Jedro

Spornega pravnega razmerja ni mogoče opredeliti kot klasično zavarovalno razmerje premoženjskega prava. Posledično tudi ne pridejo v poštev pravila pogodbenega obligacijskega prava, ampak sistem odločanja z višino v najvišjem organu, kot ga določajo pravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem naj tožena stranka plača tožniku 11.379,57 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 3. 2009 dalje do plačila ter stroške in tožnici enak znesek z obrestmi, ki prav tako tečejo od 27. 3. 2009 dalje do plačila in stroške. Prav tako je zavrnilo zahtevo za plačilo vrednosti, ki jo je pridobila tožena stranka z vezavo denarnih sredstev obeh tožnikov pri bankah za obdobje od januar 1993 do januar 2009 v znesku 4.590,00 EUR z zamudnimi obrestmi za tožnika in 4.620,00 EUR z zamudnimi obrestmi za tožnico. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.359,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje prvi tožnik in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določilo 8. člena in 257. člena Zakona o pravdnem postopku ter 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožeči stranki onemogočilo dokazovanje pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na izjavo zavarovalnega agenta tožene stranke v zvezi z veljavnostjo pravil Sklada iz leta 1992. Pri odločanju v tej zadevi je spornih več materialnopravnih vprašanj, in sicer: kakšna je narava sklenjenega zavarovanja iz leta 1993, kakšna je narava pravil Sklada za vzajemno pomoč, po kakšnih pravilih se pravila lahko spreminjajo in na kakšen način morajo biti ta javno objavljena ter ali naj se glede pravice tožnika za izplačilo vplačane zavarovalnine upoštevajo pravila iz leta 1992 ali pravila ob izstopu. Do sodbe Vrhovnega sodišča RS, na kateri temelji izpodbijana sodba, je bila pravna teorija in sodna praksa enotna, da gre za klasično zavarovanje v tovrstnih primerih. Tudi če bi šlo za družbeno pogodbo, družbeniki lahko odločijo o spremembi pogodbe soglasno, z večino, če bi bilo večinsko odločanje izrecno dovoljeno že v pogodbi in če bi bil sprejet večinski sklep ob soglasju prizadetega družbenika (sodba VSL II Cp 3417/2010). Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 572/2007 ugotovilo, da pogodba v tovrstnih zadevah velja z vsebino, kot je bila določena ob samem sklepanju in se kasneje lahko spremeni na podlagi sporazuma obeh pogodbenih strank in ne na podlagi enostranske izjave le enega od njiju. V sklepu VS RS VIII R 18/2993 pa je bilo pa je bilo ugotovljeno, da gre v tovrstnih zadevah za civilnopravno razmerje, ki ga obravnavajo redna sodišča. Vrhovno sodišče se v citirani sodbi ob odločanju glede pravnega statusa Sklada obrtnikov in podjetnikov sklicuje na določbe ZPIZ-1, kar je neprimerno, saj je le-ta stopil v veljavo 1. 1. 2000 in je glede na čas vstopa tožnika v zavarovanje leta 1993, neupošteven. Razlaga VS RS glede dejstva, da gre za korporativno odločanje pa nima opore v uredbi, s katero je bil prvič ustanovljen Sklad za vzajemno pomoč samostojnih podjetnikov in obrtnikov ali v kasnejši zakonodaji. Pojem korporativnega odločanja brez natančne opredelitve zavezanosti Sklada obrtnikov in podjetnikov za izvajanje nalog ne pove ničesar glede pravil, ki se morajo upoštevati ob izstopu. Pravila sklada iz leta 1992, ki so bila ob sklenitvi zavarovanja vročena tožniku, v 7. točki 48. člena predpisujejo, da občni zbor sklepa o predlogu upravnega odbora glede sprememb pravil in poslovnikov, toda v tem določilu ni natančno predpisano, da gre za spremembo pravil sklada. Ravno zato je zavarovalni agent ob obisku tožnika v njegovi pisarni izrecno zatrjeval, da veljajo vročena pravila glede pravic zavarovanca in da ta pravila brez njegove vednosti in odobritve ne morejo biti spremenjena v njegovo škodo. Pravila iz leta 2008 niso bila nikoli javno objavljena ali vročena tožniku, da bi s tem začela veljati. Ustava RS v 154. členu predpisuje, da morajo biti predpisi objavljeni, predno začnejo veljati. Glede na to, da pravila Sklada iz leta 2008, nikoli niso bila javno objavljena, s tem niso mogla začeti veljati, tak pravilnik pa se ne more uporabljati kot materialnopravni predpis. Tožnik je ves čas plačeval zavarovalno premijo in nikoli ni bil obveščen o spremenjenih pravilih Sklada iz leta 2008 in tudi potem, ko je leta 2009 zahteval izplačilo iz Sklada, ni privolil v spremenjena pravila. Polica zavarovanja se lahko spremeni le na podlagi soglasne volje obeh pogodbenih strank, kar se ni zgodilo. Sodišče je toženi stranki dosodilo pravdne stroške na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, ki je leta 2009 prenehal veljati in je vprašljiva uporaba te tarife.