Jedro

Tožnik s tožbo zaradi oškodovanja svojih upnikov izpodbija troje pravnih poslov; obenem zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, ki so bile predmet navedenih poslov.

Ker so toženci v tej pravdi navadni materialni sosporniki, bi moral tožnik, upoštevaje drugi odstavek 41. člena ZPP, navesti vrednost spora posebej za vsak zahtevek, ki se nanaša na posameznega toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prve toženke zoper plačilni nalog z dne 26. 6. 2019, s katerim jo je pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo v znesku 3.885,00 EUR.

2. Prva toženka se v pritožbi sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik v tožbi vrednost spora ocenil na 240.000,00 EUR. Ker vrednosti ni razmejil za vsakega toženca posebej, se je navedena vrednost nanašala na vse tri tožence skupaj. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da naj bi bila vrednost spora do prve toženke 243.383,00 EUR, čeprav je po zakonu za odmero sodne takse odločilna vrednost, ki jo določi tožeča stranka ob vložitvi vloge. Sodišče je to pravilo upoštevalo le, ko je terjalo takso za tožbo od tožnika, medtem ko je pri odmeri takse za pritožbo, ki jo mora plačati prva toženka, izhajalo iz drugačne, višje vrednosti, s čimer je kršilo načelo enakosti. Tožnik namreč vrednosti spora med postopkom ni spremenil in tudi sodišče ni določilo drugačne vrednosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik s tožbo zaradi oškodovanja svojih upnikov izpodbija troje pravnih poslov: sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev z dne 12. 11. 2014, ki ga je sklenil s prvo toženko, pogodbo o preužitku z istega dne, ki jo je sklenil z drugo toženko, in pogodbo o preužitku z dne 28. 11. 2014, ki jo je sklenil s tretjim tožencem; obenem zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, ki so bile predmet navedenih poslov. Vrednost spora je v tožbi označil z zneskom 240.000,00 EUR.

5. Ker so toženci v tej pravdi navadni materialni sosporniki, bi moral tožnik, upoštevaje drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), navesti vrednost spora posebej za vsak zahtevek, ki se nanaša na posameznega toženca.

6. Iz tožbe ni razvidno, da navedena vrednost spora predstavlja skupno vrednost spornega predmeta oziroma seštevek vseh vrednosti. Nasprotno, sodeč po tožbenih trditvah o vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet posameznega pravnega posla (s prvo toženko 243.383,00 EUR, z drugo toženko 30.253,00 EUR, s tretjim tožencem 31.275,00 EUR), je tožnik navedel prenizko vrednost celo za tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Poleg tega taksna obveznost tožencev v tej pravdi glede na naravo njihovega sosporništva ni skupna oziroma nerazdelna, upoštevaje deseti odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ampak vsak od tožencev dolguje plačilo takse glede na vrednost zahtevka, ki se nanaša nanj.

7. Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče na podlagi 31. člena ZST-1 po uradni dolžnosti s sklepom določi pravno vrednost, potem ko jo je na primeren način preverilo. Tako ravna tudi na ugovor druge stranke. Na ta način ugotovi pravo vrednost za plačilo takse. Če je nova vrednost višja od prvotne, mora stranka doplačati ustrezni del takse, če pa je nižja, je treba stranki vrniti že plačani presežek (drugi odstavek 32. člena ZST-1).

8. Sodišče prve stopnje doslej takšnega sklepa še ni izdalo, kar pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Kot že navedeno, je vrednost 240.000,00 EUR, od katere je sodišče odmerilo takso za pritožbo zoper izdano zamudno sodbo, prenizka celo za zahtevek zoper prvo toženko. Potemtakem njen ugovor zoper izdani plačilni nalog ni bil utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je bila zahtevana sodna taksa za pritožbo za prvo toženko odmerjena ob upoštevanju predpisanih razponov vrednosti spornega predmeta iz Priloge 1 taksne tarife.

9. Vrednost spora, kot jo je v tožbi navedel tožnik, bo torej sodišče prve stopnje moralo v nadaljevanju postopka še korigirati, skladno z navedenim zakonskim določilom. To pomeni, da bo tudi od tožnika najbrž moralo terjati plačilo dodatne takse za tožbo, zato je odveč bojazen o neenakem obravnavanju pravdnih strank, ki jo v pritožbi izraža prva toženka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Prva toženka je s pritožbo propadla, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).