Jedro

Izvršljivost odločbe, izdane po zakonu o tržni inšpekciji, kadar pritožba ne zadrži izvršitve, in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe, je potrebno presojati po zakonu in ne samo po vsebini izvršilnega naslova.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 28.2.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Tržnega inšpektorata Mestne uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 26.10.1993, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo zagrožene denarne kazni s sklepom istega organa z dne 2.9.1993 v znesku 100.000,00 SIT v roku 3 dni po vročitvi sklepa. Če bo še naprej opravljala gostinsko dejavnost brez ustreznega dovoljenja, bo kot prisilni ukrep opravljeno pečatenje delovnih priprav, pritožba pa ne zadrži začete izvršbe. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je s sklepom z dne 2.9.1993 bila tožeči stranki zagrožena denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT, če bo še nadalje opravljala gostinsko dejavnost v lokalu brez odločbe pristojnega občinskega upravnega organa. Dne 14.10.1993 je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka še opravlja dejavnost, čeprav si še ni pridobila navedene odločbe, zato ji je na podlagi 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) bilo utemeljeno naloženo plačilo zagrožene denarne kazni in obenem zagroženo z novim strožjim prisilnim ukrepom. Vse ugovore v zvezi z izvršljivostjo odločbe je zavrnila z obrazložitvijo, da se odločba izdana v upravnem postopku izvrši, ko postane izvršljiva, to je med drugim tudi takrat, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve, kot je to v primeru iz 9. člena zakona o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 27/74). Sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana po uradni dolžnosti, mora organ pristojen za izvršbo izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba izvršljiva (278. člena ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z odločbo tržnega inšpektorja Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 28.1.1991 ugotovljeno, da poslovni prostor, oprema in naprave "Okrepčevalnica" ustrezajo tehničnim, higienskim in sanitarnotehničnim pogojem. Odločba istega organa z dne 1.6.1993, s katero je tožeči stranki prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti in je izvršilni naslov v tej zadevi, še ni pravnomočna oziroma ni izvršljiva. Vsa nadaljnja dejanja in izdani sklepi temeljijo na odločbi z dne 1.6.1993, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 280. člena ZUP, po katerem pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker se izvršba za denarne terjatve opravlja po sodni poti in ne upravni. Nezakonito zaprtje lokala bi imelo za tožečo stranko hude socialne posledice, saj se z dohodkom iz dejavnosti preživlja petčlanska družina. Tožeči stranki bi tako neopravičeno nastala težko popravljiva škoda in ker odložitev izvršbe tudi ne nasprotuje javnemu interesu, je že v pritožbi predlagala odložitev izvršbe do odločitve v upravnem sporu zoper izvršilni naslov po tožbi z dne 6.10.1993. Toda tožena stranka o teh ugovorih sploh ni odločila. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prisilno izvršitev odločbe z dne 1.6.1993, s katero je tožniku prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti. Gre torej za izpolnitev nedenarne obveznosti in izvršba takšne obveznosti se opravi po upravni poti in ne sodni (1. odstavek 276. člena ZUP), zato je ugovor stvarne nepristojnosti neutemeljen. Utemeljeni pa so ostali tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe, katero tožeča stranka ponavlja ves čas postopka. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva, to pa postane med drugim, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve (270. člen ZUP). Točno je tudi, da po 9. členu zakona o tržni inšpekciji tržni inšpektor v primeru, če se gospodarska dejavnost opravlja brez dovoljenja, lahko odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, vendar mora takšno odločitev ustrezno obrazložiti. S takšno odločitvijo v izvršilnem naslovu se namreč odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Zato je po presoji sodišča, takšno odločitev mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 280. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne upravne odločbe je zato potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslova, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 231. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna. Vendar v tej smeri tožena stranka ni presodila tožbenih ugovorov, saj zgolj navajanje pravne podlage še ne pomeni obrazložitve odločbe v smislu 2. odstavka 245. člena ZUP, po katerem mora organ druge stopnje obrazložiti, kdaj šteje pritožbene ugovore za neutemeljene. Navedene pritožbene ugovore bo torej tožena stranka morala obravnavati in se do njih opredeliti v vsebinskem in ne zgolj formalnem smislu. Na pritožbena ugovora o socialnih posledicah zaprtja lokala in predloga na odložitev izvršbe pa tožena stranka sploh ni odgovorila, s čemer je bilo kršeno pravilo 2. odstavka 245. člena ZUP, saj mora pritožbeni organ obravnavati in odgovoriti na vse pritožbene ugovore. Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).