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. V razlogih prvostopenjske sodbe pa so podani tudi že odgovori na pritožbene navedbe, s katerimi prvi tožnik ponavlja navedbe, ki jih je podal že tekom prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da spornega pravnega razmerja ni mogoče opredeliti kot klasično zavarovalno razmerje premoženjskega prava (za kar se zavzema pritožba) in se pri tem sklicevalo na judikat Vrhovnega sodišča RS z opravilno številko II Ips 351/2011 z dne 17. 5. 2012. Posledično tudi ne pridejo v poštev pravila pogodbenega obligacijskega prava, ampak sistem odločanja z višino v najvišjem organu, kot ga določajo pravila. Glede pravil pa je prvostopenjsko sodišče za presojo spornega pravnega razmerja pravilno uporabilo pravila 2008, ki so veljala na dan nastanka pogojev za uveljavitev pravice tožeče stranke. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na tri judikate, ki pa za primerjavo niso uporabni. Judikat VSL II Cp 3417/2010 z dne 8. 12. 2010 je Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 351/2011 spremenilo in v njem zavzelo stališča, na katere se sklicuje tudi prvostopenjska sodba. Judikat II Ips 572/2007 se nanaša na odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in se nanaša na drugačno dejansko stanje. Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 18/2993 (pravilno 2003) pa določa stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zatrjevanih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče storilo s tem, ko ni izvedlo tožnikovega zaslišanja kot stranke, glede izjave zavarovalnega agenta ob sklepanju zavarovanja leta 1993. Sodišče naj bi v sodbi tudi napačno navedlo, da tožnik v tej smeri ni predlagal nobenega dokaza. Prvostopenjsko sodišče je v točki 8 sodbe med razlogi zapisalo, da sta tožnika s pristopno izjavo podpisala, da sta seznanjena s pravili Sklada, jih potrjujeta ter sprejemata, zato je neutemeljeno njuno sklicevanje, da jima je zavarovalni agent zatrjeval drugače (v zvezi s tem tožeča stranka ni predlagala nobenega dokaza). Tožeča stranka je navedbe o tem, da je zavarovalni agent tožene stranke ob sklenitvi zavarovanja izjavil, da pristopna izjava predstavlja polico naložbenega zavarovanja s trditvijo, da predložena pravila v celoti vežejo stranke pogodbenega razmerja ter se ta pravila ne bodo spremenila brez izrecne privolitve zavarovancev podala na naroku 7. 9. 2012. V zvezi s tem je tožeča stranka v spis vložila podatke o vplačilih v sklad s podatki tožene stranke o pravilnih izplačilih s predlogom, da sodišče postavi sodnega izvedenca finančne stroke. Ostalih dokazov tožeča stranka v zvezi s temi navedbami ni podala. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je sodišče napačno napisalo, da tožnik v tej smeri ni predlagal nobenega dokaza (glej razpravni zapisnik na list. št. 61 do 64, z dne 7. 9. 2012). Tožeča stranka je v tožbi res predlagala zaslišanje prvega tožnika, vendar ne v zvezi z navedbami, ki jih je podala šele na naroku 7. 9. 2012. Posledično tudi ni podana zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V 8. točki izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče že pojasnilo, zakaj se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da naj ne bi bila seznanjena s spremembami pravil ter da le-te niso bile nikjer javno objavljene. Tožnik se pri tem sklicuje na določilo 154. člena Ustave RS, po katerem pa morajo biti, predno začno veljati, predpisi objavljeni. V danem primeru se obravnavajo pravila Sklada in kot je argumentirano obrazložilo že prvostopenjsko sodišče obveznost javne objave pravil Sklada na ta način ni predpisana, poleg tega pa sta bila tožnika kot člana sklada tudi člana organa, ki odločitve sprejema, posledično z njimi tudi seznanjena.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče odločitev o pravdnih stroških oprlo na določilo Zakona o odvetniški tarifi, ki pa je že leta 2009 prenehal veljati. Kot izhaja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (1) je ta v 19. členu določil, da z uveljavitvitvijo tega zakona preneha veljati Zakon o odvetniški tarifi, vendar se uporablja do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena Zakona. V pritožbi zatrjevana kršitev tako ni podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur.l. RS, št. 35/2009, ZOdvT.

(2) Ur.l. RS, št. 26/1999 in naslednji, ZPP.