Jedro

Ne gre za to, da bi se tožeča stranka odpovedala plačilu za svoje delo, temveč je šlo za vložek v skupno sodelovanje, ki bi nato prineslo dobiček obema pravdnima strankama, s čimer bi bilo poplačano vloženo delo ob zagonu skupnih aktivnosti. Nobenega smisla sicer ne bi imelo pogodbeno določilo, da bo tožena stranka tožeči stranki izplačala dobiček, ki ga bo imela v nadaljevanju teh poslov. Noben razumen gospodarski subjekt se namreč ne bi zavezal, da bo plačal delež dobička, če bi že tako ali tako moral plačati vse, kar bi tožeča stranka naredila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 1.050,72 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153124/2009 z dne 22. 10. 2009, v prvem in četrtem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je tudi naložilo v plačilo stroške tožene stranke v višini 1.888,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dopustilo, da je v postopku kot pooblaščenec tožene stranke sodeloval A., ki ni njen zakoniti zastopnik niti se ni izkazal z opravljenim pravosodnim izpitom. Zatrjevana kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kot pooblaščenka tožene stranke se je namreč postopka udeleževala odvetnica, vsekakor pa se je A. kot prokurist tožene stranke smel udeleževati postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje J.. Pravilni so tudi njegovi razlogi, ki jih višje sodišče povzema kot svoje. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da je tožeča stranka v svojih predlogih za zaslišanje te priče celo sama navedla, kot je že poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da J. ni v nobeni povezavi s sporom med pravdnima strankama.

6. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju, ta pa določa pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ob ugotovitvah, da je bila ta pogodba dejansko sklenjena in kaj je bil namen in dogovor pogodbenikov, sodišče prve stopnje ni moglo odločiti drugače, kot je. V zvezi z vsebino pogodbe in nameni pogodbenih strank je sodišče izvedlo predlagane dokaze. O prepričljivosti oziroma verodostojnosti zaslišanih prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank se je sodišče prve stopnje prepričalo ob neposrednem vtisu ob zaslišanju, kar je v skladu z določili ZPP (primerjaj 1. odstavek 4. člena ZPP), pri čemer je po oceni višjega sodišča skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP) ter to tudi podrobno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in izčrpno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je tožeča stranka dela, katerih plačilo vtožuje in ki jih je tožena stranka sicer potrdila kot opravljena, opravila v okviru sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju in ne na podlagi posebnega naročila. Višje sodišče te razloge sprejema kot pravilne in prepričljive ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje kot na svoje razloge.

7. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi delo, ki ga je opravila tožeča stranka, presojalo po določilih Obligacijskega zakonika o podjemni pogodbi, saj je ugotovilo, da taka pogodba ni bila sklenjena in da tožena stranka teh storitev ni naročila kot posebnih storitev zunaj pogodbe o poslovnem sodelovanju. Ravno IX. člen pogodbe, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, tudi višje sodišče utrjuje v prepričanju, da ni bil namen pravdnih strank, da bi tožeča stranka zaračunala delo, katerega plačilo vtožuje, saj ga je opravila le v okviru te pogodbe – plačilo opravljenih del v zvezi s pogodbo je bilo v IX. členu pogodbe dogovorjeno le kot kazen, če bi tožena stranka prekršila pogodbo, kar pa se ni zgodilo. Ne gre za to, da bi se tožeča stranka odpovedala plačilu za svoje delo, temveč je šlo za vložek v skupno sodelovanje, ki bi nato prineslo dobiček obema pravdnima strankama, s čimer bi bilo poplačano vloženo delo ob zagonu skupnih aktivnosti. Nobenega smisla sicer ne bi imelo pogodbeno določilo, da bo tožena stranka tožeči stranki izplačala dobiček, ki ga bo imela v nadaljevanju teh poslov. Noben razumen gospodarski subjekt se namreč ne bi zavezal, da bo plačal delež dobička, če bi že tako ali tako moral plačati vse, kar bi tožeča stranka naredila.

8. Nikakor pa pogodba ne določa, da se bosta pogodbeni stranki le priporočali drugim. Iz VIII. člena pogodbe namreč jasno izhaja, da bi bila tožeča stranka toženi dolžna izplačati le 20 % čistega dobička v zvezi s posli, kjer bi naročila tožeči stranki priskrbela tožena stranka. Tožena stranka pa je bila dolžna izplačati tožeči stranki 20 % dobička od vsakega posla, ki bi ga imela v zvezi z znamko F, ne glede na to, ali bi naročnike priskrbela sama ali pa bi jih priskrbela tožeča stranka. Zato tudi ni na mestu zatrjevanje, da je šlo za neuravnoteženost obveznosti ali neenakovrednost pravdnih strank. Okvire sodelovanja in plačila sta pravdni stranki medsebojno uskladili in jih zapisali v pogodbo, ki sta jo obe podpisali, kar pomeni, da se je tožeča stranka strinjala s pogodbo in njenimi določili. Tako pogodbeno dogovarjanje je tudi v skladu z dispozitivnostjo urejanja obligacijskih razmerij (2. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in prostega urejanja razmerij udeležencev (3. člen OZ).

9. Dejansko stanje ni bilo nesporno, kot to trdi tožeča stranka, saj je tožena stranka ves čas vztrajala, da tožeči stranki vtoževanih storitev ni naročila in da je šlo za vložek pravdnih strank v skladu s pogodbo, to pa je tudi dokazala v postopku, pri čemer se tudi višje sodišče strinja, da so bile navedbe tožeče stranke v zvezi s tem zelo pomanjkljive, in to kljub temu, da je tožena stranka to večkrat poudarila, tožeča stranka pa svojih navedb glede naročil ni dopolnila. Vsekakor teh navedb tudi ni dokazala. Ker je torej ugotovljeno, da ni šlo za posebno naročilo, temveč je šlo za dela v okviru pogodbe, ki bi bila poplačana v primeru uspešnega sodelovanja iz dobička pravdnih strank, tožeča stranka ni upravičena do plačila vtoževanega zneska.

10. Tožeča stranka je tudi nasprotovala dosojenim pravdnim stroškom, vendar pa tega ni obrazložila. Glede na to, da je tožena stranka v pravdi uspela, je vsekakor upravičena do povračila stroškov (154. in 165. člen ZPP), pri čemer jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

11. Izpodbijana sodba je torej pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je uspela v pritožbenem postopku, zato je upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo in jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP).