Jedro

Če oče z otrokom doslej ni imel stikov, je stike potrebno uvesti postopno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.12.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se besedilo 1. točke izreka odločbe Centra za socialno delo V. nadomesti z besedilom "Z.N., V., M. se določijo osebni stiki s sinom N.M.N." ter v 2. točki izreka izpodbijano odločbo potrdila in tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni upravni organ je v 1. točki izreka odločil, da bo Z.N. imel osebne stike s sinom N.M.N., rojenim 2.11.2000 tako, da bo prvih šest mesecev po izvršljivosti te odločbe imel stike enkrat mesečno, vsako drugo soboto v mesecu od 10. do 12. ure, po preteku šestih mesecev po izvršljivosti te odločbe pa dvakrat mesečno, drugo in četrto soboto v mesecu od 10. do 12. ure. Odločil je tudi, da bodo osebni stiki med očetom in otrokom potekali na otrokovem domu, na naslovu B.B., V., ter da bo pri prvih dveh osebnih stikih prisotna strokovna delavka Centra za socialno delo V. V 2. točki je odločil, da je otrokova mati L.M.J. dolžna omogočiti tako določene osebne stike med očetom in otrokom.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, ter zavrača tožnikove tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da doslej ni pojasnjeno, zakaj se stiki ne bi odvijali v Mariboru, kot je to predlagal. Otroku bi moralo biti omogočeno tudi, da ima stike s starši tožnika. Otrokova mati je povzročila, da tožnik zadnja štiri leta ni imel stikov z otrokom. Takšne stike je imel do prvega leta starosti, ko mu je otrokova mati na grob način preprečila stike in zamolčala naslov svojega novega prebivališča. V odnos hoče vpletati svojega novega partnerja. Določeni stiki so preredki in neprimerni. Stiki bi morali biti izvrševani v Mariboru, kamor otrokova mati vsakodnevno prihaja na obisk k svoji mami. Tožnik ne more jamčiti za morebitne neljube zaplete z novim partnerjem.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je materialnopravna podlaga za odločanje o osebnih stikih med otrokovimi starši Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je v določbi 106. člena, veljavnega v času odločanja prvostopnega upravnega organa, določal, da ima tisti od staršev, ki ne živi z otrokom, pravico do osebnih stikov (po Zakonu o spremembi in dopolnitvi ZZZDR - Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZZDR-C) ima otrok pravico do stikov z obema staršema, razen če Center za socialno delo ne določi drugače. Izhajajoč iz določbe 106. člena ZZZDR, upoštevaje določbo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter določbo 1. odstavka 56. člena Ustave (pravice otrok), se kot materialnopravna podlaga za odločanje upošteva tudi določba 3. točke 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - KOP), po kateri je treba spoštovati pravice otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Ob takšni pravni podlagi se pri odločanju o stikih roditelja z otrokom upošteva predvsem otrokova korist, postopek pa je skladno z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), takrat kadar Centri za socialno delo ob izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pa posamezna vprašanja postopka niso urejena v tem ali drugem zakonu drugače, voden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. V primerih, ko odloča v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po določbah 105., 106., 114., 120. in 121. člena ZZZDR, pa si mora po 88. členu ZSV v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in obvezno razpisati ustno obravnavo.

Prvostopni organ, tožena stranka in sodišče prve stopnje svojo odločitev opirata na podatke, ki izhajajo iz upravnih spisov, predvsem pa dne 3.11.2003 sestavljeno mnenje strokovne komisije, imenovane na podlagi določbe 88. člena ZSV, iz katerega izhaja, da otrok do sedaj ni imel praktično nobenih stikov z očetom, torej ga ne pozna in bo potreboval več časa in pomoči za vzpostavljanje vezi med njima, zato se stiki med njima uvedejo v predlaganem obsegu na otrokovem domu, in na podatke ugotovljene na ustni obravnavi dne 2.12.2003. Navedeni in drugi, pri odločanju upravnih organov pridobljeni podatki (tožnikovi dopisi, pojasnila in zaslišanje otrokove matere) - kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da je tožnik v upravnem postopku dokazoval, da mu otrokova mati krati pravico do stikov z otrokom ter navedbe utemeljeval s podatkom, da otrokovo prebivališče ne pozna, in s podatki o nepripravljenosti otrokove matere za ponovno vzpostavitev stikov. Toda te okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v fazi postopka, ko so stiki, ki jim mati ne nasprotuje, že določeni, na pravilnost in zakonitost odločbe o pogostosti in kraju stikov ne morejo vplivati.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je namen vzpostavitve stikov v obsegu in na kraju, ki ga je predlagala otrokovemu očetu strokovna komisija in ki ga je povzela odločba prvostopnega upravnega organa, ob v upravnem postopku ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik z otrokom nima stika že od njegovega prvega leta starosti, prav v tem, da se oče in otrok spoznata in navežeta stik v otroku znanem okolju ter tako vzpostavita stike. Tisti, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča za otroka nujni in koristni. Gre namreč za zagotavljanje objektivnega interesa otroka, ki se zasleduje s stiki in je predvsem v ohranjanju medsebojne pripadnosti med očetom in otrokom, v konkretnem primeru celo ponovni vzpostavitvi stikov, saj je to ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj, ki temelji na normalnem odnosu otroka z očetom. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, oprta na strokovno mnenje komisije, pravilna in skladna z namenom zakona. Pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje razlogovanje tožene stranke, da je tožnik ne glede na svoje občutke in odklanjanje novega partnerja otrokove matere, dolžan upoštevati otrokovo korist oziroma dejstvo, da otrok živi v okviru nove družine, katere del je tudi materin novi partner, torej je tožnik dolžan z njim vzpostaviti odnos, ki otroka ne bo spravljal v neprijetni položaj razdvojenosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožnika, da bi morala tako prvostopni upravni organ, kot tožena stranka pri odločitvi upoštevati tudi pravico tožnikovih starih staršev, da se srečujeta s svojim vnukom. V konkretnem primeru se upravni spor nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe oziroma zakonitost prvostopnega upravnega akta. Navedeno pomeni, da sta bila upravna organa pri svoji odločitvi o določitvi stikov dolžna upoštevati določbe ZZZDR, veljavnega v času odločanja, ki obravnava pravico do stikov z otrokom kot samostojnim elementom starševstva, ki centru za socialno delo ne daje javnega pooblastila za odločanje stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši. Pravico otroka do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z njegovo koristjo, ima otrok šele na podlagi določbe 19. člena ZZZDR-C, torej zakona, ki je pričel veljati 1.5.2004, torej po odločitvi prvostopnega upravnega organa.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v njih smiselno ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že doslej, pa sta jih že tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno zavrnila. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.