tretji) prošnji za priznanje azila na predpisanem obrazcu (ko je bil v skladu z 2. odstavkom 26. člena ZAzil ponovno spet fotografiran in daktiloskopiran, enako kot ob vložitvi prve prošnje dne 11.2.1999 in druge prošnje dne 13.4.2002) dne 19.7.2005 navedel, da je po narodnosti Albanec s Kosova, muslimanske vere, ki je v Republiko Slovenijo prišel že januarja 1999. Kot razlog, da se v izvorno državo oziroma na Kosovo ne more vrniti, je navedel okoliščino, da se je v letu 2005 na Kosovu poročil s Srbkinjo, sicer slovensko državljanko, ki jo je spoznal na J. Zaradi te poroke pa je sedaj doma nezaželen (na zaslišanju pa je predložil tudi poročni list). Nadalje iz podatkov predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da sta bila predhodno pravnomočno zaključena že dva postopka po tožnikovih dveh prošnjah za azil, potem pa je tožnik, ko je bil že od dne 27.6.2005 dalje zaradi odstranitve iz države nameščen v Centru za tujce, izrazil namen zaprositi za azil dne 15.7.2005, torej 19. dan po namestitvi v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnikova ponovna (tretja) prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma, da se postopek zlorablja ter da je tožnik vložil ponovno (tretja) prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik sicer v tožbi med drugim uveljavlja tudi tožbeni ugovor nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, zakaj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato tožbeni ugovor v tej smeri po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen. Prav tako sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožnikov tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki pa ga tožnik niti ne konkretizira in argumentirano ne navede, v čem naj bi bile očitane kršitve, sodišče prve stopnje pa takih kršitev tudi ni ugotovilo.

Tožnik v tožbi predlaga, naj sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, vendar ne navaja nobenih argumentiranih navedb glede konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zmotno ugotovljeno dejansko stanje o pravno relevantnih dejstvih, ki jih tudi sicer tožnik v tožbi ne izpodbija. Zato sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, pač pa je v skladu z 2. odstavkom 50. člena ZUS odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in na ustaljeno upravno sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, kot izhaja med drugim tudi iz stališč pritožbenega sodišča v sodbah, št. I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004 in št. I Up 463/2005-2 z dne 20.4.2005. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ni argument za zavrnitev tožbe, da je tako pozno zaprosil za azil. Nikjer v ZAzil ni navedeno, v kakšnem roku je potrebno dati prošnjo za azil. Sodišče prve stopnje bi moralo preizkusiti, ali je imel to možnost že prej in kdaj je bil seznanjen o tej pravici.

Ničesar od navedenega pa sodišče prve stopnje ni preverilo, zato je po njegovem mnenju izpodbijana sodba arbitrarna in jo ni mogoče preizkusiti. V tožbi je predlagal, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo in tudi katere dokaze naj izvede ter dokazne predloge tudi obrazložil, vendar temu sodišču prve stopnje ni sledilo, ker je menilo, da predlagani dokazi niso argumentirani.

Zaradi tega je sodišče prve stopnje kršilo določbe 2. odstavka 50. člena ZUS. Dejansko stanje je bilo in je še vedno sporno. Zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti obravnavo in izvesti predlagane dokaze, da bi lahko pravilno in zakonito odločilo o stvari. Opozarja, da v postopku pred toženo stranko ni bil zaslišan, pa bi po 29. členu ZAzil moral biti. Vložitev formalne prošnje za azil ni zaslišanje, ampak gre le za sprejem prošnje. Tako je tožena stranka, ne da bi ga zaslišala, odločila o njegovi prošnji, sodišče prve stopnje pa tudi ni opravilo njegovega zaslišanja tako, da mu ni omogočilo utemeljiti prošnje za azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, za zavajanje oziroma zlorabo postopka pa se po določbi 5. alinee 36. člena ZAzil šteje vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sta bila predhodno pravnomočno zaključena že dva postopka po tožnikovih dveh prošnjah za azil (z dne 11.2.1999 in z dne 13.4.2002), potem pa je tožnik, ko je bil že od dne 27.6.2005 dalje zaradi odstranitve iz države nameščen v Centru za tujce, izrazil namen zaprositi za azil dne 15.7.2005, torej 19. dan po namestitvi v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnikova ponovna (tretja) prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja ter da je tožnik vložil ponovno (tretjo) prošnjo z azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v zadostnem obsegu ugotovila za odločitev v tem primeru bistvena dejstva, na katera je oprla svojo obrazložitev v dejanskem pogledu ter pravilno uporabila navedeni določbi ZAzil, ki jih citira v svoji obrazložitvi ter na podlagi tožnikovih navedb v ponovni (tretji) prošnji za azil z dne 19.7.2005 utemeljeno sklepala, da tožnikova ponovna (tretja) prošnja za azil temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja.

Tožnik sicer v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, med drugim uveljavlja tudi tožbeni ugovor nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, zakaj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Zato pritožbeni ugovor v tej smeri po mnenju pritožbenega sodišča ni bil utemeljen. Tudi pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki ga pa tožnik niti ne konkretizira in argumentirano ne navede, v čem naj bile očitane kršitve, pritožbeno sodišče pa takih kršitev tudi ni ugotovilo.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegovih izjav v treh prošnjah za azil z dne 11.2.1999, 13.4.2002 in 19.7.2005. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve prošnje za azil, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu in na podlagi splošno znanih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje. Okoliščina, da se je v letu 2005 na Kosovu poročil s Srbkinjo, sicer slovensko državljanko, ki jo je spoznal na J. in je zaradi tega sedaj doma nezaželen, pa ni sporna in jo zaradi tega ni treba razčiščevati na glavni obravnavi. V zvezi s tem se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003, in na ustaljeno upravno sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi (glej sodbi pritožbenega sodišča, št. I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004 in št. I Up 463/2005-2 z dne 20.4.2005).

Ker ni so podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.